Sem jaz predebela ali so obleke premajhne?

Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ u redu zgledam.

O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino 😉 ampak pojdimo po vrsti!

Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?

Prva stvar, ki vpliva na to je da sem zahtevna. Do okolice, še bolj pa do sebe. Perfekcionistka, pravijo nekateri. Meni se zdi le, da želim vsako stvar pripeljati do najboljše možne različice ….ok, razumem, sem najbrž ravno zapisala stavek, ki potrjuje tezo 😉

Druga stvar, ki vpliva na to izhaja iz tega, da sem estet. Priznam, da preden se poglobim v “nootranjo” lepoto, vsako stvar pogledam in ocenim od zunaj. Tako ocenjujem seveda tudi sebe in ugotavljam, da bi lahko bila boljša s kakšno kilco manj in obtesanim teleščkom.

Tretja stvar ponovno izhaja iz estetike. Če mi že ne uspe iztesati teleščka, se zatekam k trikom in ukanam in napake poskrijem z oblačili. In to lepimi oblačili. Ni mi vseeno kaj oblečem ….pravzaprav me moda in kultura oblačenja zelo privlačita.

In tukaj pridemo do srčice problema! Ne vem kako je z vami, vendar jaz po večini svojih nakupovalnih pohodov, domov odhajam depresivna. Ne moja višina, ne moja širina ne predstavlja kakšnih ekstremnih odstopanj od slovenskega povprečja, vendar po mojih trgovinskih pohodih sodeč, kaže, da sem “težkokategornik”

Ko pridem v trgovino z oblačili najprej preletim vse obešeno in razstavljeno ….majice, ki bi jih načeloma lahko postavili kar na otroški oddelek tako ali tako ne pridejo v poštev, hlače z nizkimi pasovi, oh, ja …morda 20 let nazaj, obleke, no morda …. prebrskam med obešalniki in sploh ne gledam modele, ker lahko postanem slabe volje. Najprej pregledam le etikete in išem številko L.
Ste opazile, da XL med ženskimi oblačili težko najdeš? In prav je tako! Le katera si želi kupiti EXTRA LARGE!!!?

Tudi L ne nabavljajo v enormnih količinah, najbrž sklepajo, da vse težkokategornice sedimo doma pred hladilnikom in TV-jem in v ta namen ne potrebujemo drugega, kot močno razvlečeno 10 let staro trenerko. V redkih primerih pa mi le uspe najti kakšen komad oblačila tudi v številki L. Super! Malce res pogledam, če nima ravno nabranih rokavčkov in kupa volančkov, saj si pri moji extra extra Large postavi ne morem privoščiti še dodatnih obtežitev ….. in tako na koncu le tiste 3 težko najdene kose oblačil vlečem v garderobo.

Rezultat: vse je narejeno kvečjemu za na moj NOS, sicer pa z vsakim novim poskusom, moj nos postaja vse daljši, zato obleke tudi na nos ne pašejo več 🙁

Zadnjič sem bila v novo odprti trgovini Bershka. Saj se hecajo!!! To morate videti! V rokah sem držala pajkice številka L in se čudila. Morda pa so zamešali pošiljko in nam poslali otroško kolekcijo! 😉
Da se rešim popolne depresije sem kupila dve majici na moškem oddelku. Za Jako, za 11-letnega fanta, sem se raje kot za S, odločila za M. Moško M številko za 11-letnega fanta???!!! Ja, ravno prav mu je … in sedaj le upam, da se pri pranju ne skrči. In kaj mu bomo kupovali čez 2 leti? Bog ne daj, da bi se naš fant ne ukvarjal s športom in pridobil kakšen odvečni kilogram.

In potem se nekateri sprašujejo zakaj je toliko mladih deklet anoreksičnih?!!!

Na Šmarno goro s svojo šunko in potico

vzpon-v-hrib.jpgVčeraj sva s Tomažem spet sopihala na Šmarno goro. Še sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Šmarna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Šmarne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Šmarno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Šmarne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. 🙁 Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Razumem kakšne mlade mamice, ki za svojega otroka prinesejo s seboj ravno tak sendvič, z ravno pravšnjo količino sira in brez kumarice in paradižnika. Razumem starejšega možaka, ki s seboj prinese prisrčnico s tistim svojim domačim žganjem, nikakor pa ne razumem tega, kar sem videla danes. Priletna gospa in gospod sta si naročila, ja celo tam sta naročila vsak svojo šalico čaja, to postavila na mizo, potem pa je gospa začela iz svojega nahrbtnika vleči velikonočne dobrote. Kruh, šunko, jajčka, nek sirček, potico, seveda ….ata si je vzel še neke piškotke, narezal jabolko, na koncu pa še pomarančko. Lepo vas prosim, ljudje božji, pojejte te svoje dobrote doma ali pa na tistih vrtičkarskih vikendih, ki v veliki večini tako ali tako še stojijo! Midva sva mizo sicer imela (sva bila dovolj zgodnja), vendar pa so novo došli obiskovalci že pogledovali naokrog in iskali prostor zase. Malo spoštovanja prosim! Do takšnih obiskovalcev, ki bi tam pojedli kakšno joto ali ričet, do gostilničarja, ki mora to področje vzdrževati in konec koncev do tistih pridnih študentov, ki so morali ravno tako pospraviti mizo tudi za “gorenjskimi” gosti!

Navada je železna srajca

smucar.jpgLjudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade 🙁

Zdravniški pregled je obveznost, s katero ne vem kaj početi

zgaga-zdravnik.gifZdravnik in jaz sva dva precej tuja si pojma. Potrkam na les, vendar jaz zbolim le, ko imam polno glavo nedokončanih stvari in je situacija tako v službi in doma napeta, kot gumica in je najmanj primeren čas za bolezen. Ja, takrat moji možgani očitno pošiljajo ukaze mojemu telesu, da je skrajni čas, da mi nekdo pove, da se je treba malce umiriti … in edini možni način, da ostanem doma, je ta da fašem hudo vročino, ki me položi v posteljo. To se mi skoraj zagotovo zgodi vsaj enkrat letno in ponavadi obležim 1 dan, naslednji dan že krožim po stanovanju in malce pospravljam, tretji pa že sedim v službi. Zdravnik? Bognedaj, da bom v takšni stiski s časom in s tako visoko vročino potem 4-5 ur sedela v čakalnici in potem dobila nasvet naj si skuham čaj in vzamem kakšen Lekadol?

Torej, ko me kdo vpraša za mojega osebnega zdravnika, sem vedno v dilemi koga naj povem, da ne bom izpadla nezainteresirana in nevedna. Ja, imam nekega zdravnika, kjer me je pofočkala, kar moja mama, kajti ona zatrjuje, da je to resna stvar in da zdravnika pač moram imeti. In ga imam ..tam nekje na Železničarskem zdravstvenem domu. V redu je, ker se da parkirati, čakaš pa itak povsod 200 let. In celo videla sem ga nekajkrat, saj sem imela že tudi hudo resne poškodbe 😉 npr. pred nekaj leti sem si z vhodnimi vrati v športno dvorano v Zagrebu ob prepihu, stisnila mezinec na roki. Presekalo mi je noht in nekaj prsta. So mi vlekli noht s prsta pa nekaj šivali in takrat sem bila primorana hoditi na prevezave obveze k zdravniku. To sem še prenesla, ker mi za preveze smo šli mimo vrste.

Ja, pa morda enkrat pred 4 leti po neke antibiotike za umiritev angine. Baje je ta zdravnik sedaj odšel drugam in jaz kar ne vem, kaj bi naredila sedaj …naj poiščem drugega? …naj se vržem v akcijo in najdem zdravnika, ki ima sestro, ki zna organizirati stvari tako, da bolani ljudje čakajo doma in so v čakalnici največ pol ure in ne 5 ur? Naj si sedaj po štiridesetih privoščim konkreten zdravniški pregled, da me pregledajo od znotraj in zunaj ter imam potem mir za 10 let vnaprej?

Medtem, ko jaz ugibam, me je že po zakonu moralo podjetje poslati na pregled, če sem res tako dobra za delo, kot zatrjujem. Super je zadeva izgledala …hop cup sem bila pregledana, kri, voda, pljuča, vid, CTG …ma ne vem kaj vse …brez minute čakanja in vse je bilo opravljeno v manj kot pol ure!!!! Kako, da to deluje tako, če denar pride iz moje denarnice, če pa gre iz moje ..oz. še preden pride do moje, malce naokrog čez državne račune in proračune in potem okrog 500 ovinkov in tako počasi do zdravnika, tam pa je pred vrati zdravnika kolona ljudi, da ti slabo pride??? Ima to kakšno povezavo?

No, po tem hitrem in efektivnem pregledu, so mi po nekaj tednih na dom poslali nekaj izvidov. Neke grafe in tabelice ter neko izjavo, da imam nekaj povišanega … samo to vem, da ni pritisk 🙂

In gledam jaz te papirje in nikakor ne vem, kaj naj zdaj s tem. Razumem itak ničesar, spodaj sicer piše, da je mnenje zdravnika, da sem sposobna za delo …(itak) …pa kup enih številk, vse skupaj izgleda kao OK, ampak tisto povišanje ima pa zraven št. 7,1. Ta številka je ojačana in še na roko obkrožena. In? Resna zadeva? Alarm? Ma ne, jaz se počutim dobro in o sedaj leži na moji polici doma.

Dragi zdravniki,  ….vi direktno plačani, vi, ki ste celo “hitrejši” od unih drugih ….ki ste kao super, bili bi še bolj super, če bi na dopis napisali npr. Draga Saša Gerčar, pošiljamo vam izvide iz katerih se itak ne znajdete. Nesite jih k svojemu zdravniku, on vam bo ….

Ne vem, res sem blond in poleg tega k zdravniku resnično hodim tako redko kdaj, da mi je protokol in postopki popolna neznanka, zato bi bila presrečna, če mi že ne morete pojasniti vseh črtic in tabelic, da mi vsaj s kratkim stavkom poveste, kaj je moj naslednji korak. Kam si izvide zataknem, nalepim ali jih odnesem …..ali pa vam je res čisto vseeno, če nas tudi pobere …bistvo je itak, da je vaš račun že plačan.

Urgenca = način kako oplemenititi državni denar?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Sicer smo med čakanjem opravili nekaj pregledov, od slikanja kosti, da preverijo možnost kakšnega zloma, do pregleda splošnega zdravnika, slikanja pljuč, utripa srca, slikanje glave ….vendar ves čas efektivnih pregledov in stikov z zdravniškim osebjem, bi lahko združila v 30 minut. Vseh preostalih 10 ur in pol je bilo eno mučno in neznansko dolgo čakanje.

Med čakanjem otopiš in čas ne pomeni ničesar več, opazuješ uboge ljudi, ki so bolj ubogi od tebe in nekateri ječijo, drugi spijo, tretjim teče kri, četrti topo gledajo predse …, mimo tebe non-stop prihajajo primeri pripeljani z rešilnim avtom in ti imajo prednost pa najsi izgledajo še tako dobro proti ostalim na pol umirajočim in čakajočim bolnikom. Takrat tam šteje le to, s kakšnim prevoznim sredstvom si bil dostavljen!

Pa da ne bo pomote, tudi tisti super urgentni čakajo, le da je njihova doba 3x krajša, vendar še je tudi to še vedno j#$%!! dolgo!

Ob 8h zvečer zagledamo sestro, ki nas je opazila že zjutraj in ona vpraša:”Ste spet tukaj?!” “Ne, ljuba gospa, mi smo ŠE VEDNO tukaj!”

In kdaj se je gonja končala? Ob 9h zvečer so Tomaževega očeta končno zadržali na oddelku. Ura je bila že prepozna, da bi ga prepeljali na katerikoli konkreten oddelek, zato imajo sobo za intenzivno nego pripravljeno kar tam. Naslednji dan je šel na intenzivno, po tednu dni pa domov, kar pa je spet zgodba zase.

Moje spoznanje iz te zgodbe je, da pa je morda nekdo, nekoč le imel plemenit cilj, ko se je odločil graditi ljubljansko vzpenjačo. S to investicijo bomo privabili turiste, turisti bodo zapravljali, gostinci in hotelirji bodo plačali večje davke in tako bomo prišli do denarja, ki ga bomo investirali v gradnjo novih bolnic, kajne? 🙂

Morda pa ni težava v tem in je problem v številu dobrih zdravnikov? In je ta Nekdo itak ugotovil, da zdravnikov ne moremo zadržati v Sloveniji, zato je brez smisla graditi večje in boljše bolnišnice. 🙂

Po drugi strani pa itak dajemo preveč v penzije, torej je rešitev v zmanjšanju števila penzionistov, ki jih je na urgenci itak v večinskem številu?