Å MARNA GORA za rekreacijo in kislo mleko
Ravno prav visoka, ravno prav strma, ravno prav dolgo pot ima, ravno prav težka. Skratka veliko je razlogov, ki Tomaža in mene spravijo skorajda vsako soboto in nedeljo iz postelje že ob 7h zjutraj. Pa v trenirko, na eno jutranjo kavico ob branju dnevnega časopisja v kafič Oliva (kaj več o njem kasneje), nato pa z avtom do Tacna in potem po najbolj običajni poti na Å marno. Po uni poti, ki se imenuje kao preko Spodne kuhne ali nekaj takšnega ….pojma nimam zakaj in kako je prišlo do tega imena in tudi ne vem, kje ob poti pridemo do kakšne kuhinje, ampak bodo poznavalci že vedeli. Do vrha Å marne sem znala priti že kar hitro, s Tomažem sem nekoč zdržala tempo vse do vrha in moj rekord je 23minut. Sedaj se očitno že staram in doseganje rekordov ni več moj motiv, zato Tomaža nekje po polovici poti “spustim”, da odvihra naprej, jaz pa v svojem ritmu do vrha. Ob boljših dnevih dosežem 25 minut, ob slabših pa tudi 26 in 30 …ne, jaz ne štopam, štopa Tomaž in mi vedno na vrhu pove moj rezultat.
Na Å marno grem zelo rada, ker je krasna rekreacija in ker je vrsta rekreacije, ki jo lahko opravljava oba. Poleg tega imam na poti do vrha lep občutek domačnosti, saj se tisti redni, jutranji obiskovalci vztrajno pozdravljamo. Na vrhu se ob poletnih mesecih zelo rada nagradim s skledico kislega mleka. Imajo takšnega v lončenih posodah z lepo smetanasto skorjico po vrhu …mmmm.
4 Replies to “Vsak teden na Å marno goro”
Komentarji so izklopljeni.