Kategorija: Zdravje in Lepota

Pri nas smo zamenjali avto in iz Audija prešli na Nissan. Vsi veseli skačemo in ugotavljamo koliko stvari je boljših ali bolje urejenih, kot pri našem prejšnjem avtu, ampak zanimivo je, da četudi imamo 56 izboljšav, nam bo tista ena samcata, ki je od prejšnje inačice nazadovala, močno grenila občutek popolnega zadovoljstva. Mene npr. izredno moti piskanje, kadar nisem pripeta. Ne v mojem Mini Cooperju, niti v prejšnjem Audiju nas na pripenjanje ni nikoli opozarjal zvočni singnal. Sicer sem pred leti trmasto vztrajala pri nepripenjanju, ker me je zakon o tem strašansko motil. Iz principa, ker se mi je zdelo, da je to le en lep način, ki so ga vlade iznašle za polnjenje svojega proračuna in da je to absolutno poseganje v mojo osebno svobodo. S tem, ko se nisem pripenjala, nisem ogrožala nikogar razen sebe, zato sem trmasto vozila naokrog brez da bi se kdajkoli pripela. Ko pa se je državni proračun na moj račun konstantno debelil (v enem obdobju so me policisti kaznovali 3 dni zaporedoma na popolnoma istem ovinku), moj pa tanjšal, sem sprejela odločitev, da pljuvati proti vetru nima nobenega smisla in od takrat se redno pripenjam. Brez travm sem prešla v ta trend. Vendar pa jaz, ki ne maram izgubljati časa, vedno uletim v avto, ga zaženem, že vozim kakšne 10 metrov in medtem z eno roko zapenjam varnostni pas. In enako počnem pri zaključevanju vožnje …že 20 m pred parkiranjem si pas odpnem, da ja ne bi izgubila kakšno minuto svojega dragocenega časa. In zadeva štima.

In sedaj imamo avto, ki ima na voznikovi in sopotnikovi …in sopotnikovi!! strani senzor, ki zazna sedečo osebo in začne močno, res močno piskati, če zatič za zapenjanje ni na svojem pravem mestu. In moje navade bom ponovno morala rahlo spremeniti.

In ob tem, ko se se ponovno jezila, ko mi tik pred domom avto spet obupno nevrotično piska, sem pomislila, da bi svet pokleknil pred svetovno iznajdbo piskalnika za hujšanje. Si predstavljate, da bi imeli napravico, ki bi zaznala vnos kalorij v telo in začela močno tuliti ob prevelikem vnosu in bi tulila vse dokler ne bi odvečnih kalorij pokuril. In ta aparatek bi se ne dal izklopiti nikakor drugače. Seveda bi mejo vnosa vpisal vsak sam in imel celo možnost, da ti aparat začasno vgradijo pod kožo (torej se ga ne da odstraniti) ali pa bi ga nosil s seboj v žepu (kar bi pomenilo malce večjo fleksibilnost in svobodo). In potem si nastaviš skupno dnevno količino kalorij in vse to porazdeliš na časovne dele. Stvar bi te nežno opozarjala na termin, ko je treba jesti in grdo glasno zavijala, ko bi se pregrešil. Bolj ko bi grešil, bolj bi sirena tulila. Å e bolje bi bilo, če bi lahko posneli posnetek resničnega glasu, ki bi tulil kakšne zasramujoče opazke o samem sebi …npr: “pujsa debela”. Prepričana sem, da bi avtor tega produkta obogatel in svet bil poln vitkih postavnežev, saj je strah pred blamažo eden močnejših faktorjev, ki nas “motivira”.

Stalno si izmišljujem nove pristope k hujšanju.

Enkrat sem si na vrata hladilnika prilepila svojo sliko v najbolj grozni izvedbi. Nekaj časa me je držalo stran od njega.

Drugič sem si na hladilnik (spet tja, kot da bi bile vse sladkobe sveta skrite ravno tam, pa čokolade in piškotov ponavadi ne shranjujemo tam) nalepila 21 listkov in vsak dan, ko sem se uspela upreti skušnjavi, sem enega odtrgala …in tako vseh 21, kajti po 21-ih dneh bi naj stvar postala navada …pajade!

Tretjič sem si vsak mesec za dosego planiranega cilja zapisala tudi nagrado. Npr. nakup CD-ja, ali novega spodnjega perila itd. Ah, ko pa itak preživim brez nagrad in sem si nove gate morala kupiti že če sem se redila 🙂

Četrtič sem se s kolegico zmenila, da hujšava skupaj. Obe sva si zastavili cilje in tokrat stvar obrnilli – namesto nagrad raje kazen. In sicer tako, da tista, ki ne doseže zastavljenega mesečnega cilja drugi plača neko količino denarja. Če obe ne doseževa, dava denar v “kasico” za naslednji mesec, ko bo pobrala denar tista, ki ji uspe. Super je stvar delovala, vse dokler jaz nisem bila tista prva, ki je sfulala stvar. Moja sotekmovalka je bila hkrati moja podrejena kolegica v službi in prejemu denarja se je tako močno upirala, da sem popustila pri teženju in si rekla, da bom itak naslednji mesec dosegla cilj. Figo freško, takoj, ko sem vedela, da me kazen ne bo več doletela, sem postala do naloge brezbrižna. Kolegica je shujšala več kot 10 kil, jaz na koncu nič.

Poskusila sem tudi z osebnim trenerjem. To je sploh zgodba, ki je vredna posebnega opisa na tem blogu.

In sedaj se mi je končno posvetilo! Zadnjič sem v Kiberpipi poslušala Zorana Jankoviča, ki je rekel, da denar pride kot posledica dobrega dela. In to vem, saj sama nikoli nisem niti z besedico nikomur omenila višje plače pa sem jo v življenju vedno dobivala. Ni mi jasno, da mi do sedaj ni kapnilo na pamet, da je tudi pri vitki postavi tako: vitka postava pride sama od sebe, kot posledica “dobrega dela”. Torej najprej je potrebno razmisliti kako “dobro moram delati” in nato se tega držati in sploh ne razmišljati o tem, da želim imeti 65 ali 60 kg ….vse to bo prišlo zagotovo, kot posledica!