Lejte, vem, vem, da sploh nisem napisala še nič konkretnega o najinem lanskem moto popotovanju … ampak, ej, res imam to v planu že zelo zelo dolgo časa …vse ključne momente imam popisane, fotke pripravljene, ampak kar nekako se ne spravim k popisovanju golih dejstev, enostavno nisem tak tip. In če se spravim, potem mi misli zaidejo, začnem z opisovanjem odpravljanja, preidem na opisovanje motorja in končam pri tem, kako se bojim konjev 🙂
Ampak vseeno, lejte, potovanja moram, preprosto moram popisati, že zaradi sebe, če mi že za vas ni mar :)!
Letos sem si zabičala, da na počitnice sploh ne grem, če ne popišem prejšnjih in tako sem se v juliju takoj po opravljenih izpitih že spravljala k temu, ampak … potem pa je moj gospod na poskok (kar ni v njegovi navadi), vzel dopust, pogledal na svoj pametni telefon kakšna je vremensko napoved … ja, itak, da naj bi ves teden nažigalo sonce … potem pa to ni čisto držalo, … in … ja, no, sva šla, brez da bi zapisala en sam samcat stavek.
Sem šla in se sprva tolažila s tem, da bom na samem potovanju vsak večer popisala en dan prejšnjega in tako sproti obnavljala najine spomine na prejšnje leto. Å e Ipad sem vzela s sabo. No, midva sva se ob kofetkanju res z rahlo zavistjo spominjala tudi prijetne sveže sapice, ki je lani zapihala iz Dolomitov, a kaj več kot to, mi po akcije polnih dnevih, res ni dišalo.
In zdaj sem že doma in kolebam ali naj se najprej razpišem o lanskih dogodivščinah, ali naj se lotim kar letošnjih.
Ekola, takole, najprej bom popisala letošnje, saj so spomini še zelo živi, lanski pa lahko počakajo še kak teden ali dva, če so se že tako ali tako mariniriali eno celo leto.
Letos sva jo ponovno mahnila v Italijo. Tokrat na jug. No, resda nisva pretiravala z skrajnostjo glede globine škornja, saj v tem enem samcatem tednu nisem želela celega dopusta preživeti v motorističnem sedlu. Mislim, da je skupno prevoženih 1500km kar dovolj za punco mojih let.
Pri planiranju sva malce kolebala med Hrvaško obalo, Avstrijskimi hribi, Toskanskimi grički, a na koncu je zmagala italijanska vzhodna obala. Praktično sva združila z užitkom. Konec septembra jo za pol leta mahnem na študijsko izmenjavo v Rimini in sklenila sva, da po Riminiju malce raziščeva opcije za moje zimsko bivanje in pogledava kako izgleda moja bodoča začasna fakulteta.
Na pot sva krenila v nedeljo. Ne, ne, nisva štartala v soboto zjutraj, kot 99,9% Slovencev, ki želijo izkoristiti vsako minuto svojega dopusta in se nagnesti na trajekt za hrvaške otoke v isti minuti, kot ostalih 99,9% Slovencev. V soboto je svoje počitnice štartal tudi naš mali in kot pridna starša ;), sva ga dostavila na letališče in se naobjemala in poslavljala, kot da gre na enoletni puščavski safari … Pa za domači živalski vrt je bilo treba poskrbeti – psa na počitnice k babi, mačku pa nabaviti hrano in krušne starše, ki bi ga futrali med najino odsotnostjo. Zapovrh vsega pa sva v soboto dopoldne odšla še na pogreb na Dolenjsko. Tako da … ja, nedelja je bila najin prvi dan potovanja.
Začela sva ga z nakupovanjem v Cityparku. Jah, ja, ja, vem, pri motoristih se res spodobi, da krenejo na pot zgodaj zjutraj, ko še ni prav hudo vroče, a kaj, ko sem jaz šele zjutraj pri pakiranju ugotovila, da imam v fotoaparatu le 8 giga spominsko kartico, kar bi lahko pomenilo (pa na koncu ni), da mi bo zmanjkalo prostora za vse najine foto zabeležke. In zato sva počakala, da se trgovine odprejo in oprtana s prtljago1, skočila še v trgovino, kupila dodatni spomin in se šele okrog 10h zapodila po avtocesti proti Italiji. Jap, po avtocesti, prav ste prebrali, zakaj pa imava vinjeto, ha?! Å parala bova potem v Italiji, sva rekla in po gasu vse do tja kjer gre še brez dodatnega plačila, preko Gorice vse do italijanskega Villese-ja.
Prva kava je padla v Palmanovi.
To mesto je prijetno, če se ti le uspe ogniti tistim nakupovalnim centrom, ki vsa zanimiva mesta spremenijo v predmestja velikih parkirnih mest in kičasto barvanih kolis, ki obkrožajo vrata cenenih prodajalnic 1000 in ene neumnosti. Jap, mi motoristi imamo to srečo, da nimamo prostora za vrečke novo nakupljenih stvari, tako da sva zavila kar v središče mesta in tam popila tisto pravo italijansko kavico. Tak pravi espresso!
Mimogrede moram … res moram, povedati nekaj na temo espressa. To ni ekspreso, expresso ali karkoli na temo ekspeditivno hitre kave. Espresso ima lih ene tolk s hitrostjo, kot ima banana split veze s hrvaškim obmorskim mestom (čeprav sem celo svoje otroštvo mislila, da so si ga ravno tam izmislili). Espresso izhaja iz latinske besede “esprimere” oz njenega preteklega deležnika “espresso”, ki pomeni izstisnjen. Saj so (in to počnejo še danes ;)) iz kavnih zrnc s paro izstisnili tisto bistvo kave. In če z naročanjem kdorkoli želi povedati kako hitro bo svoj kofe spil ali kako hitro ga želi dobiti, lahko mirno reče, da želi ekspresni espresso, samo lepo prosim, v moji družbi NE naročat ekspresa!
Ko sva popolnoma neekspresno popila vsak svoj espresso, sva po lokalnih cestah pot nadaljevala proti nama tako ljubemu Lignanu.2.
Brez njega ne gre, ne poleti, še manj pa pozimi, ko so njegove peščene plaže popolnoma prazne in te objame valovanje morja, mir in širina sveta, ki nas obkroža.
Tokrat so bile plaže kar zapolnjene. Zapolnjene s sončniki in ležalniki, z ljudmi ni bilo sile … očitno turisti še niso navalili v polnem zamahu.
Motorja sva parkirala na žgočem soncu (vse boljše lokacije so bile polne, ker Italijani očitno vedo s čim se spodobi voziti poleti), si sezula “pancarje” – v to štejem vso tisto motoristično kramo (čelado, motoristične hlače3, usnjeno jakno in močnejše in seveda bolj vroče čevlje do gležnjev, in odšla v bife na plaži. Tam sva dala vse štiri od sebe in uživala. Nič drugega! Uživala! Moj se je šel kopat, jaz pa sem brala knjigo … nič pretiranega, le takšno lenobno dopustniško uživanje.
Ko so se oštarije spet odprle (v Italiji, oz. vsaj v Lignanu imajo neko bedasto logiko, da nihče ni lačen med 15. in 18. uro), sva skočila na večerjo v najino najljubšo Lignansko gostilno, se zmastila vsak s svojo najljubšo jedjo – jaz vzamem neko stvar, ki je v jedilniku pod številko 223 ali tam nekje … moj pa si izbere nekaj, kar je še par številk naprej. Skratka moji so črni špageti (fatti in casa)4s kapasanti, šrimpi (in tega je res kar precej naloženega na lepih črnih testeninah) in omako iz nekega prekajenega sira … noro dobro! Moj pa vedno vzame rezance (tudi ti so doma narejeni) z omako iz bučk in paprike5in nekimi rakci. Sočno in okusno!
Tokrat sva začela skromneje in si za predjed nisva, kot ponavadi, privoščila njihove odlične pizze Marinare.
Sicer pa je Marinara nekaj, kar si je res treba privoščiti, če ste v Lignanu! Marinara je tista najbolj bazična pizza, marinara pomeni mornarska in to spet ni tako, kot nekateri mislijo, da je pri takšni treba naložiti kupe školjk in rakov, ne mornarska je tista enostavna, ki so si jo lahko privoščili mornarji. Dobi se jo za 4€ in ima na svojem tankem testu le rahlo razmazano paradižnikovo omako z nekaj česna in olivnega olja. Prava stvar, sploh če naročiš razrezano in jo pozobaš takole na hitro med čakanjem na tisto pravo jed.
Ko sva si napolnila želodčka in napila vode (joooj, pila sva sto na uro, lulala pa ko škratka, saj sva očitno švicala ko konja), sva se spet spravila v “pancarje” in jo po stari cesti mahnila do Trevisa, najne prve nočne postojanke.
Cesta od Lignana proti Latisani je bila nabita, vse je stalo in midva sva s tistim trenutkom preklopila na italijanski način moto vožnje. Ne veste kakšna je ta?! To je tista, ko greš z motorjem kar vštric kolone avtomobilov. S polnim gasom. Italijani nimajo kompleksov majhnosti in svojih plehnatih kišt ne postavljajo tako na levo, da še komar ne pride mimo brez poškodb.
Ali pa, kot se mi je zadnjič zgodilo v Ljubljani … kjer tako ali tako nikoli ne vozim po “italijansko” in sem tisti dan izjemoma parkirala pred RTV-jem. Ob konici, najbrž je bil petek ob 15h, sem zapeljala motor s pločnika in se v smeri proti Ledini nekako sramežljivo poskušala vključit v promet. Strnjeni avtomobili so stali najbrž vse od Metalke. Do semaforja pri gimnaziji Ledina sem zapeljala počasi vzporedno s čakajočimi avtomobili. Malce bedasto bi bilo, če bi stala 20m pred semaforjem, kajne … zato sem počasi zapeljala naprej. Na semaforju mi pretendeciozni čefur (sori, nič nimam proti našim južnim sosedom, ampak tega res ne morem drugače poimenovati), v veliki temno modri BMW ladji (tudi proti BMW nimam ničesar, saj sem ga sama vozila zadnjih 7 let), z odprtimi okni in čikom v ustih, zapre pot, se usede na hupo in zraven sika, kaj češ, da mislim, da sem, če imam motor. Hmmmm?!!! Človek, saj ti nič nočem, le domov bi šla rada … tako kot ti. Pa še klime nimam na motorju … očitno je tudi tebi crknila ali pa ti je ob plačilu za tehničnega zmanjkalo še za čiščenje filtra.
Torej, v Italiji izpadeš čudak, če NE zapelješ mimo stoječe kolone vozil. Malo po drugem pasu, malo vmes … pa si hitro iz tahudga ven!
Po takšnem sistemu sva bila v Trevisu še pred temo. In čeprav sva imela rezervacijo za isti B&B, kot lani, sva tudi tokrat izgubljeno iskala to najino Villo Gino.
Ja, ja, tudi navigacijo sva imela. Letos sva sploh bila pripravljena. Oba sva si naložila aplikacijo HERE. Priporočam! Odlična stvar, ki navigira brez interneta. Resda porabi ogromno baterije … pa tudi nekaj težav sva imela preden sva se dodobra spoznala z njo, … npr to, da pri Villi Gini še nisva vedela, da morava najprej vnesti ulico in hišno številko in šele nato mesto, kajti v nasprotnem primeru, številke ne sprejme in tako vseh 5km iste ceste, vsakih 100m zavijaš s poti in voyeursko pogleduješ po privatnih vrtovih, kje se skriva njihova hišna številka. Å e sreča, da je vila Gina že na 92!
Takole je s tole Villo: prekrasna hiška … lastnika živita v pritličju, zgoraj pa imata le 3 prijetne sobice. Vsak detajl je vreden pozornosti. Srčki na omari, stari prebarvani kovčki, slike v sobah, na stopnišču, posoda v jedilnici, vrt in rastlinje … Gospa Gina (jap, res sta hišo poimenovala po njej ;/)je izredno prijazna, žal ne govori ničesar drugega razen Italijansko. Žal za tiste, ki ne znajo Italijanščine in super zame, ker sem morala kar začeti …
Itak je pa moj že v Lignanu pri mojem prvem “Do you speak English?” rekel, če me še enkrat sliši, da me bo zapustil in naj od tam dalje sama krožim po Italiji.
In sem začela – s teto Gino sem se za jutranji čaj, jajčka in ostalo zmenila kar po njeno. Se mi je malce zatikalo pri razlagi o tem zakaj greva v Rimini in kakšno stanovanje iščem, a tretji dan sem se v Italijanščino že tako ufurala, da so mi Italijani odgovarjali že z dolgimi in hitrimi domačimi monologi, jaz pa sem le še poznavalsko kimala in občasno stisnila ene par “Si, si, si … certo …” 🙂
Ja, hiška super, gospa prijazna … klimo nama je vključila že pred prihodom (prej naju je po mailu vprašala o tem), da sva prišla v prijetno ohlajeno, za zajtrk nama (samo midva sva sedela v zajtrkovalnici) je pripravila pohane šnite (še pomnite tisto dobro jed, ki so nam jo pekle babice?), mehko kuhana jajčka, sveže in tople rogljičke in naju sploh stregla od spredaj in zadaj. Vse za 65€.
Bi tam preživela kar dopust, če tale Villa ne bi bila sredi ničesar. Zero Branco, kao. … ne vem kaj to je, ena vas ob Trevisu, … mislim, da je blizu avtoceste, pa ene 3km stran od letališča. Za naju sicer nepomembno, ker nisva šla z letalom, pa tudi na avtocesto ne, sva naslednje jutro sedla na motor in se po stari cesti peljala naprej. Proti Riminiju. Å e Trevisa si nisva ogledala, čeprav vsi pravijo, da je lep.
Sem svojemu gospodu tako težla, da sva ogled Trevisa opravila nazaj grede.
O tem kako je bilo v Riminiju, nevihti, najini poti nazaj in iskanju stanovanja zame pa v naslednjih objavah.
Ciao!
