Saša Gerčar

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno - promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

Izbereš produkt, ki ga obožujejo mnogi, zamešaš malce Mac stajlinga, Mac belo spremeniš v črno, vse skupaj zaviješ še v zgodbo life style event … doživetje, pobereš nekaj dobrih idej od Sturbucksa, dodaš dober marketing s hudo posrečeno in duhovito reklamo z lepim Clooneyem, narediš stajliš kavne avtomate in še bolj stajliš vložke (bombice … karkoli so že tiste lepo zapakirane enote kavice), vse skupaj prodajaš v namenskih … seveda stajliš trgovinicah, kjer mimogrede s kavico še postrežeš v stajliš skodelicah … in dobiš Nespresso.

Vsekakor ne škodi, če si še generalni sponzor Roland Garrosa … in uspeh je zagotovljen.

No, jaz sem to stestirala v tem hotelu in videla lokale po tem mestu in rečem vam komaj čakam, da Nespresso lokalčke dobimo k nam. Drugače pa pravijo tisti, ki so avtomat kupili za v pisarno, da avtomat je kul, tudi ni pregrešno drag, ampak une bombice ….waw … bankrotiraš, če to kavo tudi zares piješ.

Po radiu sem zaslišala sporočilo, da nas je danes po hudi bolezni zapustil Dr. Andrej Marušič in čeprav na smrt oseb, ki jih osebno ne poznam, navadno ne reagiram čustveno, je bilo tokrat drugače.

Zanj sem skorajda točno pred enim letom slišala prvič v življenju. Bil je drugi govornik na predavanju v Cankarjevem domu, kjer je predaval tudi Zdravko Zupančič, ki me je nekaj mesecev pred tem očaral s predavanjem o retoriki in ker me je k obisku predavanja pregovoril prijatelj, ki me do sedaj s podobnimi zadevami še ni zavedel, sem si to predavanje pač odšla ogledat.

Iz predavanja sem odšla kot njegova nova oboževalka. Kdo bi si mislil, da se bom kdajkoli navduševala nad psihiatrom!

Na predavanju je bil videti zdrav, poskočen, šarmanten, urejen, poln življenja…. skratka niti sledu o bolezni …. danes pa …. življenje preseneča …. sploh, če pomislim, da je bil enakih let, kot jaz.

Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?

O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.

Čisto nič od zgoraj napisanega me sicer ne navdušuje pa vendar imam München vedno raje.

Nekaj mojih prvih srečanj z njim je bilo takšnih, ko sem morala nase natakniti najdaljše in najširše možno krilo, iz prašička izbezala težko privarčevane solde, svoj stari prenosni in škripajoči tranzistor pa namesto, da bi romal v koš, odnesla k babici, sama pa se nadejala nakupa čisto novega, strašno želenega novega hi-fi-ja. Nakupa tiste strašne novotarije, ki je imela zvočnike ločene od radia in ki jo lahko kupuješ “po delih”, najprej tuner, potem kasetar in če si strašno kul potem kupiš še poseben ojačevalec.

Po nekajmesečnem boju z boleznijo in ležanju po bolnišničnih sobah ter res kratkem obdobju v njegovi postelji v domu za ostarele, nas je včeraj zapustil naš dragi dedi Dore.

V ponedeljek ob 15:00, ga bomo pospremili izpred novega dela vežic na ljubljanskih Žalah ter ga položili k njegovi Justi.

Dedi Dore RIP!

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:¹ “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev²vstran.

1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam¹ a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** da mi ne bi potem oponašali [↩]

Tudi danes sva s tamalim gledala ves cirkus, ki so ga pripravili ….no, gostili …. v Beogradu.

Scena lepa, vendar skopirana iz Sanrema 2007.

Voditelja … no, ja, smo že videli kaj boljšega.

Vmesne točke - nastopi … enako.

300 kratno ponavljanje istih komadov je dosadno, sem že prvič dojela, da je malteška pevka ‘šunka’, ki fuša.

Slovenski komentator … no … ne vem …. na momente sva se s tamalim krohotala (predvsem komentarju, da vodka ne škodi le zdravju, ampak tudi glasu), ponekod pa sva se le čudno spogledala, češ kaj pa je tukaj mislil.

Čeprav smo do sedaj vedno kupili tudi CD posnetke iz Eurosonga, tega letos ne bomo naredili. Žal se na CD-jih ‘cirkusa’ ne vidi, komadi pa so podpovprečni.

Ja, imela sem nekaj favoritov in vsaj pol od njih jih je izpadlo v polfinalu, tudi za Rebeko smo navijali in nekako upali, da pride naprej … pa ni … so what?!

Čeprav sem stara kot zemlja¹ in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

1. ajde par let manj [↩]