Kategorija: Å še pomnite …

Objavljeno dne

Zobar ali porod?

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Å kodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Å e dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

  1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]
  2. ki je itak kmalu crknila [↩]
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju [↩]
  4. vsaj občutek je bil tak [↩]
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah [↩]
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica [↩]
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam [↩]
Objavljeno dne

V Rimu ne kičurijo grobov, kot pri nas

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.

V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.

Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.

V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.

Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?

Objavljeno dne

Me je že minilo

Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.

Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.

Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!

Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.

Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.

Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.

Objavljeno dne

Å e pomnite kdaj smo dobili telefon?

No, saj zdaj vidite, da sem stara kot zemlja in da imam zlahka tudi kakšne spomine in izkušnje celo iz kakšnega leta 1973 🙂

1973 mobilniki? Se hecate! Prvi TELEFON smo v naši hiši dobili, ko sem bila v kakšnem 4. razredu osnovne šole in povem vam, s tem smo postali kar precejšnji Đeki 🙂

Moj stari oče je oddal prijavo za telefonski priključek najbrž takoj, ko je izvedel za izum nekega Bella tam v daljni Ameriki 🙂 ajde, mogoče ne ravno 1875, ker takrat moj dedi še ni bil med živimi, ampak definitivno je bila prošnja na uradu vsaj 5 let preden so nas vrli gospodje poklicali in nam povedali, da lahko dobimo telefonski priključek, a le pod pogojem da vzamemo “dvojčka”. Nobl stvar, vam rečem! Z našimi sosedi (ki so BTW mimogrede imeli tako kot mi svojo lastno hišo kakšnih 50m stran od nas in kjer sta tako kot pri nas živeli dve družini), smo se zmenili, da je bolje imeti en ubogi telefonski priključek za 4 družine, kot goloba na strehi. Podpisali smo neko pogodbo in hura dobili telefon!

Takšnega, kjer smo številke “vrteli”. Kaj jasno tistim pod 20 let?? Ja, številk se pač ni odtipkavalo, ampak si vtaknil prst v neko luknjico, ki je označevala številko in zavrtel. Vtikal prste v konkretne številke in npr. zavrtel vsaj 6x. Si predstavljate vrtenje, ko so na kakšnem Valu202 (hmja, to je bil takrat najbolj napreden radio) imeli kakšno nagradno vprašanje in delili kilo brezplačnih jabolk 🙂 ? Ja, funkcijo redial so uvedli šele kasneje. 🙁

In tako smo mi dobili eno številko, sosedje pa drugo, a obe sta bili priklopljeni na isto linijo, kar je pomenilo, da ko je eden govoril, je drugi v telefonu slišal le smrtno tišino …in vsem je bilo jasno “aha, sosedje govorijo” …

In ker je za telefon zaprosil moj dedek naj bi to polovico linije tudi dobil on, mi pa bi se ponovno lahko postavili v vrsto in čakali nadaljnjih 5 let. Moj dedi je bil očitno zelo ljubezniva in bistra oseba in tako je to našo polovico linije še enkrat razdelil na dva dela. Kupili smo dva aparata in ju priklopili na isto linijo. Nesreča je bila le ta, da nismo stanovali v istem stanovanju in oboji imeli povsem ločena stanovanja z ločenimi zunanjimi vhodi, vsako v svojem nadstropju, telefoni pa seveda niso poznali nobene funkcije prevezovanja.

Hmja, telefona smo v obeh nadstropjih postavili na enako geografsko točko, sredi hodnika ob cevi centralne kurjave, ki so potekale med obema stanovanjema. Ko je nekdo klical dedka in seveda številke klicočega ni bilo nikjer vidne in sem hitrih nog k aparatu pohitela jaz, bi lahko sicer prijazno povedala naj pokličejo ponovno, a vendar sem klic “prevezala”. Ob telefonu smo imeli priročno orodje – leseno kuhalnico, s katero sem 3x potolkla po ceveh, če je bil klic za dedka in 4x, če je bil za babi. Kako smo potem opravili prevezavo niti ne vem najbolje, vem le, da je zadeva funkcionirala v nulo.

Moja mami je bila seveda telefona nadvse vesela in vsak dan me je iz službe (kjer se je mimogrede močno, močno delalo 🙂 ) uspela klicati najmanj 3x. Njen klic ponavadi ni obetal nič lepega … takšna vsakdanja vprašanja “kakšno oceno si dobila?” “si se kaj učila?” “si pomila posodo?” …. ampak kaj ko niti po zvonjenju, niti po kakšni (ne)izpisani številki sodeč nisem vedela ali me kliče ona ali frajer, ki je bil aktualen tiste dni … In ker bi moja mama dobila na telefon vsaj mojo babi ali dedka in onadva že vesta kje me najti, frajer pa bi le odložil telefon, sem se odločila, da je bolje, da linijo “zasedejo naši sosedje”. Slušalko sem odložila ob aparat in mirno brala kakšno zanimivo knjigo. Moji so ves čas bentili čez sosede, ki po cele dneve visijo na telefonu, sosedje pa najbrž čez nas … ali pa so mislili, da je ta dečva (jaz) popolnoma zblojena, saj ves čas presedi (seveda smo ob poličko postavili stol) ob telefonu.

Prejšnji teden sem kupila Samsunga. Končno sem na odpisala svojo 2 leti staro Nokio. In veste kaj?! Strašno me jezi, da Samsung nima funkcije, ki bi mi podatke iz koledarja avtomatično prikazovala na naslovni strani. Hudo, za punco, ki je nekoč prevezovala s kuhalnico v roki, kajne? 🙂

Objavljeno dne

Hoja v krogih

Kako ukrotiti mulce, ki rjovejo, tulijo, se obmetavajo s copati ali celo kakšnim tetrapakom jogutra in so oh in sploh ene male zveri?! Najbolje, da se jih da za rešetke! In če so mulci stari med 6 in 14 let?

30 let nazaj nas niso ravno tlačili za rešetke, so pa pobrali idejo, ki sem jo jaz, najbrž pa tudi “oni” pobrala v ameriških filmih o zapornikih. Se spomnite kaj počnejo zaporniki med odmori? Hodijo v krogih. A mogoče pa to ni ravno iz filmov o zaporih, ampak iz filmov o koncentracijskih taboriščih … ja, ja tam so zagotovo morali krožiti in korakati en za drugim.

Jaka obiskuje isto šolo, kot jaz. Ista stavba, iste učilnice, igrišče, druge učiteljice …no, dve isti, ki sta imeli tudi mene … drug ravnatelj, drug sistem … zanimivo za obujanje spominov.

Nekaj podobnosti obstaja … tako kot mi, imajo tudi sedaj med določenimi urami le 5 minut časa za selitev iz razreda v razred in pripravo na naslednjo uro. A poleg tega imajo vsake toliko časa malce daljši odmor .. 10 ali celo 15 minut .. ne me vprašat kdaj in zakaj, ker ne razumem najbolj sistema, a povrh vsega imajo še 20 minutni odmor, ki mu rečejo Rekreativni odmor.

Aha, ta bo tisti, ki smo ga mi imenovali ODMOR, ki je pri nas trajal 15 minut in je bil namenjen malicanju.

Malico smo pojedli hop-cup, v dveh minutah, takoj zatem pa smo MORALI vsi na hodnik in delati kroge. Res, hodili smo v krogih! Bedasto do amena! Vedno se mi je zdelo maksimalno neumno vendar vse do današnjih dni smisla temu nisem našla.

Ja, sedaj mulci ne krožijo več. Pojedo malico, nato pa vsi ven, na dvorišče! In kaj počnejo tam? Podijo se, pretepajo, mečejo torbe po tleh, vlečejo za lase … no, nekateri se celo pogovarjajo, skrivajo …

Ja, bi rekla, da je morda res pripravnejše in predvsem varnejše, če bi jih spet nagonili napotili k arestantskemu španciranju.