Še pomnite tovariši?!

Danes mi je nekaj padlo na pamet! Vsi imajo neke idejo o nekakšnem filružu rdeči niti svojega bloga in tako objavlja Ambala  popačenko tedna, Jan Ferme je objavljal dizajn dneva, ki mi je mimogrede bil zelo všeč … zdaj ga je nekam preselil, ali kaj???! …, Irena Sirena ima Fotošop dneva, Peter Lamut občasno bjavlja nasvete dr. Offenschlitza, DrMagnum objavlja kratke in smešne, jaz pa sem že malo v letih in počasi okolico in predvsem našega tamalga že morim s tistimi “Včasih smo pa tako in ……?!” in tako so nastali zapisi “Še pomnite tovariši?!”

Danes smo nakupovali in misli so mi odletele 30 let nazaj.

Sploh ne vem, kako smo nekoč preživeli brez šoping nakupovalnih centrov, brez nakupovalnih vozičkov in tone krame, ki jo danes namečemo vanje.

V trgovino smo ponavadi hodili otroci. Vsak dan. Mama me je ponavadi poklicala iz službe … itak so v službi imeli oooogromno časa, ženske so se zmenile okrog vseh receptov, ob 12h ponavadi pospravile mizo, potem pa poklicale mularijo in nam zdiktirale tisto, kar naj bi tisti dan nakupili v trgovini. Na pultu v kuhinji me je čakalo nekaj dinarjev … pojma nimam več, koliko jurjev sem morala vzeti za mleko in kruh … , včasih že zapisane stvari, ki jih moram kupiti in mi je po telefonu le še ponovila … da ja ne pozabim kakšno od 5ih zapisanih stvari!!!

V predalu za vrečke sem vzela eno staro polivinil vrečko, listek s seznamom, dinarje v žep … pa sem šla. V Emono. Ta trgovina še vedno stoji, le da je to sedaj Mercator. Tam na Šmartinski cesti, nasproti BTC-jeve stolpnice. Nobenih vozičkov ni bilo. Eno košaro sem vzela pri vhodu, vanjo naložila tisto štruco “80 dek” – ja, to je bil kruh, ki smo ga kupovali, pa liter mleka v eni mehki polivinil vrečki, ki je v večini primerov stekel še preden sem ga prinesla domov, pa 2 jogurta, navadna seveda, kakšno Radensko, malinovec, mogoče kdaj pa kdaj kakšno Planico za sladkanje, Smokije zame, kakšno Argeta ribjo pašteto, Thomy majonezo, 2 zavitka 75 za mojega dedija, vžigalice, pa kakšno Bazooko sem si kupila pri blagajni.

Le kako smo preživeli? 🙂