Evo, prvi semester je mimo, piflarka je potrjena in zdaj je čas, da nekaj zapišem na temo moje nove obsedenosti, ha.
Moški bojda pri petdesetih padejo v drugo puberteto, si nabavijo (nov) motor, kakšen avtoček s katerim ne gre drugače, kot da med vožnjo držijo glavo med koleni, si za vsak slučaj, da bodo uspeli zlesti ven, na križ nabijejo dva kozmodiska, pod pajsko pa pripeljejo blondinko, ki je ravnokar zaključila (ali pa tudi ne) osnovno šolo. Moški teh let namreč ve, da gre stavit na sigurnost in če pri kobacanju iz avta kozmodisk ne prime, bo vsaj blondinka čemu koristila.
Naš stari (jah, kaj čmo petdeseta je prekoračil) si je lani svojim letom primerno in precej stereotipno domov prifural nov motor, avto imamo še vedno isti in je še vedno nesramno udoben, blondinke pa za zdaj še ne hodijo v našo bližino. A konec koncev kaj če mu blondinka, ko ima pa doma upgrade – plešasto ženo, pri kateri nikoli ne veš ali je njena duša blond ali črna.
A nisem želela pisati o moških, o ženskah bom razpredala. Meni se bodo petdeseta zgodila letos in kot natančna načrtovalka življenja (jah, to pač počnem že od malih nog in navad se ne da spreminjati tako zlahka), sem se že nekaj let prej lotila svoje druge pubertete. Ste mislili, da ženske tega ne počnemo, kajne?!
Jaz sem v puberteto (drugo, ja!) padla malce bolj zgodaj. Lani, pri zgodnjih oseminštiridesetih, sem začela pogledovati po novih izzivih. Če sem prav natančna se je že dve leti prej znalo čutiti zametke pubertetniškega razmetavanja, ko sem se odločila, da si omislim motor in naredim (seveda) tudi izpit zanj. Ne, pri nas nismo imeli nobenega motorista, moj dragi (ja, tisti stari od prej) je sicer v študentskih letih vozil skuter, a nič resnega, saj se mu izpita za motor ni ljubilo opravljati, naš mali (ok, meri jih skoraj meter devetdeset, a za nas mame, bodo otroci vedno majhni) pa se niti usesti noče niti na najbolj miceno prdulo, – niti na razstavni komad v trgovini. Tako, da je bil moj motoristični preblisk res le znak prehajanja v obdobje osamosvajanja, ko ostali člani družine ponavadi vijejo roke in se držijo za glavo.
Tako sem na obletnici valete začopatila sošolca motorista in ga nisem izpustila iz krempljev dokler nisem imela v žepu shranjenega listka z vsemi potrebnimi podatki, ki naj bi me pripeljal do moto pič**. Nekaj mesecev kasneje, sem se s svežim izpitom v žepu in pogajalsko pripravljena sama odpeljala v Hrastnik na ogled svojega bodočega prvega motorja – prekrasnega rabljenega črnega chooperja.
Če malce pomislim, je bila to res prava poteza, saj ravno zaradi tega moj stari v teh zanj najbolj občutljivih letih ni imel časa za iskanje tistega neudobnega hitrega avtomobila, kaj šele dolgonoge blondinke. Kaj kmalu je namreč ugotovil, da ne gre, da ima v družini motor le baba in tako se je leto kasneje tudi on odločil za moto življenje.
Moja naslednja poteza je najprej sicer bolj kot po puberteti dišala po penzionerstvu, a povem vam, to je bila le “varka” za “zavarivanje neprijatelja” (se vidi, da izhajam iz tistih časov, saj ne morem brez vojaških izrazov – jah, Odpisane in Kozaro smo takrat gledali durh na durh, tako ali tako pa ni bilo dobrega žura brez vsaj polurne fantovske debate o tem kako je bilo v vojski). Torej takrat sem se vpisala na tečaj risanja, češ to me bo umirilo. Vsak teden sem po 3x visela v slikarski šoli Zmaga Modica in ker (saj veste tisto z navadami) ne morem iz svoje kože in mora vsako moje početje imeti smisel in ker so se tam nekateri pripravljali za sprejemne izpite na Akademiji za umetnost, se je tudi v moji glavi porodila tista nora ideja, kaj pa če bi tudi jaz šla na sprejemce –
Ja, in seveda sem nekaj mesecev kasneje že opravljala sprejemne izpite za vpis na študij slikarstva.
Že pred nekaj leti sem zatrjevala, da name na nebu – mah, ne vem, če ravno na nebu, – mora bit skrit nekje v mojih ušesnih votlinah – nekdo pazi in skrbno posluša in mi pri še tako norih idejah takoj priskoči na pomoč. In tako se je povsem nevezano na mojega miselnega škrata in slikarsko šolo, zgodilo, da sem preko zdravnikov prišla do strokovnega predloga naj se usposobim za drug poklic. So mi “strici” rekli: “Veste tak manj stresen! In da ne bi še naprej zapravljali družbenega denarja za vašo bolniško, bi vas mi poslali na šolanje za poklic, ki bi vam nudil več veselja in manj stresa.”
No, da ne boste mislili, da sem imela tako bistrega in pametnega zdravnika, ki mi je samo nekega lepega sončnega dne pomežiknil in namignil! Ne, ne, on mi je vztrajno pisal bolniške liste in mi svetoval naj še malce počivam in se umirjam … ah, ja! Vmes je moj varuh (tisti iz ušesne votline), poskrbel, da sem po 17 letih dela v istem podjetju, odšla srečo poskusit v novo službeno okolje, podjetje, ki zaposluje tudi takšne kot sem bila takrat jaz – zdaj se bo slišalo malce kruto do drugih, ampak samo sebe sem takrat videla točno tako – rahlo izgubljene in nad prihodnostjo obupane posameznike, ki se morda tako kot takrat jaz, zaradi slabe samopodobe ali kakšne druge bolezenske ali telesne hendikepiranosti, ne znajdejo v tem hitro drvečem svetu. Tam sreče v obliki dolgoročne zaposlitve sicer nisem našla, so mi pa močno pomagali pri tistem mojem črvičku in želji po študiju.
Zaradi izkušenj pri sodelovanju z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, so mi pomagali, da sem najprej sploh slišala za možnost prekvalifikacije in kasneje manevrirali preko zagamanih in zamotanih pravil, ki takšne “zgubljence” (ki pa so itak edini, ki sploh potrebujejo takšno pomoč) kaj hitro odvrnejo od te ideje.
Od trenutka, ko sem prvič slišala za to možnost , oz. ko sem bila prvič na rehabilitacijskem centru Soča in tam slišala uradno in strokovno obrazložitev kako naj bi to šlo pa do konkretnega podpisa pogodbe in “stiska rok” (čeprav vam je jasno, da v tem birokratskem svetu ni realnih stiskov rok, kajne?) je minilo (reci piši) 16 mesecev! In to 16 mesecev čiste birokracije!
Vmes sem risala, vadila, hodila na informativne dneve, opravljala sprejemne izpite -. Jah, ko je postalo vse skupaj malce bolj resno, sem za varovalo, da ne bom obvisela v zraku, poleg sprejemnih na slikarstvu, opravljala sprejemne izpite še na Fakulteti za dizajn in sicer kar na dveh različnih smereh, se malce prerekala z Akademijo, ki mi na sprejemnih (vsaj na ustnem zagovoru) ni dala enakovrednih možnosti in me zaradi pičlih 2% ni sprejela medse in oktobra lani postala brucka Fakultete za dizajn smer vizualne komunikacije (nekoč so temu po kmečko rekli grafično oblikovanje ;), v bistvu pa gre za malce bolj funkcionalno (od čiste umetnosti) čečkanje po papirju ali ekranu. Manj stresno? Po mojem je še bolj hektično od vodenja firme, a vsekakor mi kreativno vizualno ustvarjanje nudi veliko veselja in volje do življenja.
No, pa recite, če to ni nova puberteta?! Na faks hodim z generacijo našega tamalga in baje bova skupaj šla na absolventa, ha ha – no, če bo tudi on tako pridno študiral in prišel na cilj istočasno z mano. Mučim se z dojemanjem in učenjem pravilnega načina (hmmm, kdo si je izmislil, da je to pravilni??!) pisanja seminarskih nalog, kjer je glavni poudarek predvsem na citiranju in navajanju virov in težko dojemam zakaj za vraga ne smemo več misliti s svojo glavo. Ko sem končala s svojo prvo puberteto seminarskih sploh nismo imeli in v svoje pisne izdelke smo lahko vključili svoje (čeprav napačno) mnenje. Učim se novodobnih študentskih izrazov, se včasih zbujam prepotena, ko se odločam med nakupom vsaj petih različnih (seveda strupeno dragih)računalniških programov s katerimi bom lahko naredila domače naloge in zaključila izpit ali možnostjo “dolpotega” črne verzije in počasi spoznavam, da crack ni neka varianta halucinogenega zadevanja -.
In veste kaj?! V vsem tem neizmerno uživam.
Kozmodiska pri teh mojih pubertetniških napadih res ne potrebujem, a naj vam priznam, da tudi jaz nisem povsem imuna na vplive časovne- ah, jebiga, staranja, bom rekla. Danes sem šla k okulistu in si nabavila očala za starce – ja, ja, točno tista, zaradi katerih bosta roki spet dovolj dolgi – in še sreča za napredek tudi na tem področju. Moja stekla za starce bodo baje kar nekako vkomponirana v tista, ki jih imam že tako ali tako na nosu ves božji dan in se z njimi ne razlikujem zelo od mojih 20 letnih sošolcev.