Zdaj vem.
Ravnokar se bo iztekel že šesti teden, ko sem začasno izvožena. Na dodatni obdelavi, bi lahko rekli.
Vedno sem sanjala o tujini. Nekoč, ker je dišala po eksotiki, saj takrat, v mojih mladih letih, mnogi nismo šli kam dlje od Trsta in Celovca, kasneje kot sanjska obljubljena dežela za krasno službo, v zadnjih letih pa sem sanjala o tem, kar sem tokrat nekako dobila. Malce sem obžalovala, da svojih rahlo zblojenih študentskih let nisem bolje izkoristila in si želela možnosti, da se v naravnem okolju naučim oziroma izboljšam znanje kakšnega tujega jezika.
Moj me pozna in ko so na faksu začeli s promoviranjem Erasmus izmenjave in ko sem jaz začela motoviliti, češ to je za mlade, kaj bom jaz starka tam počela, me je malce zbrcal in eto, jaz sem v Italiji. Natančneje v provinci Emilia Romagna, ki leži v rahlo sverno osrednjem delu vzhodne italijanske obale.
Saj najbrž veste, da smo se leta navduševali nad Lignanom – no, nekdo me je poslušal in dobila sem ravno nekaj takšnega – kilometre peščene obale.
Najprej sem mislila, da bi šla na Kitajsko. Jap, si mor’te predstavljat?! Nič manj, nič več, kar na Kitajsko sem želela. Sem se ravno malo prej začela učit in sem si rekla, zakaj pa ne, če že gre štrik, naj gre pa še bik oz. kura (kot je moje ljubkovalno medijsko ime J). Pa me Kitajci niso hoteli. Ah, ne vem – naš Konfucijski center itak ne vem kaj počne – so rabili kar nekaj časa, da so skupaj spacali nek hudo uradniško zapakiran odgovor, ki sem ga nekako razumela “stara odje**, tam sprejemajo le mlajše od 30!”, potem sem pa malce brskala po netu, našla nekaj dizajnerskih fakultet na tistem koncu in jim direktno pisala. Nič, nada, niente –
Ok, potem pa Italija. In ker sem bila že pozna z oddajo obrazcev, zaradi frdamanih Kitajcev, sem seznam želenih faksov v Italiji nanizala, kar na oko. Prva je bila Univerza v Bologni, ker oni so bili edini, ki so mi prijazno odgovorili na moj mail z vprašanjem, če sem slučajno tudi zanje prestara. Pojma nisem imela kakšen je program in podobno – bo že kaj, sem si mislila.
In dobila sem potrditev iz svojega faksa, nekaj tednov kasneje pa tudi iz Bologne, da sem sprejeta in razporejena v njihov campus v Riminiju. University for Fashion, Culture and Management. Fuc*, kaj pa je zdaj to, saj jaz vendar ne študiram mode, kulurna seveda sem, a management me do nadaljnjega ne zanima!
No, ajde, na koncu sem si rekla, da nadaljujem tisto zgodbo o štriku in biku in konec septembra sem se znašla tukaj.
In od tam naprej, se pogovarjam samo še angleško. Ja, ja, ne italijansko! No, malo, po malo, ampak faks je v angleščini. Nek nov program magistrskega študija, kjer so malce razbremenili Milano in kjer poskušajo vzgojiti bodoče managerje v njihovi tako opevani modni industriji.
In ker je moja angleščina precej zarjavela in tu je treba cele eseje pisati v tem jeziku, sem se začela truditi in pisati blog v sašengleščini. Tukaj nekaj mojih prvih zapisov.
Tale je npr povzročil, da so me vrgli iz prvega stanovanja. Bom kaj več o tem povedala, ko se moj ego pomiri. Do takrat pa sem raje tiho, ker je prenevarno 😉
Lupčka in objemčka
