Življenje v slikah

Na ginekoloških pregledih so me znali pogosto spraševati ali imam močno ali šibko menstruacijo in jaz sem svoje mesečne odlive kakopak takoj pospravila v predal močnih poplav. Seveda imam močne, kakšne pa, kajti kar koli že odteka od mene je več kot preveč in nikakor ne more pasti v skupino “šibko”. Me res zanima kakšen procent žensk se je kdajkoli opredelilo za kaj drugega, kot premočno.

Močna glede na kaj? Je močna vsaka, ki jo je več od decilitra ali mora za takšno opredelitev odteči vsaj liter? Hmja, takšne stvari so res relativne.

Pa vendar bi ob silni želji točnega deklariranja, tudi to zmogli izmerit. Danes pa mi je naš mali dal misliti o tem, kako različno “gledamo” na ta svet. In tu ni govora o tem, da so nekateri nasilni, drugi zeleni, tretji ljubijo Janšo …ok, ok … tretji ljubi Janšo 🙂 , četrti navijajo za Olimpijo … ne, tukaj govorim o barvah, številkah, premicah, ali preko česar koli že vidimo in memoriramo svet okrog nas.

Dozdeva se mi, da ga jaz vidim skozi drugačne cilindre, kot drugi. Jaz ga vidim skozi slike in barve, številk in črk pa sploh ne opazim in ne zaznavam.

Ko se pogovarjam o kakšnem filmu, ki se mi je vtisnil v spomin, bo skozi moje misli v tisočinki sekunde steklo nešteto prizorov in potem bom: “A to je tisti, kjer je una …. no, una …. ki je igrala tudi tam, kjer se zaljubi …. oh, joj! …”
Seveda me strašansko jezi, ker slike ne znam ubesediti in tako tečna kot sem, slike premetavam po mislih gor in dol, dokler me v igri asociacij končno presvetli ime igralke, a naslova filma po vsej verjetnosti, brez temeljite pomoči mojih dragih, ne bom izpljunila.

Knjige, ki jih pri nas izdajamo kot po tekočem traku, poznam le po barvi ovitka in kakšni vpadljivi sliki, Jakovi zdravnici pa sem zagotovo že dokazala, da kaj več kot razlago v kakšni škatlici so bila Jakova zadnja zdravila, od mene ne bo dobila.

Najbrž v tem grmu tiči tudi tisti zajec, ki mi pomaga pri tem, da si moteče močno zapomnim obraze ljudi, ki jih srečujem na poti življenja.
Zadnjič sem v Koloseju ogovorila gospo, ki je stala v vrsti za karte in me je zmedeno ogledovala ob moji razlagi, da sva dan ali tri poprej skupaj poskušali sveže stisnjene sokove v Babo-ju, nekaj tednov nazaj pa sem skorajda prebedela noč1 ob ramišljanju kje sem že videla strica, ki je pustil komentar na mojem (ne)shujševalnem blogu. In po mučenju, povezovanju nekaj poznanih dejstev sem končno ugotovila, da sem mu pred dvemi leti posvetila kakšne 4 ure svojega časa in si ga med predavanjem, ki sem ga obiskala skupaj z Jako, očitno temeljito ogledala in zmemorirala.

Ko sem o svoji ugotovitvi razlagala Jaki, ki o mojih nočnih blodnjah in mukah ugotavljanja ni imel osnovne predstave in, ko začnem razlago o tem: ” A veš in ta bloger je tisti stric, ki nam je predaval o Picasi …. se spomniš?”

In Jaka, kot iz topa: “A Frelih?”
“In od kod veš za njegov priimek?”
“Ja, zapomnil sem si ga.”
“In se spomniš njega? Veš kako izgleda?”
“Niti ne.”

In v soboto se vračava iz kina po ogledu tega filma2 . In jaz brbljam: “Tole pa so bile hudo drage karte za letalski vozovnici, a? 17.000$?”
In Jaka: “Stali sta 17. 3 4 2$3 !”
“17.342? Ej, pa ne se hecat z mano, valjda si nisi natančno zapomnil neke brezvezne nepomembne številke, ki se za trenutek sekunde pokaže na platnu in ne vpliva na razplet zgodbe niti z repkom zadnje številke?!”

Pa si je. Mimo Jake očitno plavajo črke in številke, mimo mene pa barve …. barve … barve pa kakšna plešasta glava in frizura na aufbix.

Share on Facebook

Tweet

Follow us

Save

1. ajde no, tako hudo ravno ni bilo [↩]
2. bom še pisala o tem, samo se mi ne da danes [↩]
3. Jaka, ne se jezit, če sem ponovno brcnila v temo [↩]