Moj ata je blazno principielen človek. Preveč. In nemalokrat se okrog tega norčujemo in smejimo. Npr. obnašanje na javnih mestih je zelo pomembna vrlina. Že od nekdaj je težil … res težil, da je treba pozdravljati jasno in glasno, da v gostilni ne smeš to in ono, da moraš to in tisto le zato, ker te ljudje gledajo in opazujejo. A res?!! Jaz pa smrklja razvajena sem vedno poskušala inatiti in počela vse kontra.
No, z leti vse to prehaja v skrajnosti in ena takšnih skrajnosti je za moje pojme ta, da že nekaj let hodi na čisto vsak pogreb. Pa od tega soseda in prijatelja od soseda, pa tete od tiste sodelavke …. Halo?! Pa kaj res nimaš kaj pametnejšega početi??! Imam, imam, a vendar to se spodobi, je vedno njegov odgovor.
In tako kot vsa jabolka, se je tudi to iz jablane mojega očeta malce kotalikalo naokrog, a se nazadnje ustavilo v kar precejšnji bližini. Zametki te neumne lastnosti, se vse bolj kažejo tudi pri meni. Seveda se pri nas pozdravlja jasno in glasno in pozdravlja se tudi tiste sosede, ki vztrajno bolščijo v tla …. saj je vseeno, če oni ne odzdravljajo, mi BOMO, ker se spodobi!
Å e bolj zanimiva je ta lastnost pri kakšnem mojem trmarjenju, ko izgubljam živce in sem tečna le zato, ker naši zaposleni s prihodom v službo ali iz malice zamujajo. Včasih sem tisto kotalikasto jabolko in si mislim pakajmebriga, saj to kaj blazno ne vpliva na dobiček firme, še manj na moj odnos do službe, vsekakor pa ne na mojo srečo, a včasih sem tista tečka principielna, ki pravi, da je tako pač treba, tak je red in če smo se tako dogovorili, je to pač treba spoštovati!
Povem vam, še malo manjka pa bom začela prebirati osmrtnice. 🙂
Hej, pa kaj je narobe z branjem osmrtnic? Jaz jih vedno preletim, res da bolj z vidika, kdo je dal največjo osmrtnico natisniti pa kolikokrat se pojavi neko ime… Se strinjam, nekoliko nenvadna navada, ampak ne morem si kaj, preletim pač cel časopis.
Bentenje zaradi poznega prihajanja z malice…Hej za nekaj minut lahko zamujaš, ampak te podpiram, ker se ne sme razviti v navado… pa sej si Boss! 🙂
Misli – toliko o jabolkih, a ne…
Masore so vas na Cerkljanskem, z glavne ceste moraš prečkati Idrijco pa še par kilometrov navzgor – strmo pa ko zlomek.
No, pa je bentil en človek v gostilni čez župnika. Seveda so ga vprašali, kaj je. In je prijateljem razložil, da je bil pri spovedi in med drugim potožil tudi čez sina, češ, kaj bo z njim, ko tako rad pije. Župnik pa, da jabolko ne pade daleč od drevesa… ja!
“V Masore naj pride pogledat pa bo videl!! Dol do Idrijce se odvali!!!”
Mah oboje je isto.