Klubi, mreženje, prijateljstva …

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Upadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

In z blogom so prišli tudi Karmen, Maša, Jan, Boštjan, had, Val, Uršula, Denis, Roman, Alex, Cuzak, MC …. kup prijateljev … ponekod le znancev (zaenkrat), ki so obogatili moje življenje, ki niso le virtualna bitja brez resnične podobe, temveč so osebe, ki sem jim zrla v oči, segla v roko, popila kavico, dve, se z nekaterimi spoprijateljila in so pustili sled v mojem življenju.

I ne le to …. blog in čari virtualne komunikacije so me peljali naprej. Seveda sem morala poskusiti vsako novo stvar, o kateri so blogerji tako veselo pisali. In prijavila sem se na Twitter in ga veselo začela uporabljati. Po nekajkratni uporabi, sem sicer ugotovila, da me omejenost pri kratkosti sporočil, preveč omejuje …. kaj češ, sem pač gostobesedna punca … in zadevo opustila.

Prijavila sem se tudi na Plaxo,  Linkedin pa Jaiku, pa Netlog …. a po pravici povedano vse to ne vem natančno na kateri kruh naj namažem 🙂 ….

Pa sem pred kakšne pol leta naletela na E-cademy. Obiskovala sem Londonsko šolo PR-a1 in na eno od predavanj je prišla Andreja Lajh z gospodom iz Maroka. Gospod je predaval o mreženju, pomembnosti poznavanja novih ljudi v sedanjem poslovnem svetu in nekaj dni zatem je v moj nabiralnik priletelo Andrejino prijazno povabilo za priključitev v novo internetno socialno mrežo in ker sem bila vajena prijavljanja na takšne stvari, svojo sliko namenjeno takšnim zadevam sem imela že pripravljeno, klik, klik, klik …. in tudi tam sem ustvarila svoj profil. V prvih dneh so me kontaktirali ljudje s celega sveta, kontaktirali so me resni, zreli poslovni ljudje in ne kup otrok, ki ne vedo kam s svojim časom. Pisali so prijazna pisma, se predstavljali, mi nudili svojo pomoč in sama sem navdušeno odgovarjala vsakemu in poskušala v skupino povabiti tudi svoje prijatelje.

Danes se mi sporočil, ki jih dobivam na E-cademyju ne da niti odpirati. Vabijo me v takšne in drugačne skupnosti, ki podpirajo mir na svetu, opice v džunglah, deževnike v sušnem obdobju, breje čebele brez čebelnjakov …. ok, ok, malce sem zašla, vendar bistvo ste dojeli, kajne?

A tudi E-cademy mi je prinesel na pot nekaj novih prijateljev in ne dvomim, da jih bo še nekaj. Ena od najbolj aktivnih oseb na slovenskem delu E-cademyja je zagotovo Andreja. Iz internetnega pisarjenja in druženja pri kvazi podpiranju brejih čebel, je druženje prenesla v realno življenje in ga razširila tudi na prijatelje, ki E-cademyja sploh ne poznajo. Z Žigo sta druženju in spoznavanju dala povsem drug nivo, mu dala smisel, ime, frekventnost, ga sistematizirala in verjamem, da se bo iz te vrste prijateljskega druženja še marsikaj zanimivega razvilo.

In na koncu je tukaj še FaceBook.

Na Facebook sem se prijavila …. khmm … ma ne vem kdaj …. enkrat po Plaxu in Linkedinu in začetku bloganja ter pred vsemi ostalimi neumnostmi. Vpisala nekaj svojih podatkov, naložila sliko, poklikala tiste 3 ali 4 prijatelje za katere sem vedela, da so tam, potem pa na to pozabila, tako kot na vse ostalo.

Ahja, še neka neumnost, ki mi ne dopusti dolgega pisanja in razglabljanja in za katero spet ne vem na kateri kruh naj jo namažem!

A danes je Facebook nekaj, kar mi omogoča hitro komunikacijo z veliko znanci in prijatelji. Odkar uporabljam Facebook sem šele spoznala, koliko ljudi spoznam, se z njimi celo spoprijateljim, pozabim prepisati podatke z vizitke, bejbe se ločijo pa spet poročijo, petkrat preselijo … in naši stiki se porazgubijo.

Odkar sem na Facebooku, za vsakega novega kolega najprej pobrskam po FB-ju, ga kliknem in že sva na vezi. Ne bo šel v pozabo, zagotovo ne! Poskušala sem najti bivše sošolce (sošolke so itak že najmanj 3x spremenile priimke 🙂 )), a žal se očitno moja generacija ni ravno premaknila mnogo dlje od priročnega majhnega kalkulatorja. Tudi pri bivših kolegih nisem imela bistveno več sreče … no, enega ali dva sem le uspela izbezati na površje ….

Baje se ljudje bojijo kraje identitete in kaj še vem česa?! Zakaj za vraga bi nekdo želel biti jaz?! Če že krade identiteto si bo ja izbral kakšno mljašo in bolj prsato in usato bejbo 🙂 ….. no, konec koncev pa si takšni paranoiki lahko na FB nabijejo le ime in priimek, dovolijo vpogled v njihove podatke le narbltabližjim prijateljem in za sliko pustijo tisto sivo belo glavo gospodične Nobody!

1. v Ljubljani … žal, žal 🙁 [↩]