Kategorija: Hecam se

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov¹, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

V naši² “moderni” družini pa se je sesalo, ko se nam je zazdelo, brisanje prahu ni bilo več The Opravilo, ampak nekaj kar narediš tako mimogrede in tako smo lepo preživeli kar nekaj let v čisto solidno pospravljenem stanovanju. Pa smo prišli do trenutka, ko smo veseli pričakovali obisk …in to konkreten obisk …. pri nas naj bi nekaj dni prespala žena mojega ameriškega šefa. Pedantna Avstrijka, ki ima red že v genih, v Ameriki pa itak hišo pospravljeno do nesramno čistega nivoja.

Že nekaj dni sem ob večerih v red spravljala tistih naših takratnih 80kv, a se vedno znova picajzlasto zaletala v urejanje knjižnih polic ter puloverjev, ki naj bi bili zloženi po barvah in pravih velikostih ter sortitranjem kakšnih papirjev in stare dokumentacije, do drgnjenja ploščic pa še 2 dni pred obiskom³ niti slučajno nisem prišla.

In tako tista 2 dni pred velikim dogodkom, zjutraj sedim v fitnesu in opazujem gospo, ki je vsak dan pridno drgnila tuše in umivalnike v tamkajšnjih garderobah. Takoj me presune, da bi si kaj podobnega tudi jaz lahko privoščila ob tako pomembnem dogodku. Samo tokrat, se tolažim …. in seveda razmišljam o ustrezni razlagi za takšno “razsipništvo” mojemu možu. Teto vprašam in že nekaj minut kasneje⁴ sedi v mojem avtu in peljeva se k nam domov.

Zvečer se stanovanje dobesedno sveti. Stanovanje je zdrgnjeno v nulo. Resda je malce …no kar precej smrdelo po čistilih, in res je bilo zdrgnjenega še kaj več⁵, kot le tisto kar smo pričakovali, a občutek, da so pomite tudi tiste police, ki že mesece niso čutile mokre krpe, je bil vreden vsakega tolarja, ki sem ga takrat plačala.

Izkušnja je botrovala temu, da smo gospo povabili še nekajkrat …. vsak mesec enkrat … a ker jo je stanovanje resnično utesnjevalo in je bila očitno vajena le prostornih močno zapacanih garderob in smo na vratih ali omarah našli vsakič nekaj novih prask, smo končno sklenili, da je čas za zamenjavo.

Kolegica mi je priporočila gospo, ki poleg čiščenja še zlika in ….. hmja, “skuhana” sem že bila, sedaj me je bilo treba le še “zapeči”.

Prijateljica mi je priporočila “Fato” iz Ukrajine. Mega, res mega. Mlado dekle, ki je v Slovenijo prišlo tako, kot najbrž večina lepih deklet njenih let iz vzhodnoevropskih držav …. jah, baje je le plesala. Ta “moja” si je v Sloveniji našla moža in pridobila nekaj kilogramčkov, pa je prvotni kšeft bilo potrebno zamenjati. Glede pospravljanja je bila res super Fata. Tika taka, vse urejeno, čisto, organizirano, zlikano pa v nulo. Vse majice so bile zložene na cm enako, brez nepotrebnih robov, če je opazila svičnike razmetane po mizi, je našla kozarec in jih zložila vanj.

Kot vsak človek pa je tudi ta Fata imela pomanjkljivost: v svojem delu ni uživala in ob prvi priložnosti, ki ji je prišla na pot, je na svoje Fata delo dala “odpoved”.

Jaz pa takrat že popolnoma razvajena, sem takoj hitela iskat novo. Dobila sem starejšo gospo, katere edina napaka je bila ta, da je pred njo to delo opravljala hitra in odločna Ukrajinka. Nobenih odrgnin, tudi po čistilih ni smrdelo in tudi zlikano je bilo kar solidno, a vseeno se mi je ves čas dozdevalo, da bi sama v tem času počistila bolje in hitreje. Sklenila sem, da je morda vseeno bolje, da se ne predajam “razvadi” in čistočo stanovanja prepuščam tujim ljudem, zato sem Fata funkcijo ponovno prevzela nase.

Pa smo se preselili, prostora je kar naenkrat bilo več pa tudi Ukrajinski Fati se je očitno življenje obrnilo drugače od njenih sanj in spet sva se našli.

Vse krasno, le da je Fata v tem času postala gospa⁶, Ljubljanske gospe so se kar cufale zanjo in seveda ti takšen občutek malce tudi dvigne nos. Naenkrat je postalo moteče, da ne živimo v centru, kajti avta ni imela, mož je ni želel prevažati, peš od avtobusne postaje je bilo predaleč, jaz pa si tudi nisem več želela prevzemati vloge taxi službe …. najprej malce jamranja tako mimogrede, nato povišanje tarife, kasneje že močna jadikovanja o krutosti življenja … iznenada pa odločitev, da takšno delo ni več zanjo. OK, pa smo spet brez Fate.

In tako je končno prišel čas za mojo mamo, ki je že tako ali tako ves čas v ozadju jamrala, da si zmišljujem in nevarčno in gosposko omišljam neke tuje dekline, ki mi vohljajo po perilu in prestavljajo osebne zadeve …povrhu vsega pa itak ne pospravljajo dovolj dobro⁷. Ona, moja mama pa ves dan ne ve kaj bi s svojim časom in kaj bi bilo boljšega, da v svojo hišo spustim njo – the most perfect Fata ever.

Naj še kaj dodam 🙂 ?

1. nekaj malega [↩]
2. zdajšnji [↩]
3. seveda delovnih dni [↩]
4. ravno je končala svojo izmeno [↩]
5. npr. barva z naših vrat [↩]
6. The Gospa [↩]
7. kdo bi si mislil od kje v meni ta občutek pretiranega perfekcionizma 🙂 [↩]