Ogled tega filma smo včeraj izbrali bolj nekako iz obupa.
Namreč; gremo v Kolosej … tako kot ponavadi to počnemo …. ne, da si izberemo film in potem na vrat na nos ravno v tistem trenutku ravno ta film, ampak tako, da se odločimo da je čas za ogled enega filma … kateregakoli že …. najboljšega, ki se nudi … torej včeraj – petek zvečer, stojimo pred seznamom filmov, ki se predvajajo …
Dolgi rilci, ker risank se nam kao ne gleda več, tistih zvezdno vesoljnih pravljic nihče od nas ne mara, grozljivke so nam sploh bljak, vse ostalo pa smo že videli, no razen Super hudo, ki pa me po napovedniku ni ravno prepričal in na srečo ni prepričal niti Jako 🙂
Eto pa smo se odločili za Slutnjo, psihološki triler s Sandro Bullock v glavni vlogi. Jaka je že med filmom komentiral, da je stvar sila zamotana in rahlo dolgočasna, mene pa je film navdušil. Pričakovala sem nekaj bolj v stilu filma Mreža (Net) in bila presenečena, da je sama zgodba zastavljena precej bolj poglobljeno. V eni se prepletata dve zgodbi (nekakšna preteklost in sedanjost oz. morda sedanjost in prihodnost …. ja, kdo bi vedel 🙂 )
Mi je dal misliti in danes na temelju filma razmišljam ali je naše življenje res predvideno in so nam določene stvari usojene ne glede na to, kaj naredimo ali ne naredimo in kaj so tiste najbolj vredne stvari v našem življenju. Priporočam.

