Se kdaj obremenjujete s preteklostjo? Jaz načeloma ne gledam nazaj v preteklost. Pravzaprav je moja težava ta, da gledam predaleč v prihodnost. Lotevam se stvari, ki mi bodo morda prišle prav čez 5 ali 10 let. Super, kajne? Pa ni tako super, predvsem če ob tem pozabim, da je treba tudi danes kosilo skuhati, da bi čez 5 let morda projekt,ki sem ga začela, sploh lahko kdo delal 🙂
Imam na srečo svojo drugo polovico, realista Tomaža, ki me pogosto “prizemlji” in pošlje s kuhlo v roki kuhat kosilo 🙂
Preteklost uporabljam bolj kot pomoč za analizo, ki mi pomaga pri načrtovanju prihodnosti.
In kako analiziram preteklost?
Do danes sem se že naulčila lekcije, da analiza drugih in bognedaj celo iskanje razlogov za neuspeh pri drugih, ne pomaga. Zato pri vsaki stvari poskušam do podrobnosti analizirati, kje sem napako storila sama. Pogosto me takšne analize privedejo do hladilnika. Hladilnika? Ne, ničesar ne spravljam vanj, le ven jemljem in tlačim v usta 🙂 . Ja, ponavadi me takšne analize spravijo v blažje ali hujše depresivno stanje, odvisno od moje ugotovitve glede velikosti bedastoče, ki sem jo uspela narediti. Najbrž je jasno, da je hladilnik le sinonim za vse tisto, kar je mogoče spraviti po grlu navzdol in se na koncu svoje poti lepo nakopiči na stegnih ali zadnji plati.
Da ne bo pomote, občutek krivde v naslovu je tam zapisan iz popolnoma drugih nagibov. Nameravala sem pisati o tem, kako lahko nepredviden tok dogodkov, vpliva na občutek krivde pri človeku. Na to misel pa me je navedla ugrabitev štiriletne punčke Madeleine. Pa sem spet zašla z mislimi v drugo smer ….Pa drugič o občutku krivde 🙂
Ma, koliko stvari moram še zapisati! Pa o dobrih šefih, pa dobrih delavcih, pa film Zodiak, ki sem ga gledala že kakšna 2 tedna nazaj, pa o Kifeljcih, ki sem jih gledala danes, pa kup stvari o našem dopustu, pa veliko vprašanj dobivam po mailu o Lignanu in sem rekla, da je treba zapisati en zbirni odgovor za tiste, ki še niso nič vprašali ….
Pa v službo je tud treba hodit. 😉
Gledanje v preteklost? Nekako podobno tebi se tudi jaz trudim odmakniti od preteklosti. Pa ne da popolnoma pozabim nanjo, ne, prav rada se spominjam dogodkov iz preteklosti, predvsem pa včasih razmišljam o tem, kaj se lahko iz preteklosti naučim in to uporabim danes. Ne obžalujem pa ničesar in si ne razbijam glave s tem, kaj bi bilo, če bi neki dani trenutek v preteklosti reagirala drugače.
No, na prispevek o občutku krivde pa bomo počakali:)