Saša Gerčar

Eto, spet nas spreminjajo. Dve generaciji nazaj GRČAR, sedaj GERČAR, včeraj pa so me na POP TV-ju spremenili v GERČER.

Če gre evolucija priimkov naprej, bomo naslednjič GERČEK, pa HERČEK in kmalu zatem hvalabogu pristali na imenu, ki ga bodo upam da vsi znali zapisati HRČEK.

In sedaj me managerji iščejo zaman

Povezane teme: Bi bil Jaka danes …

Kaj naj rečem, prišlo je mojih pet minut

Pri oddaji Trenja za danes zvečer pripravljajo oddajo o obsedencih s svojim videzom. Ker preko osebnih trenerjev fitnesa nikakor niso uspeli najti osla, ki bi se pokazal pred kamerami, so se lotili iskanja po spletnih straneh in naleteli na moj blog o hujšanju. Novinarka me je poklicala in me prav zvito povlekla v zadevo. Ja, kaj čem, privolila sem in včeraj smo že posneli prispevek, ki bo pokazal gospo, ki je že v zrelih letih in še vedno obsedena s svojo postavo.

To sem jaz, ja.

Ne vem kako bo izgledal končni izdelek, saj bodo vse skupaj še zmontirali in obdelali, ampak na samem snemanju sem se počutila prav dobro. Ekipa Trenj je prav prijazna in simpatična.

Bomo videli kaj bom o njih govorila danes po oddaji

Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ u redu zgledam.

O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino ampak pojdimo po vrsti!

Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?

Prva stvar, ki vpliva na to je da sem zahtevna. Do okolice, še bolj pa do sebe. Perfekcionistka, pravijo nekateri. Meni se zdi le, da želim vsako stvar pripeljati do najboljše možne različice ….ok, razumem, sem najbrž ravno zapisala stavek, ki potrjuje tezo

Druga stvar, ki vpliva na to izhaja iz tega, da sem estet. Priznam, da preden se poglobim v “nootranjo” lepoto, vsako stvar pogledam in ocenim od zunaj. Tako ocenjujem seveda tudi sebe in ugotavljam, da bi lahko bila boljša s kakšno kilco manj in obtesanim teleščkom.

Prebiram kar nekaj različnih e-dnevnikov in v branju nekaterih res uživam, če pa bi morala izpostaviti enega samcatega, najljubšega, kjer vedno naletim na prispevke, ki mi pustijo vtis in mi dajo misliti, potem moram izpostaviti Val.

Val osebno ne poznam, spoznala sem jo šele preko spletnih dnevnikov, ko sem klikala in prehajala iz enega na drugega, khmm ….. ali pa sem jo morda preverila preko njenega komentarja, ki ga je pustila na mojem blogu. Od takrat jo spoznavam skozi njeno pisanje in postaja mi vedno bolj všeč.

Dosti hvale, da se dekle ne prevzame in začne bolj površno pisati

Pred nekaj tedni mi je dala povod za globoko razmišljanje. Pisala je o dobrem šefu. Sem jaz dober šef, imam dobrega šefa, ima moj šef dobrega delavca, imam jaz dobre delavce? Kdo je dober, zakaj je dober, kaj ga dela dobrega ali slabega …veliko za razmišljati, veliko resnic, veliko tem za pisanje na blog, kajne?

Ne morem ravno reči, da me je strah letenja, moram pa odkrito priznati, da pri vzletih in pristankih nisem povsem brezbrižna. Vse do sedaj, nisem nikoli izkusila nobenih težav ali česar koli, kar bi mi hitreje pognalo kri po žilah. Tokrat, na našem zadnjem izletu v London, natančneje na naši poti iz Stansteada v Celovec pa mi je res postalo presneto vroče.

Predstavljajte si, da ste že precej utrujeni, za sabo imate polne dneve hoje po mestu in na koncu cel dan letanja po postajah in carinah in po skoraj dveh urah v zraku, komaj čakate na pristanek. Letalo se počasi spušča proti Celovcu, zaslišiš kako spušča kolesa, vidiš letališče, trdno se držiš naslonjala za roke in na obraz narišeš zamrznjen nasmešek, da Jaka ne opazi tistega majhnega strahu, ki ga imaš v sebi. Zdaj bo …samo še nekaj metrov do tal, le še nekaj centimetrov ….Ne! Letalo kar naenkrat zarohni, z vso močjo potegne naprej in dvigne svoj kljun. Vzletamo! ???? Ljudje se spogledujemo, na sosednjem sedežu sedi nosečnica, ki si lica začne hladiti s plastenko vode. Nihče ne ve ničesar. Stevardese mirno sedijo na svojih sedežih. Mi se dvignemo nad Celovec in začnemo krožiti. Tista kroženja, ko je letalo stalno nagnjeno v desno stran in ti vzbujajo še večji občutek nesigurnosti.

Pred tednom dni sem prebrala Crnkovičev prispevek o njegovih naj 5 stvareh in odtlej razmišljam o svojih petih. Če bi bilo govora o pojmih, osebah, krajih, bi bila odločitev lažja, tako pa vedno znova v ospredje prihajajo nove ideje in razmišjanja in zavračanja vedno novih idej o naj predmetih. Kaj mi je najljubše? Kolo, parfum, avto, DVD-ji, čevlji, vrt, TV, mikrovalovna pečica, laptop, radio …..????

Jonas je svojih 5 iskal v sami bazi obstoja in temu ne preostane drugega, kot prikimavati. Ko pa je svoje dodal še moj enajstletni sin, je zadeva postala dovolj resna, da se vase poglobim še sama.

Otroški film pač, kaj čem!

Pred nakupom vstopnic sva imela z Jakom težka pogajanja, vendar na koncu moram le priznati, da je Jaka le enajstletni otrok, ki pač rad gleda tudi takšne filme in jaz sem le mama, ki rada ugodi svojemu sinu.

Na koncu moram priznati, da sem ves čas filma uživala. Že prvi del tega filma A smo že tam? me je zabaval, vendar me je takrat močno naživciral zoprni smeh dveh glavnih mulcev. Tokrat so se temu smehu skoraj povsem ognili in mene nadvse osrečili.

Žiga me je vprašal za mnenje o filmu na podlagi primerjave z Mr. Beanom, ki je zadnji film, ki je očaral njega. Bean me je pustil povsem hladno ….nekaj zavihkov ustnic navzgor …to je vse ….tukaj pa sem se neumnostim kar nekajkrat sproščeno in od srca nasmejala. Dovolj dobra primerjava, Žiga?

Včeraj sem od poslovne prijateljice, ki živi in dela na Portugalskem, prejela e-mail, v katerem me poziva naj pomagam pri iskanju 4 letne punčke, ki so jo v prvih dneh maja 2007 ugrabili angleškim staršem med dopustovanjem v obmorskem mestu Praia da Luz na Portugalskem.

V nadaljevanju sem dodala celoten tekst, ki sem ga prejela od svoje prijateljice Gail, saj želim pokazati, da novica ni spet kar nekaj kar kroži na medmrežju.

Naj na hitro povzamem tudi za tiste, ki ne razumejo angleško. Sklepam, da Madeleine govori angleško in kot je vidno iz fotografije je izredno luštkan otrok. Pri njenem videzu pa je pomembno tudi to, da ima znamenje, ki se ga ne da prikriti, v desnem očesu ima nekakšno črno piko, ki se razteza tudi preko roženice.

Za najditelja je razpisana strašanska nagrada 5 milijonov dolarjev ??!!, kar mi je malce smešno, vendar očitno tudi v takšnih situacijah igra glavno vlogo denar.

Dragi moji kolegi,

Saj vem, da berete moj blog, četudi ni nobenega komentarja z vaše strani Tukaj imam direkten izziv za vas. Valentina je na svojem blogu objavila zanimiv prispevek o gradnji kariere.

Mene pa zanima kaj mislite vi!? Tol’k', da se pripravim

Evo, spet jaz tečka!

Pri pisanju spletnega dnevnika in komentiranju prispevkov drugih, sem še precej zelena …no, mogoče blond in bom takšna večno ostala.

Pisanje komentarjev na prispevke blogarjev, naj res ne bi bil kakšen projekt, kajne? Preberem prispevek, se mi porodi misel, bi želela nekaj dodati … pa se začne ….nekdo je paranoičen in se boji vdora neavtoriziranih komentatorjev ali pa ima meni še nepoznan razlog za postavitev kup ovir takšnim blondinkam, kot sem jaz.

Pred nekaj tedni že sem izgubila precej preveč časa na stvareh, ki so obstranske. Ker itak vedno znova poskušam preiti vse ovire, ki mi jih življenje postavlja na pot, sem se spopadla tudi s to in na koncu mi je res uspelo ….yeaaaaa! Po dolgih in neprespanih nočeh mi je končno uspelo zapisati svoj prvi komentar na blogu Marka Crnkoviča! Od tistega dne je moje življenje spet polno in jaz sem srečna in zadovoljna .