Čeprav o tem danes pišejo vsi, čeprav ne bom zapisala prav nič novega in izvirnega in čeprav nisem mojster poetičnih in globokih misli, se danes enostavno spodobi, da tudi jaz zapišem nekaj v slovo Dr. Janezu Drnovšku.
Politika me pravzaprav ne zanima … no, vsaj dokler mi kaj ali kdo močno ne stopi na kakšen žulj in tako so volitve velikokrat šle mimo mene brez večjih pretresov. Na podatek o na koncu izvoljenem predsedniku sem le pokimala in o tem debatirala približno toliko časa in na podoben način, kot o zmagovalki Eme ali kakšnega drugega show-a, ki se je odvijal v naši dolini Å entlorjanski.
Drnovšek predsednik vlade … ok, aha, pač še en Janez. Bomo videli!
Drnovšek predsednik države … ok, aha, sedaj še ta funkcija. Bomo videli!
Priznam, ob prvih spremembah v odnosu do življenja, države, svoje funkcije predsednika, je bil moj odziv negativen. Razmišljanje dr. Janeza Drnovška mi je bilo všeč, oseba, ki za svoje življenjsko poslanstvo izbere pomoč ubogim, mi je ljuba, simpatično mi je bilo videti gospoda v zrelih letih, ki peče kruh, sprehaja psa in živi samotarsko življenje v hišici ob gozdu na obrobju Ljubljane. Vsekakor je vtis o zanimivi osebi dodala še izdana knjiga, njegov blog in odgovarjanje na pisma bralcev v reviji Jana. Izredno zanimiv človek, ki bi ga z veseljem imela za soseda, a vendar ne za predsednika.
Tako sem govorila takrat.
A nekega dne pred letom ali dvema nam je učiteljica na tečaj italijanščine v branje in kasnejšo debato prinesla članek iz neke italijanske revije, ki je govoril o predsedniku Slovenije – Dr. Janezu Drnovšku. Naš predsednik je bil tam naslikan z vencem rož v laseh in pričakovala bi ironičen in posmehljiv članek … v stilu člankov, ki so takrat krožili po našem medmrežju. A ne, članek je bil napisan z veliko mero občudovanja in spoštljivosti in meni dal veliko zaušnico glede razmišljanja.
Kaj ni res, da je vloga predsednika države ravno ta, da državo v svetu predstavlja v lepi luči in kako bi jo lahko nekdo lepše predstavljal, kot jo je v zadnjih letih ravno on?
In čeprav ne maram patetičnih stavkov, moram zapisati, da bom zagotovo pogrešala predsednika, ki bi še kdaj tako dostojanstveno nosil venček cvetja v laseh.
Dr. Janez Drnovšek RIP!
Hkrati pa še to: vse najboljše mami! Ja, tako se usoda poigrava z datumi, ki jih pomnimo.
