Danes mi je nekaj padlo na pamet! Vsi imajo neke idejo o nekakšnem filružu rdeči niti svojega bloga in tako objavlja Ambala popačenko tedna, Jan Ferme je objavljal dizajn dneva, ki mi je mimogrede bil zelo všeč … zdaj ga je nekam preselil, ali kaj???! …, Irena Sirena ima Fotošop dneva, Peter Lamut občasno bjavlja nasvete dr. Offenschlitza, DrMagnum objavlja kratke in smešne, jaz pa sem že malo v letih in počasi okolico in predvsem našega tamalga že morim s tistimi “Včasih smo pa tako in ……?!” in tako so nastali zapisi “Å e pomnite tovariši?!”
Danes smo nakupovali in misli so mi odletele 30 let nazaj.
Sploh ne vem, kako smo nekoč preživeli brez šoping nakupovalnih centrov, brez nakupovalnih vozičkov in tone krame, ki jo danes namečemo vanje.
V trgovino smo ponavadi hodili otroci. Vsak dan. Mama me je ponavadi poklicala iz službe … itak so v službi imeli oooogromno časa, ženske so se zmenile okrog vseh receptov, ob 12h ponavadi pospravile mizo, potem pa poklicale mularijo in nam zdiktirale tisto, kar naj bi tisti dan nakupili v trgovini. Na pultu v kuhinji me je čakalo nekaj dinarjev … pojma nimam več, koliko jurjev sem morala vzeti za mleko in kruh … , včasih že zapisane stvari, ki jih moram kupiti in mi je po telefonu le še ponovila … da ja ne pozabim kakšno od 5ih zapisanih stvari!!!
V predalu za vrečke sem vzela eno staro polivinil vrečko, listek s seznamom, dinarje v žep … pa sem šla. V Emono. Ta trgovina še vedno stoji, le da je to sedaj Mercator. Tam na Å martinski cesti, nasproti BTC-jeve stolpnice. Nobenih vozičkov ni bilo. Eno košaro sem vzela pri vhodu, vanjo naložila tisto štruco “80 dek” – ja, to je bil kruh, ki smo ga kupovali, pa liter mleka v eni mehki polivinil vrečki, ki je v večini primerov stekel še preden sem ga prinesla domov, pa 2 jogurta, navadna seveda, kakšno Radensko, malinovec, mogoče kdaj pa kdaj kakšno Planico za sladkanje, Smokije zame, kakšno Argeta ribjo pašteto, Thomy majonezo, 2 zavitka 75 za mojega dedija, vžigalice, pa kakšno Bazooko sem si kupila pri blagajni.
Le kako smo preživeli? 🙂
Se še spomnite tega…jaz prav nič 🙂 No, razen muzke 🙂
http://www.youtube.com/watch?v=QZ7BSDDxbz4
najbolj od vsega me je,ob komentarjih seveda,vseh,spodbodlo tisto o Vir80,hahahaha….včasih je bilo,drugače….več in boljša komunikacija je bila med ljudmi…..
@Dr.Magnum; niso “v napoto”? Jaz moram reči, da mi je bilo po svoje všeč in ga ne bi menjala, čisto vsako obdobje mojega življenja. Sploh pa obdobje mojega otroštva. Tisti naš socializem je v meni ustvaril toliko pričakovanj, želja, ki jih današnja mladina žal ne pozna več.
@Val; očitno me daje kadilska disleksija 🙂 57, 75 meni itak vse isto 🙂 ja,najbrž obstajala samo ena od teh številk. Se vidi, da številke niso moja močna stran 🙂 …no, vsaj zapomnila si jih nikoli nisem. Hvalabogu za mobitele in možnost shranjevanja telefonskih.
@Žiga, v mojih časih so rekli GOSPA le tistim, ki jih je šofer pripeljal na tržnico po solato in ki svojega denarčka niso služile s svojimi rokicami … torej jaz gospa nisem, prej tovarišica 🙂
Sicer pa upam, da me ne bo kdo tožil za krajo naslova, kajti tak je bil naslov neke oddaje ..ne vem ali na radiu ali televiziji …v glavnem se mi je kar utrnila misel, da bi tak naslov prav odgovarjal takšnim nostalgičnim zapisom
@Petra, se vidi, da si še malo mlajša, ker Vir80 so bili vložki novejše generacije. Pred tem je bilo nekaj drugega pa se ne morem spomniti kaj … valjda je gor pisalo Vložki 🙂 saj ni bilo treba kaj komplicirati. Ampak ej, jaz sem že una generacija, ki je že osvojila višek napredka in smo vložke že znali zalepiti na gate 🙂 …. malo pred tem so se prosto “šetali” gor in dol.
Ja, kje so že tisti časi 🙂 Jest sem tud z mojim ponijem dirkala v štacuno. Nakupljeno sem dala v polivinil vrečko, vrečko na balanco in med tem ko sem vozila je šla vrečka obvezno v špice, po možnosti je bilo notri mleko v polivinilu 🙂 Hura…, še enkrat v štacuno,… po novo mleko… in novega ježka… njami, njami… Å e vedno ga obožujem.
Se spomnim dišečih radirk, ki so jih prodajali ob blagajni… Joj, kok je blo to fensi 🙂
Pa VIR 80 🙂 o fuj…
Kaj pa to pomeni tovariši gospa Saša?:)
To nam ni znano, tovariši in tovarišice, moja generacija naslavlja ljudi z gospodom in gospo. Ah ja, očitno leta hitro tečejo:)
Ampak res, jaz sem prva generacija, ki je v šolo vstopila po vojni, torej nič pionirčkov, nič tovarišev in tovarišic. ÄŒeprav je po mojem škoda. Sem pa slišal, da so gasilci in gasilke ohranili tovariše in tovarišice. Slava njim!
Mogoče sem malo za tabo, kar se let tiče, pa se vseeno tudi jaz spominjam vsega tega…čeprav pri nas nismo kupovali mleka v vrečkah, je pa bilo zanimivo opazovat vse tiste, ki jim je vrečka spustila sredi trgovine 🙂 Navadni jogurti…to je bil tisti pravi tetrapak v obliki tristrane piramide…pa še dobri so bili 🙂 Dva zavitka 75? misliš 57? Nisem kadilka, pa mogoče obstaja tudi 75, ampak jaz se spomnijam le 57 variante 🙂
Kar mi je pa najbolj ostalo v spominu, pa je to, da mi ni bilo težko se s pony-jem odpeljati tudi trikrat v enem popoldnevu v trgovino, če sem kaj pozabila oziroma se je mami še česa spomnila. Ampak to so bile res tiste vaške trgovinice…Da bi šla danes trikrat v hipermarket…ne ne ne…Pa se tebi tudi zdi, da zdaj kupimo precej več, tudi česar ne potrebujemo? Moj voziček je vedno poln 🙁
Lepo pozdravljena. Zanimivo bo prebirati ta tvoj zapis dogodkov iz časov, ki bi jih nekateri čim hitreje radi pozabili, druge pa daje nostalgija. Sem iz te generacije, ko se teh časov spominjam, in mi niso “v napoto”. Želim ti čim več zanimivih zapisov.