Kategorija: O sebi

Objavljeno dne

Nisem žurerka

vino.jpgcvicek.jpgAlko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

Skratka s posiljevanjem z alkoholnimi pijačami, bom prej zapadla v zoprnijo in depresijo, kot evforično dobro voljo. Une žurke, ki sledijo raznim trgatvam, pogrebom, porokam, krstu itd …. razno raznih sorodnikov, so zame bolj una varianta, ki jih je treba “oddelati” z nasmeškom na ustih in se truditi, da imaš kozarec čim dlje čim bolj poln in ga stalno naslanjati k ustom, da imajo vsi občutek, kako hitro ga spiješ in si ga vedno znova dotakaš.
Nedavno nazaj sva s Tomažem sedela pri družini …. izredno prijetni, najinih let, urejeno življenje … imajo celo fanta Jakatovih let … skratka lahko bi bili idealna družba za vse nas. Pa vendar je njihov način druženja in zabave povsem drugačen od našega. Njihovo stanovanje je skoraj vedno polno obiskov, enkrat soseda, drugič brat z ženo, pa kup nekih prijateljev. Kadarkoli sem bila tam, je bilo okrog njihove dvometrske mize vedno polno ljudi. Vsi so dobrodošli, vedno je na mizi flaša vina, v pečici se peče kakšna pita ali štrudel …razgovor teče malo o tem, malo o onem. Jaz sem dobrodošla kadar koli, kolikorkrat že mi srce poželi, vedno me posedejo za mizo, vedno je kakšen štrudel še na zalogi in vedno se vsedem med ljudi, ki jih takrat vidim prvič v življenju. Super, zanimivo ….ampak …khm …. ne vem!

Sicer sem družabna in precej ekstrovertirana, rada se družim, ampak kar je preveč, je preveč. Ne morem in nočem vedno znova spoznavati novih ljudi in naslednjič spet nove …pa spet druge! Vsi prijetni, ja ….vendar se z njimi ne morem pogovarjati več kot o vremenu in kakšnem potepuškem psu. In čez dva dni ne vem niti kako izgledajo, kaj šele, da bi poznala njihova imena.

Moj način zabave bi bil …..ma, največ štirje in to tisti dobri stari že večkrat preizkušeni prijatelji, s katerimi se lahko ure in ure pogovarjaš in smejiš zaradi najbolj trapastega dogodka izpred 20-ih let … zaradi katerega si se itak že smejal prejšnji teden in se smejiš vsako leto znova …vendar je to tako prijetno, domače…. Ne rabim žgane pijače in ravno pečenega štrudla, da mi je toplo pri srcu.

Sicer pa je to moj idealen način zabave, ki pa se mnogokrat ne zgodi. Tisti prijatelji, ki podobno razmišljajo imajo podobno malo časa, kot midva in tako pogosto zabavne in družabne dneve preživljamo le Tomaž, Jaka in jaz. Pa Jaka in jaz. Pa Tomaž in jaz. Pa Jaka in Tomaž …..hmja, a je še kakšna kombinacija na to temo?

Mi se imamo lepo in zelo uživamo en z drugim, vendar pa smo že neštetokrat ugotovili, da bi se bilo prav lepo vsak petek zvečer dobiti s prijatelji ….pa ne tistimi, ki pridejo mimogrede po dve žlički sladkorja, ker ga je ravno zmanjkalo, ampak tistimi, s katerimi se tako rad smejiš glede tistega dogodka, ko je oni polulal ono teto …. pa čeprav z ali brez litra cvička na mizi.

Bomo, bomo …le še to naredimo letos, pa tisto steno pobarvamo, pa tisti film pogledamo ….

Objavljeno dne

Starši – tisti ki brezpogojno ljubijo svoje otroke

babi in dedi Silvester 2005In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc – moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju. 🙂

Spoznala sta se v Ljubljani, zaljubila, poročila pred 48 leti in čez nekaj let dobila mene. Kakšna sta bila, kot starša? Brez njih ne bi bila jaz jaz, kajne? Ker sem tudi sama mama, vem kaj pomeni ljubiti svojega otroka, ga vzgajati, delati ob tem mnogo napak pa vendar vse z ljubeznijo v srcu. Vse to sta počela moja mami in oči. Edinka sem, vendar mislim, da ne čisto tipična. Resda sem v svojem otroštvu hitreje prišla do določenih materialnih stvari (čeprav so v času socializma ta odstopanja bila skoraj zanemarljiva), vendar je oče imel dokaj trdne predstave o tem, kaj moram znati in početi, zato mi nikoli niso bila prihranjena določena hišno gospodinjska opravila, kar se šolanja tiče pa je mami bila itak obsedena z željo po mojem uspehu.Vem, da me je imela (in me seveda še ima) rada, vendar je s svojo strastno željo po mojih krasnih ocenah rahlo pretiravala in me kljub odličnemu uspehu v osnovni šoli in precej dobremu v gimnaziji, še vedno silila k konstantnemu učenju in me kaznovala za vsako domov prinešeno štirico. Morda pa brez tega ne bi prišla do sem, kjer sem sedaj in danes ne bi pisala tega bloga :). Razen stalnega kreganja okrog mojih itak dobrih ocen, smo se razumeli povprečno dobro …no, malce kreganja vsake toliko časa obstaja v večini družin, kajne …in skupaj (ena mama in en oči) 🙂 preživeli vse do danes, vedno odhajali skupaj na nedeljske izlete, poleti na morje, pozimi pa sva sama z očetom redno odhajala na teden počitnic na snegu. Oče je bil oseba, ki se je v mojem otroštvu znal z mano pogovarjati “resne” teme in mi ure in ure razlagati kaj o vesolju, politiki, vojni …skratka o temah, ki mojo mamo niso nikoli zanimale. In jaz sem ga lahko ure in ure tudi poslušala. Mama mi je na skrivaj vedno kupovala majhne neumnosti, oči pa je bil tisti, ki bi ga takšne stvari jezile. On je razmišljal bolj na dolgo in dajal na kupček za čase, ko bo njegovi hčerkici potrebno pomagati pri gradnji njenega lastnega gnezdeca. In ta čas je tudi prišel in oče je izpolnil svoje življensko poslanstvo, ko nama je lahko pomagal pri vzletu na svoje. S Tomažem sva se že v študentskih časih ukvarjala z raznimi deli in gospodarno hranila denar za najino lastno gnezdece …in pri mojih 26-ih začela glasno razmišljati o nakupu garsonjere. Takrat je moj oče posegel v žep in izpraznil tisti račun, ki ga je vsa ta leta namenjal temu. Hvala oči!

Mami je še vedno glavna v “naši ulici” ….moji bivši, hvala bogu :), polna energije in zagona. Zanjo ni ovir in ko si ona kaj zapiči v glavo, je ni ovire, ki bi jo onemogočila. Če jo srečate, ji pojdite s poti, drugače vas zna pregaziti 😉

Oči je fit in postaven za kakšnega 60-letnika, čeprav jih šteje že 70. Vendar pa mu že nekaj let nagaja slaba kri, ki mu povzroča razne kapi in težave v možganih. Ravno te dni sva se sporekla, ker ne uboga! Spet je pristal v bolnici, tokrat kap, ki mu je povzročila omrtvičenje požiralnika. Uživa le tekočo hrano in to po žlički. On vztrajno zatrjuje, da je super in kot, da se ne zaveda resnosti situacije. Nikakor se noče malce disciplinirati pri prehrani. Najbrž po 70-em spet prideš v puberteto in ne poslušaš več nikogar 🙁

Ja, jaz sem idealna mešanica obeh. Itak 🙂

Objavljeno dne

Poroka sanje vsakega dekleta?

Sem čudna, vem …. po eni strani ne maram takšnih stvari, ki jih imajo vsi drugi ..npr. avto, ki ga kupujemo je vedno stvar težkega pregovarjanja znotraj naše družine …. Tomaž hoče nekaj, kar je price performance, torej kjer največ dobiš za svojo ceno in to so ponavadi avtomobili, ki so v svojem rangu najbolj množični, jaz pa hočem vedno nekaj takšnega, kar se bolj poredko vidi in seveda redkost vedno plačaš.
No, tokrat imamo pri nas Mini cooperja in Nissan Pathfinderja, tako da lahko sklepate, čigava je tokrat zmagala 😉 Podobno je pri oblekah, čevljih, hrani, moških 😉 …
Tudi moje razmišljanje je podobno svojeglavo. Vsekakor menim, da ni kuhanje prioriteta in državljanska dolžnost ženskih osebkov, da moški ne pomivajo meni …ampak sebi ali nam 🙂 in kdor pozna naju s Tomažem ve celo to, da uspešno funkcionirava celo v zelo netipičnem poslovnem odnosu, kjer delava v istem podjetju in sem jaz šef njemu. Groza, strašno, kajne?! Živa možača in totalna copata skupaj, a? Pa vendar sva oba zelo samostojna in vsak po svoje koleričen in trmast in sposoben na svojem področju, le da ne podlegava normativom in stereotipom večinskega sveta.
Iz vsega tega bi lahko sklepali, da sem totalno otkačena, ne maram normativov, pravil, enostavnih “običajnih” stvari in da hodim po svetu z obrito glavo in mi je vseeno za ves svet okrog mene?
poroka.png Pa vendar mi največ v življenju pomeni družina, dober pogovor z meni ljubo osebo in sem v mnogočem prav zastarelo konzervativna.
S Tomažem sva skupaj že od mojega 18ega leta, res da sva rabila kar nekaj časa za testiranje in preverjanje, vendar po 7-ih letih koruzništva, sva sklenila, da vse skupaj zapečativa še z uradnim postopkom, dokumentom, fešto … In sva se poročila. Å e cerkveno, da bo bolj držalo.
In danes se velikokrat prav ujezim, ko poslušam komentarje v stilu “poroka je predraga, zastarela, ne rabim dokumenta …”
In če že ni to neke vrste zaveza in morda “ovira” pri hitrem in dokončnem loputanju vhodnih vrat, potem je to vsaj dogodek in lep običaj, ki se ga res večina rada spominja.

Jaz bi se poročila še enkrat. Danes drugače, kot pred 16imi leti. Druga gostilna, druga obleka, celo drugi svatje, seveda drugačno potovanje ….isti mož :), vsekakor pa je to poleg rojstva otroka eden najmočnejših dogodkov mojega življenja. In veste kaj? Tomaž se s tem strinja, zato komaj čakam zlato poroko, ko mi kakšni Bahami ne uidejo 🙂

Objavljeno dne

Vse je relativno

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

  • mlad par s steklenico alkohola in jointom,
  • starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
  • ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Moja mami. Kliče me najmanj 5x na dan. Grozno, a ne?! Meni, ki imam itak vsak dan zatrpan z razno raznimi obveznostmi in mi je 24 ur premalo, da podelam vsaj pol nalog, ki jih imam zapisanih, me vsakič, ko mi na telefonu zaigra “Mission impossible” , malce zmrazi. In potem glas moje mami:” Saši, razmišljala sem, da bi letos odšli na morje ….”
Halo?!! Kliče me 22. marca ob 8:30 in mi z počasnim in razmišljujočim glasom razpravlja o dopustu, ki se ne bo zgodil prej, kot čez 2 ali 3 mesece??!!
In jaz tako kot že 1000x prej odgovorim: “Mami, sredi sestanka sem, se bova slišali kasneje!” Tokrat sem bila res sredi sestanka, ampak mnogokrat sem le sredi kakšnega dela, ali pred blagajno, ali se pogovarjam z Jakatom …skratka nikoli nimam časa. In kdaj bo kasneje? Jo bom sploh poklicala? No, mi je sploh ni treba, saj bom lahko 5 odgovorov združila v kakšen njen šesti ali sedmi klic v istem dnevu 🙂
Je moja mami nadležna? Sem jaz nestrpna? Najbrž oboje drži, vendar bi rekla, da je vse stvar relativnosti. Nekateri, ki jih mama sploh ne pokliče, ali je morda celo nimajo, bi rekli, da sem nesramna, nestrpna, razvajenka, ki si itak nikoli ne vzame časa. Drugi, ki imajo ravno tako, kot jaz kup delovnih obveznosti, še četico otrok, ki jih je treba razvažati po krožkih, partnerja, fitness, psihiatra, osebnega trenerja ….no, tisto tako kot jaz, je veljalo le za prvo od naštetih stvari 😉 …., tisti se križajo in se jim nadvse smilim, češ za takšno mamo je treba imeti pa jeklene živce. 🙂

In veste kaj? Itak mi vedno vse tako radi kritiziramo. Smotana sem jaz, nadležna je mami, pokvarjena sta tista dva mladca iz Žigatove zgodbe, stari gospod je dvoličen in Žiga požrešen (sorry, Žiga to je le parafraza) :), v bistvu pa vsak od nas nosi križ, ki si ga je sam nadel na hrbet in še kako drži rek, da ima vsaka palca dva konca oz. sve se vrača, sve se plača. ……. Tako, da bo že še prišel čas, ko bom čez 30 let z nekim strašnim video sistemom poskušala obiskati Jakata na njegovem domu v New Yorku ….on pa bo stalno zaseden. 🙂

Objavljeno dne

Drzna Erika

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige 🙂 in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica. 😉
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

…. in tako mi po novem s kratkima dvema besedama “Drzna Erika” povemo bistvo naših želja in namer 🙂