Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!
V življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.
Jugotekstil – velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!
In potem ATR. Živo nasprotje težkemu socialističnemu Jugotekstilu. Iz 500 zaposlenih, sem preskočila na 15 nadebudnih mladcev, ki so(smo) vsi delali od jutra do sutra. Kao neki mali Google 🙂 “Je treba delat” je bil najbrž naš mission statement 🙂 Pa vendar je bilo super. Moj prvi nadrejeni je bil Robert Trnovec, znan kot strah in trepet vseh takrat zaposlenih. Ujela sva se enkratno in jaz nisem rabila nobenega sindikata in podobne šare. Trnovec me je naučil ogromno stvari in še danes sem mu za to hvaležna. Fliperji in posebna zobozdravstvena organizacija? Pajade! Nekaj zametkov Googla pa smo vedndarle imeli.
Npr. kosila v Stari cerkvi. To takrat ni bilo kar tako ..nobl …v teh prostorih je kasneje zrasla Casa del Papa …sedaj pa to itak propada.
Potem; v stalnem najemu smo imeli tenis igrišče in zaposleni smo se lahko brezplačno rekreirali. Jaz sem takrat prav zaradi tega prvič prijela tenis lopar v roke.
Pa žurka leta: enkrat letno, ko je imel Igor Sicherl (eden od direktorjev) rojstni dan, smo basali čevapčiče in zlivali vase pijačo v potokih …ja, ja tako kot na Jugotekstilu, da meni prehod iz socializma ni bil pretežak 🙂
V zadnjih letih mojega dela v ATR-u pa smo začeli celo organizirati letna srečanja, kjer se je celotna ekipa zaposlenih za nekaj dni odpravila v bolj sproščeno okolje in se tam zabavala (tenis, bowlling, rafting …) ter tudi malce delala (predstavitve dela in prihodnjih načrtov). Sem rekla, da je bilo kot pri enem majhnem Googlu, a ne?!
In sedaj pri težkem kapitalističnem podjetju Network Twentyone, ki je v 100% lasti Američana Jima Dornana?
Vsekakor daleč od Lidla! Ja, danes sem kot nalašč prejela v moj poštni predal mail, ki govori o odnosu do delavk v ravno danes ali je to bilo včeraj?? na novo odprtem trgovskem centru Lidl. Takšne stvari vedno jemljem z rezervo, saj je prav možno, da jih je napisal Hoffer 😉 pa vendar so zanimivo branje in opozorilo nam, ki včasih pomislimo, kako nam je hudo, da temu sploh ni res. Če se vam da, si preberite priloženi tekst.
Tukaj se dela, to je dejstvo! Ko obiščem Američane, imam prav slabo vest, ker doma pogosto odhajam iz pisarne ob “normalnem” delavnem času. Tam ob 5h popoldne še nobenemu na pamet ne pade, da bi pospravil svojo delavno mizo. Tudi od mene se pričakuje, da sem na voljo tudi zvečer ali vikendih. Comes with the package, mi je nekoč rekel nekdo. Rdeč trak v glavi ob menstruaciji? Ne! Tenis igrišče? Tudi ne! Služben avto? Niti slučajno! Piknik s čevapčiči? Spet ne! Ni fliperjev, posebnih restavracij, vrtcev in zobozdravnikov ….. In vendar je meni tukaj OK …ne potrebujem ničesar več, razen potrditve, da svoje delo opravljam dobro. In to dobim vedno! Sicer pa sem jaz tista, ki na tem koncu zemeljske poloble skrbim za naš del zabave in kot posledica vzgoje v ATRu, sem v Networku 21 že od nekdaj zganjala cirkus okrog izletov v Benetke, Graz ipd. ter to dopolnila s kakšnim preživetjem vikenda v boljšem hotelu, tam pa organizirala malce iger in nekaj predavanj za naše zaposlene. Pa večerja za Novo leto, pa Božiček, ki nas obišče, pa takšna in drugačna darilca …… in vendar so se vedno našli posamezniki, ki jih je motilo, da smo krenili na jug, namesto na sever, ….da so Benetke že videli ….. da je soba v hotelu premajhna …..da se jim krade vikend, ki jim pripada …. da …
Vsaka čast Googlu!
Saša,pri tem,kar delate za nas,da nam olajšate naše delo ,to je neprecenljivi.Neglede na to ali je to vikend ali redni delovni čas ,je zmeraj prisoten širok nasmeh na ustih.Hvala vam .Srečno v letu 2011
Tudi jaz imam podobne izkusnje iz ene socialisticne firme :). In tudi izkusnje iz firme, kjer se me je pricakovalo na “neobveznih” druzenjih v prostem casu. Meni je bilo to druzenje povsem odvec, se posebej, ker je bila sluzba v drugem kraju.
Nedavno sem se pogovarjala z znancem, ki ima uspesno podjetje z zadovoljnimi zaposlenimi. Kot sem ga razumela, je porabil nekaj casa, da je nabral pravo ekipo, ki deluje samostojno, ne gleda jim pod prste in jih dobro placa. Obrestuje se mu tako, da ima dovolj prostega casa, gre na dopust in se ne sekira.
Se pravi, da je dober sef tisti, ki verjame, da bo delo dobro opravljeno tudi brez njega?
p.s. sem postala kar redna obiskovalka tvojega bloga :). je prav lusten za brat.
To kar je Blaž napisal je res čast in slava Googlu. V takem podjetju je kakšno leto fino delat že za izkušnjo. ÄŒeprav se po mojem v N21 tud ne smete prizoževati.
NAjbolj mučno je po mojem v Jati, tisti, ki trebijo kure. Vsaka čast njim. ÄŒe imajo služben avto, potovanja in vse, jaz ne bi…