Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.
A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.
Film mi ni bil všeč. No, ajde, ne da spljoh ne bi bil za gledat …. se gleda, se celo nasmejiš, a nekako se mi je humor zdel malce preveč bedast. Je pa romantičen in ker imam romantične filme rada, je to oceno dvignilo malce navzgor.
Sicer sem iz naslova pričakovala, da bo uboga reva ves čas sanjala o svoji dokončni popolni predaji usodnemu princu na belem konju in tega ne bo in ne bo, a na koncu se bo največji upornež, hladnež in kaj vem kaj še, odtajal, zaljubil in jo končno privedel pred oltar. A v filmu zaplet sploh ni tak! Punca se sploh noče poročiti!!!! Jap, tako kot tale tudi ne!
Čudno, čudno, kam gre ta mladina! 🙂
Moja nekdanja kolegica je še v “jugočasih” imela vedno navado reči 100 hrvaških let in meni se je to vtisnilo v spomin in tokrat se mi je zazdelo, da se hrvaška še malce dlje vlečejo, kot slovenska 😉
V čem je razlika med slovenskimi in hrvaškimi leti??? (glej prvi stavek)