Kategorija: Sveže

Objavljeno dne

Plehka sem, pa kaj!

Sem že pisala o tem, kaj je moj jezik ljubezni, kajne? Torej, bila sem pečena, že ko sem dobila Crnkovičev mail, kjer me vabi na debato ob kavi v Cankarjev dom. Plačilo? Povej, kam in koliko naj plačam! 😉

Res, dol mi visi1 za plačilo, kupite me takoj le z lepo besedo in pozornostjo.

Ponavadi od takšnih debat in povabil ne pričakujem veliko več kot prvo pozornost ….. sem imela že nekaj izkušenj …. predvsem eno na podobno temo – grenko, nekaj let nazaj s podelitvijo nagrad za Onino poletno zgodbo, kjer sem bila med 10 finalistkami2 … Torej, jasno mi je, da se svet vrti okrog “zvezd” in da smo ostali ponavadi le kurji futr.

In tako sem prišla, se malce spoznavala, odigrala3 svojo vlogo in pričakovala, da takoj zatem odpeketam domov.

Prvo presenečenje in dodatne točke mojemu egu; Luka Novak na koncu4 povabi, da s Katarino dvigneva knjige, ki so jih v zahvalo pripravili za naju.

Aha, dobili bova vrečko “ionakočemobaciti” knjig, se je oglašal moj skeptik v meni. Ponavadi mi je vseeno kakšne knjige dobim v dar, ko pa jih imam polne police tako v službi in doma – po službeni dolžnosti.

Vsak mesec izdamo5 eno novo slovensko, novo hrvaško, po pošti pa dobimo še vsaj eno angleško knjigo. Resda imajo vse precej podobno tematiko (osebna rast, organizacija časa, družinske, voditeljske …), a vseeno, knjige mi res lezejo počasi iz vseh telesnih lukenj. A, če vse preberem? Kaj pa vi mislite? Naj javno priznam, da ne? OK, ne preberem vseh knjig, vsako slovensko in hrvaško pa vsaj prelistam in včasih v roke vzamem in podrobneje preberem kakšno angleško.

No, še malo bom zavila iz začrtane poti: v tujini imajo že veliko knjig posnetih na CD-jih in ljudje lahko knjigo “poslušajo” med vožnjo in bistveno drugače bi bilo, če bi tudi v Sloveniji izdajali takšne – zvočne knjige. Baje, da ljudi to ne zanima? Pravijo založniki. Baje takšnih knjig pri nas nočejo delati? Pravimo kupci. A da nimamo takšnih razdalj? Pa kaj?! Bom pač knjigo poslušala celih 10 voženj v službo in domov! In pazi to: takšne knjige bi lahko “tiskali”((razmnoževali)) celo v naši “tiskarni” in poleg zadovoljnega kupca bi imeli v meni še zadovoljnega šefa, ker bi Amec imel več kšefta.

Pa pojdimo nazaj v Cankarjev dom; Katarina ni šparala svojega jezika in takoj pripomnila, če si knjige lahko izbereva. Lahko, yeee! Presenečenje, prijetno presenečenje! Hvala Vale Novak!

In sva izbirali. Vsaka po 3 knjige. Ne vem kakšni so naslovi Katarininih knjig, vem pa da si je izbrala 3 povsem druge knjige kot jaz. Njene so izgledale bolj poglobljene, moje pa … hmja, plehka sem, kaj čem.

Izbrala sem:

  • Nora Ephron Moj vrat mi gre na živce. Pograbila sem jo takoj, ker mi je uč nanjo padel že zadnjič in baje je ta knjiga bila tudi v izboru tistih, ki nama bi jih tako ali tako podarili6
  • Rhonda Byrne Skrivnost. Videla DVD, ne da verjamem tem stvarem, vendar se mi zdi prebiranje takšnih stvari vedno zanimivo
  • Gordon Ramsay družinska kosila. Morala sem vzeti tudi eno Veeeeeliko knjigo, če že zastonj talajo. Jamieja že imam, ta pa ima lepe slikice in velike črke ..bo že za ponucati.

In za posladek s Katarino nisva dobili le stiska roke in “hvala za udeležbo”, ampak še povabilo na kavo in občutek, da nisva le kurji futr, ki ga je bilo pač treba razmetati po prostoru, da so se ob tem pokazali drugi petelini in kokoške.

Marko, hvala za dodatnih pol ure7 v najini družbi, brez gledanja na uro in prijeten klepet ob kavi.

Z veseljem še kdaj. In morda bom celo lažje zbrala svoje misli in jih formirala v jasno in kratko pojasnilo. 😉

  1. ajde, tako se pač reče [↩]
  2. ja, ja, pri tej isti Obolnarjevi, ki me nekaj let kasneje opiše, kot zafrustrirano internet odvisnico [↩]
  3. kakor koli že [↩]
  4. ja, najprej je bilo le treba do konca zdržati 🙂 [↩]
  5. posredujemo [↩]
  6. joj, torej niso bile ionakočemobaciti [↩]
  7. ali kolikor je že bilo [↩]
Objavljeno dne

Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Å e sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Å e v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

  1. čisto po resnici 2x [↩]
  2. z mano, kot šoferjem [↩]
  3. drugače sem itak kriva jaz [↩]
  4. saj tudi te naloge ni pripravil [↩]
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne [↩]
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto [↩]
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce [↩]
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj [↩]
Objavljeno dne

Blondinka se prebija skozi čare računalniških trikov

Tkole, sem en firbec, ki vedno pogleduje čez sosedovo ograjo in ko vidim novo zelenjavo na sosedovem vtričku, hočem to imeti tudi sama. In potem vrtam in gledam in iščem in težim …. ja, ja, kdaj komu in se oproščam za nadlegovanje že vnaprej in za nazaj …

Torej tokrat sem se spopadla z vtičniki.

Takole se začne cela zgodba.

Greš na tole stran.

Jaz imam blog na WordPressu tako, da sem tam že registrirana, ostali pa se morajo najbrž prijaviti, če želijo kaj dol pobirati.

No, ko si na strani, ki ti ponuja različne plugine – lepo po slovensko: vtičnike1 , se moraš prebiti in najti tistega, ki ti odgovarja. Jaz sem imela ob sebi svetovalca, ki mi je skrajšal pot brskanja in povedal, da se tista zelenjava, ki sem jo že videla pri njem pa pri njej tudi, imenuje Footnotes. Torej sem v kvadratek za iskanje vpisala prav to besedico in dobila link na tole zadevico.

Kliknila sem na “Download plugin” in programček, ki je zazipan2 odprla s programom, ki je temu namenjen 🙂 Ta programček mi je podal možnost, da plugin razširim in ga kar sproti shranim tam, kjer ga bom kasneje našla. Torej “Razširi v”3 in potem pač klikanje po direktorijih4 in ok. No, to je šele začetek Kristusove krvave poti 😉

Takole smo stvar “dolsneli” zdaj jo moramo pa še “gordati”. Na naš blog, seveda.

Predvidevam, da obstajajo različni načini ….. no, jaz vam znam pokazati le tega svojega o katerem me je res potrpežljivo podučil že zgoraj omenjeni svetovalec. Hvala, hvala.

Opozorilo: Tile napotki veljajo za tiste, ki imate lastno domeno in se lahko po mili volji izmišljujete traparije, ki bi jih na blogu spreminjali, ostali žal …. žal …. ste omejeni s tem, kar vam omogoča vaša tema in vaš gostitelj. Če imate lastno domeno , morate ob tem dobiti tudi nekaj podatkov za dostop do strežnika, kjer se nahaja vse kar je povezano z vašim blogom.

Sedaj je treba tale plugin nekako spraviti na FTP strežnik, kjer imamo naš blog. To se seveda počne spet preko enega programa, ki je temu namenjen. Baje je najboljši in najenostavnejši program za takšne zadevice FileZilla, ki se ga da brezplačno sneti tukaj.

Ko imate FZ nameščeno in boste vstopili vanjo, se bo treba najprej povezati s strežnikom. Čisto zgoraj je potrebno vpisati podatke, ki odpirajo vrata sistema:

  • address; naslov do vašega FTP strežnika, ki naj bi po kmečki logiki bil takšen: ftp.imetvojedomene.com
  • user; uporabniško ime … pač nekaj kar vam bo povedal gostitelj
  • password; geslo za vstop … kot npr. moje 141019655
  • port; vpišete 21, kar je baje standardni port za dostop do FTP strežnika

Stisnete gumb Quick connect in če vam je uspelo, vas vrže točno tja, kjer se začne vaš spletni prostor na gostiteljevem FTP strežniku.

Ko boste v FZ vstopali naslednjič, ne delajte iste napake, kot jaz, ampak kar takoj kliknite Quick connect. Sistem si je že zapomnil vse vaše podatke, ki jih ni treba vedno znova iskati po vseh vaših starih mailih in dokumentih :).

In zadeva, ki jo vidite na ekranu je sledeča: itak vam ni nič jasno, kr ene mapce in dokumenti. Don’t worry, tudi meni ni bilo, pa sem kljub svoji barvi las6 zadevo dokaj hitro osvojila. Jan, ane, ane?? 🙂

Torej na levi strani ekrana je vse kar imate na svoji mašini in ima nekje zapisan naslov “Local site” in na desni vse kar se nahaja na FTP strežniku in ima zapisan naslov “Remote site”.

Sedaj bomo tisti plugin iz leve nesli na desno. Ampak previdnost je kaj že ??? božja mast, a?

Tale FZ je sicer super stvarca, ki kopiranje iz mašine na FTP strežnik omogoči le s potegom miške, a kaj ko zna ravno ta enostavnost močno zakomplicirati življenje povprečne blondinke.

Najprej poglejte, kje konkretno se nahaja tale vaš plugin, ki naj bi se imenoval nekaj wp-imekonkretnegavtičnika7. Za tiste, ki pojma nimate8 , naj povem, da tista mapica in dve pikice zraven pomeni, da te z dvojnim klikom nanjo popelje eno stopnjo navzgor. Prenesti bo treba natačno tisto, kar smo prej “dolsneli”, torej, če smo presneli cel kup stvari, ki se nahajajo v mapi, bomo tudi na FTP strežnik prenesli ves ta “kup” z osnovno mapo vred. Tole smo le malce preverjali in se sprehajali, naredili pa še prav nič.

Sedaj se sprehodimo še po desni strani. Najti moramo prav konkretno mesto, kamor bomo postavili ta naš vtičnik. Takole nekako gre pot do prave mape in seveda ista stvar za mapo z dvema pikicama 🙂

  • poiščemo mapo public_html; to je začetna mapa na strežniku, kjer se najbrž nahaja vaš blog
  • izberemo mapo wp-content
  • in v tej mapi še mapo plugins
  • in sedaj ko imamo na levi in desni pripravljena prava polja, gremo z miško na levo in vlečemo na desno. Å e eno opozorilo izkušene blondinke9

Yeeee, skoraj ste na cilju!!

Če ste ga zaj****i potem nič groznega … pač malo nereda po strežniku pa slabe volje, ker tega vtičnika še vedno ne boste mogli uporabljati.

Če pa ste uspešno sledili mojim napotkom, potem boste sedaj zadevo lahko opazili nameščeno na vašem blogu. In to tako, da boste odšli na vašo administrativno stran10 in tam nekje našli nek zavihek z imenom Plugins ali Vtičniki.

Povsem spodaj boste našli to, kar ste ravno namestili. Klik na activate in stvar je končana. Almost, almost 🙂

Sedaj jo je treba še znati uporabljati. No, za konkretno tole zadevico vam lahko kar jaz povem, da je treba zapisati besedico, ki jo želite označiti s takšnim komentarčkom …. in takoj za besedico klikniti en space pa dva oklepaja takšna ( in to eden za drugim pa space pa dva zaklepaja eden za drugim …takšna dva )

Vse kar ste zapisali med oklepaje in zaklepaje bo vidno v footnote-ih

Drugače pa je za navodila potrebno prebrati še readme file, ki smo ga “dolsneli” z vsemi ostalimi pritiklinami. V tem našem primeru je bil readme bolj klavrn in nas je le preusmeril na njihovo spletno stran, kjer so nam lepo zapisali kaj naj počnemo.

Sicer pa, če ste se prebili čez to, vam predlagam, da poskusite svoj blog obogatiti še s čim. Takole svetuje moj svetovalec 🙂

  1. Pa to baje nima nič opraviti z elektriko in vtikači ter vtičnicami, še manj pa s tistim na kar ste pomislili vi [↩]
  2. opet nekaj takšnega, kar ne znam spraviti v slovenščino [↩]
  3. ena ikonca zgoraj [↩]
  4. jaz imam pod Moji dokumenti odprt direktorij blog [↩]
  5. pa res mislite, da sem tako ubrisana, da imam geslo enako mojemu rojstnemu dnevu [↩]
  6. ki zdaj ni več čisto blond [↩]
  7. v našem primeru wp-footnotes [↩]
  8. tako nekako kot jaz [↩]
  9. ko nesete na desno stran, to spustite v prazno polje, ker drugače boste zmedeno iskali svoj “izdelek” [↩]
  10. nadzorno kaj vem kaj [↩]
Objavljeno dne

Zamujanje

Sovražim. Pika.

Nobena težava, če nekdo zamudi …. razumem… se zgodi.

Če pa nekdo zamuja …. stalno …. potem se pa to očitno dogaja in to povzroča še hujše kožne efekte od tega.

Å e bolj, kot če Tomaž zamudi na … ajde randi temu po xy letih res ne morem več reči 🙁 … torej, če zamudi priti ob dogovorjenem času na dogovorjeno mesto, kar se mu res ne dogaja ….zato pa se je najbrž tudi moje srce vnelo zanj 😉 …. ok, grem nazaj na začetek stavka: še bolj od tega, me moti, če zamujajo ljudje na poslovne sestanke. Ali še huje: če zamujajo zaposleni na službeni sestanek. Ali še huje, če na te zaposlene čakam JAZ!

Pri nas v službi se je že leta 1997 razvil virus, ki se ga ne da odpraviti in ta virus se širi in prenaša iz enega na drugega … nekateri so se nekoč proti temu že cepili in jih obide, imamo pa pri nas zaposlene nekatere, ki pa so kronično bolni in se jih ne da ozdraviti. Sem poskusila že z grdimi pogledi, grdimi komentarji…. lepimi komentarji ….. ne pomaga!

Zgodba sega že v preteklost, ko smo skoraj 12 let nazaj odprli naše podjetje in začeli zaposlovati ljudi.

Leto 1996: Jaz, telefon in fotokopirni stroj. Moji šefi Američani so imeli takrat sedež na Dunaju in uradne ure od 9h do 5h popoldne. Logično, da sem tudi jaz imela enak delovni čas … no, moj je bil od osmih, ker sem bolj jutranji tip in do devetih res nisem vedela kaj početi sama s sabo pa tja do 6h, 7h, 8h …..ker … ker …. ja, noro je bilo … pa ne noro dob’r 🙂 ampak noro velik’

Čez mesec dni smo zaposlili naslednjo osebo. Mojo mladostno prijateljico, ki to zdaj ni več …no, mladostna itak ne več, ker je mojih let 😉 ampak tudi prijateljica ne ….  ja, ja ravno oz. predvsem zaradi skupne službe, ampak o tem kdaj drugič, ali pa sploh ne,  …… ki je po “prijateljsko” postavila svoje zahteve češ, jaz bi že delala pri vas, a sem vajena gosposkosti in bogatih in poznih družinskih zajtrkov. Zato bi ona delala le 7 ur na dan in sicer od 10h do 5h.

Ni problema, jasno .. saj sva prijateljici in se razumeva … mene pa ne bo prav nič motilo, če imam zjutraj nekaj miru in tišine.

Naslednji mesec smo zaposlili naslednjo osebo. Dekle, ki se je javilo na oglas. Delovni čas od 9h-5h. Ni problema.

Leto 1997: 5 zaposlenih. Jaz prihajam ob 8:30, naslednja ob 8:45, 2 ob 9:00 in moja prijateljica ob 10:05

Leto 1998: 8 zaposlenih in želja “sindikata” da bi delovni čas bolj uskladili z začenjanjem dela v ostalih slovenskih podjetjih. Pridejo do mene s predlogom, da bi imeli delovni čas od 8h do 4h. Tudi moja prijateljica je videla prednost pri zgodnjih večerjah napram poznemu zajtrku, zato je svoj 7 urni delavnik zlahka premaknila na termin od 9h do 4h in od tam naprej začela v službo prihajat ob 9:15 🙂

Leto 1999: 18 ljudi. Sprememba delavnika je bila krasno sprejeta in ljudje so se hitro prilagodili zaključevanju dela ob 4h popoldne, tiste “Ä‘ombe” iz prejšnjih let pa so imele malce težav z jutranjim prilagajanjem in so svoj prihod na delo raztegnile v obdobje med 8:20 in 8:40. Baje strašna gužva ravno v tem terminu 🙂 Začuda je tudi moja prijateljica imela podoben prometni zamašek ob deveti uri in konstantno prihajala ob 9:30

Leto 2007: 11 ljudi, prijateljice že nekaj let ni več in delavnik je od 8h do 4h. Medtem je k nam v službo prišel tudi moj mož, naš Jaka je postal šolar, mi pa smo se preselili na lokacijo, ki s šolo nima avtobusne povezave. Torej mama Saša je taxi služba, ki se prilagaja urniku Jake in ker se Jaki pouk večinoma začne ob 8:15 in Saša ne mara zamujanj, je najbolje da se vrne h koreninam in začenja svoj delovni dan kao ob 9h, čeprav so Američani že leta 2000 odpeketali v Ameriko in je čisto vseeno kdaj začne, pomembno pa je morda le kdaj konča …… oz. da sem na voljo tudi ob času, ko je Amerika v službi 🙂

In vsi ostali? Hmja … kakor kdo …. nekateri (redki, redki) so se z mano pogovorili in navedli razumen razlog (dostava otrok v vrtec, šolo, prometne povezave iz bolj oddaljenih krajev) in ker čas prihoda v službo res ne vpliva na naše rezultate dela, smo se dogovorili za polurna odstopanja. Le, da sem jaz naivno mislila, da to velja tudi za konec službe 🙁

Drugi pa enostavno zamujajo. Zanimivo je to, da ponavadi zamujajo tisti na najmanj zahtevnih delavnih mestih ….. tisti, ki bi jih najlaže pogrešali kar vseh 8 ur 🙂 in če kdo kdaj kaj reče, je izgovor: “saj una tud zamuja!”

!!@?**!:.@!

Ko pa “una”naredi posel, ki nam prinese za kruh in za mleko za naslednje pol leta, takrat se pa nihče ne zgleduje po njej!

Objavljeno dne

Moderna družina

Naša familija je med tednov “leteča” …

Takole približno izgleda družinsko življenje tričlanske polno zaposlene družine na neko sredo:

Tomaž vstaja že pred šesto in se pogosto v 20 minutah pospravi iz hiše in gre pred službo na urico miru ob kavi in časopisu.
Jaz se v tem času ravno prebudim …. zaženem računalnik, pogledam prispelo pošto, pojem zajtrk medtem pa prebiram bloge prijateljev. Zbudim Jako in ob pol osmih noro hitiva, ker sva spet malce pozna. Dostavljam ga namreč iz Sostra v Nove Jarše. Tam živijo moji starši in Jaka tam obiskuje osnovno šolo. Medtem, ko postavljava kupe torb pred vrata, jaz mimogrede nahranim še mačka …..

Ponedeljek, sreda in petek so problematični, v mojega malega Minija morava namreč strpati morje torb: Jakovo šolsko torbo, Jakovo ogroooooomno torbo za trening tenisa, po možnosti še kakšno knjigo, ki jo mora brati popoldne, moj laptop, mojo ogrooooomno torbico (hmja, sem pač ljubitelj ogromnih torbic), kakšni kupi papirjev in blokov, ki jih iz navade prestavljam iz službe domov in spet obratno in na koncu po možnosti še kakšno vrečkico z mojo malico (kadar se mi da pripravljati kakšno zdravo hrano). Sekava vse ovinke, izbirava bližnjice in kot vedno nama uspe, da prideva do šole pravočasno. Kiss, kiss, Jaka odide, jaz se zapeljem še nekaj metrov naprej, odložim torbo za tenis pri mojih starših in naprej do Murgel, kjer je naša pisarna.

Jaka gre po šoli do mojih staršev, tam naredi nalogo, se uči, nato pa ponj prileti Tomaž ali jaz …odvisno od dela, ki ga imava.

Torej na drugem koncu mesta, v Murglah, se ob 4h s Tomažem dogovoriva kdo konča službo v rednem terminu in kdo ima še kaj za podelat. Tisti brez dela 🙂 se zapodi v avto in v največji gužvi uleti k mojim staršem v Nove Jarše, pobere Jako in njegovo veliko torbo za trening ter oboje preko najhujšega prometnega zamaška dostavi v Å entvid.

Ura je pol šestih zvečer in medtem, ko Jaka trenira, ima “taxist” eno uro in pol časa za nakupe v Mercatorju, tisti “tadelavni” pa se mu pridruži še na kakšen sok in 10 minut klepeta. Ob sedmih se končuje trening Jake. Ja, ker imamo dva avtomobila, gre eden po Jako in skupaj se odpeljeta domov, drugi pa mimogrede še dvigne kakšno junk hrano za Jako (pizza, kebab …).

Ob pol osmih smo vsi doma, zlagamo robo iz vrečk v hladilnik in na police, nahranimo mačka in ……….. morda celo poklepetamo medtem, ko Jaka zoba svojo večerjo. Potem se prižge televizija, eden gleda, drugi prebira časopis, jaz ponavadi pišem blog … ob desetih se Tomaž in Jaka odpravljata spat, mama pa še pomije kakšno posodo, da v pranje umazano perilo, pospravi, še kaj napiše na blog …. spanje pa tam okrog 11-ih, 12-ih

Tako je to v moderno norih družinah 🙁 🙁 🙁