Saj ne vem kje začeti, ker jaz rada povem vse in še malo za zraven in začeti pri tem, da sem danes odšla na Teleray po pomoč za mojo novo Nokio, bi bilo sila dolgočasno in nesašasto.
Bom začela z zgodbo za tri, ne, raje za pet zgodb nazaj in potem bom morda ob koncu pisanja tega posta vse skupaj ponovno razbila na 6 delov in vsakemu dodala nov rep in glavo in nastalo bo 7 novih izjemno dolgih zgodb. Sedem, ja, ….. ker je to zelo lepa številka in ker se bom vmes spomnila še kakšne nove teme.
Uporabljala sem že kup različnih mobilnikov od prve Nokie …mislim, da je tisti cegu iz leta 1996 bila Nokia, do Motorole, ki mi je s svojim takratnim menijem žrla vse živčke, Samsunga, ki je prišel na vrsto potem in je bil … kao ok, pa do Sony Ericsonaa, ki me je navdušil … in vse do 2 leti nazaj, ko sem se spet vrnila k Nokii. Ta je bila z mano v hudem in dobrem in vsa ofucana in zguljena je dva meseca nazaj ob totalnem kolapsu baterije, dočakala svoj bridki konec.
In tako se začne moja četrta zgodba:
ko jaz lepega dne namesto, da se držim preverjenih zadev, padem na komentar ene dečve v trgovini z mobilci, ki mi razloži, da se Nokie v zadnjem obdobju strašansko kvarijo in da danes je zakon Samsung. In ker Samsung ni Motorola in ker je bil nekaj let nazaj “kao ok” in ker imam strašansko rada lepe stvari, sem ga kupila – Samsunga … žbljm verzijo – eh, vragca številke ni napisane, ker to je bojda izredno težko na telefon vgravirati. Ampak ne, ne bom zašla v sedmo zgodbo …to bom prihranila za drugič.
OK, torej ta model Samsunga je izredno kjuti in podoben tistemu LG-ju Čokolada. Ampak, ah, ko mene iztirijo malenkosti! Si predstavljate, da me vedno znova, ko želim pisati SMS, vrže na vnos prejemnika s telefonsko številko. Å tevilko! Zame??!! In tako jaz vedno znova na hitro pritiskam 2×6 za N in 1×1 za A ….. in namesto NA na ekranu zagledam 661 
In ko …ah, ni da bi govoril! Je pa lep! In če že o lepih in rahlonetakouporabnih stvareh, bi tukaj lahko zašla v zgodbo št. 7. Tisto o našem izjemno lepem MacBook-u. A tudi o tem kdaj drugič.
In tako moje mobilne težave posluša prijatelj in …. jah, kaj naj rečem, nekaj dni nazaj sem kupila Nokio N95, takšno kot jo ima on. Ni lepa … ne morem lagati, da je ta debel buhtelj lep, a je cukr nad cukri kar se uporabnosti in funkcionalnosti tiče. Ni da ni in vse dela …no, ne dela čisto … malce zmrzuje … ampak kaj, to ji zaenkrat še nekako oproščam, ker ko pa je treba na hitro kaj zapisati, poklicati …takrat dela, kot urca.
2 meseca nazaj sem se trudila in ročno dodala, popravila, pobrisala vse zaznamke, naslove, obletnice in sedaj ….. hmja še enkrat amotamo tipkati? …. ne, ne, to pa res ne!
In grem na Teleray. “Ja, saj to lahko vi preko Bluetootha …. ampak mogoče iz Samsunga ne bo šlo. Pa najprej si nadgradite zadnjo verzijo programskega paketa, da vam ne bo zmrzoval …”
Ok, bom poskusila, ker sem itak tehnična bejba in hočem povsod vtakniti svoj nos. Nadgradila sem, imenik se je še čudežno prestavil (ja, vem, da lahko prenesem s SIM-om, ampak jaz imam več številk, kot jih je SIM sposoben prenesti in to je težava ob vsakem novem nakupu) … a koledar, ne to pa ni šlo!
A ker ni ovir za Mobitel pomislim, da bi lahko to težavo nekako zakrpala s podatki, ki le še niso tako zastareli s tiste moje uboge mrtve Nokie. Žrtev, ki mi je posodila baterijo sem našla, pa hajd prenos preko bluetootha. Ne dela! Moja stara Nokia bi še dala, a moja nova noče vzet. Nima nekega kajvemkaja.
Grem spet na Teleray. Tokrat kar v servis. “Ja, ja, bomo prenesli …11€ stane.”
“Ampak veste, jaz imam že vse, le koledar bi še rada.”
“Ja, 11€!”
ok, ok … ne da se mi pretipkavat. “A lahko kar tukaj počakam?”
“Ne, ne, traja vsaj 1 uro.”
Aaaa?? ok, ok …bom počakala, saj sem čisto zraven v službi.
Potem pa gospod začne: “Pa vaš naslov? Pa poštna številka? Pa ime? …” Pa vragca, saj bi rada le tiste rojstne dneve prenesla iz enega mobija v drugega???!!! 2 minuti posla!
Pustim tam, grem v pisarno, pridem nazaj čez uro in pol …
“Oh, težava, tipkovnico na stari Nokii imate zaklenjeno in nismo imeli vaše kode, zato nismo mogli ničesar ukreniti))
No, pa grem še na eno kavo. Tokrat se je dalo vse urediti v 15 minutah. Pridem nazaj, plačam, odnesem in 
nimam ničesar (!) v koledarju!!!!
Takole sem počasi prišla do konca pete zgodbe …no, mogoče četrte , sedaj se mi mudi, grem …. o tem, kako puščamo podatke vsepovsod za 2 minuti posla, bom pa kdaj drugič. 
