Trst je spet naš in super da imamo H&M

Potni list sem dobila že leta 1970, pri mojih petih letih. Moja mama je bila namreč zaposlena pri JŽ1 in pripadal ji je nekakšen popust za vožnje z vlakom po celi naši Jugi plus nekaj zastonj v tujino … ma, saj ne vem več točno kako in kaj ter zakaj, a midve sva se zelo pogosto z vlakom zapeljali v Trst. Trst je bil zame sanjsko mesto, čeprav sem pogosto domov prišla le s kakšno novo majčko ali pa le s kakšnimi čigumiji. Tudi kasneje, ko so v Trst drle množice švercarjev, ki so svoje polne vreče trpali na vlak in se kar na postaji ovijali v kavbojke, ki so jih morali pripeljati v Beograd, kjer naj bi jih preprodajali v nekakšnih preprodajalskih trgovinah, ko je Trst postal precej umazano in mesto polno švercarjev iz takratnega jugoslovanskega dna družbe, sem se vsakega izleta vedno znova veselila.

Morda so mi celo ti izleti v za nas Jugose nekakšno meko mode, ustvarili nekakšen odnos do oblačenja in mode. Vedno sem uživala v nakupovanju oblačil in četudi sem si uspela kupit le nov pulover, sem ga ob prihodu domov, četudi je bila ura zelo pozna, kombinirala z vsemi že obstoječimi oblačili, paradirala po stanovanju in doživljala občutke, ki jih danes težko opišem.

Prehod meje je bil vedno posebno doživetje. Na vlaku za Trst niti ne tako močno, saj sva midve z mamo ali kasneje s kakšno prijateljico, zbledeli v primerjavi z množico profesionalnih tihotapcev italijanske robe. Gorica pa je bila povsem drugačna zgodba. Ja, tudi Gorico je bilo potrebno spoznati in s prijateljico sva se v srednješolskih časih pogosto z avtobusom odpeljali v ta kraj v Italiji, kjer so nas znali ogovarjati celo v slovenščini. Pot je bila prijetnejša, mesto manjše in bolj obvladljivo pa tudi čistejše in prijaznejše. A to bi težko trdila za carinike na tem mejnem prehodu. V tem obdobju namreč preko meje nismo smeli prenašati neomejenih količin tuje valute. Količino prenešenega denarja je bilo potrebno dokumentirati z bančnim izpiskom in če je carinik želel tudi z dovoljenjem za vpogled v denarnico in če te je carinik vzel na piko, so te poslali na osebni pregled, kjer so te slekli do golega in ti obrnili celo spodnje hlače. Ubogi srednješolki sva ves denar, ki sva ga uspeli nabrati, poskrili po vseh možnih koncih in krajih. Prijateljica je nekaj italijanskih lir zašila (!) v pas pri kavbojkah, nekaj jih je vtaknila namesto mince v kemični svinčnik, nekaj pa zataknila v neko luknjo pri zadrgi osebne torbice. Nesrečnica je očitno imela videz težke tihotapke, zato so jo poslali na osebni pregled in ji pobrali ves denar razen tistega v luknji v torbici. Imela je le 17 let! V Gorici sva si razdelili moj denar in si vseeno privoščili nekaj veselja in se vrnili srečni in zadovoljni.

Ravno v času moje mature in maturantskega plesa, kjer naj bi seveda blestela v kakšni strašansko kul zadevici, ki vsekakor ne bi mogla biti kupljena v Nami, Tkanini ali v Ona-On 🙂 , je naša2 vlada uvedla nekakšen depozit za prehod meje. Če se ne motim si le 1x v letu lahko mejo prečkal zastonj, vsakokrat za tem pa si moral za prehod … in to le za to, da si lahko šel preko meje … plačati nek prispevek. Seveda sem skrbno planirala tisti eni in edini prehod v letu in se nekaj tednov pred plesom odpravila v Trst. In ravno tisti dan sem MORALA nekaj kupiti. No, saj sem, četudi ni bil najbolj optimalen nakup.

Časi so postajali vse prijaznejši do modnih navdušencev in skrivali smo le še kakšne pregrešno drage čevlje in se tudi po nakupih odpravljali tudi kam dlje od Trsta in Gorice.

Spomnim se mojega prvega stika s trgovino H&M na Dunaju. Pred kakšnimi 14 leti sem padla v trgovino, ki je imela izredno dostopne cene in zame neverjetno izbiro izredno všečnih cunjic. Ko sem izvedela, da obstaja takšna trgovina tudi v Grazu, smo se do Graza zapeljali le po nakupih v H&M-u, ko pa so H&M odprli v Ljubljani, ga sploh nisem želela obiskati in še danes zaidem le, če me tja zvleče Jaka.

Kakšno povezavo ima Trst in H&M vas zanima? Pri meni jo imata. Oboje izgublja svoj čar in zanimivost z dostopnostjo in vse večjo bližino.

V nedeljo smo bili v Izoli in se v trenutku odločili, da skočimo pogledat kako se po novem pride do Trsta. Enostavno, hitro. Hiške za carinike na mejnem prehodu še stojijo, a tam ni nikogar. Z avtom smo se le peljali mimo. Trst je lep, ima svoj šarm. Ulice so bile polne ljudi, mesto je okrašeno, ljudje se tam kljub nizkim temperaturam, vozijo s skuterji, stojijo pred lokali, se pogovarjajo, pijejo vino, trgovine so odprte tudi v nedeljo. In to v centru mesta! Lepo! A koliko časa mi bo skok v Trst še zanimiv? Trst je vse bližji, vse bolj naš …. in manjši, ko je izziv, manj me mika.

  1. ali kako so se že takrat imenovale Jugoslovanske železnice [↩]
  2. jugo je bila seveda takrat “naša” [↩]

Pazite, komu podkurite!

Letos nisem dirjala po trgovinah. Niti malo. Hmja, le danes se je moj dragi spomnil, da potrebuje smučarska očala. Jutri namreč Jaka in Tomaž planirata smučati in nikakor nismo uspeli najti smučarskih očal. Hmja, najbrž jih je vzel božiček, da bi me vsaj za trenutek spravil v nakupovalni center ….. Joooj, groza!

Hervis v City parku, ponedeljek 24. december ob 12h …. obratujejo 3 blagajne, na vsaki kolona ljudi vse do sredine trgovine. OK, Saša se postavi v vrsto, Tomaž izbira očala. Tik preden prideva na vrsto, objavijo, da je sistem plačevanja s karticami zatajil ….. plačevanje je mogoče le z gotovino. Å e sreča, da imava dovolj gotovine, kajti za tiste, ki so pohiteli do bankomata, danes najbrž ni bil srečen dan. Pred bankomatom je bila kolona ljudi še daljša in čeprav ne znam prerokovati, sem skoraj gotova, da je po kakšnih 10-ih minutah zmanjkalo denarja, ki je bil naložen v blagajni za bankomat.

Hmja, ne vem, če res ne bi vsem nam za leto 2008 zaželela prav tega (pojma nimam zakaj ta filmček “deluje” le če uporabljate Mozillo Firefox in ne v IE):

Fata – the most wanted staff

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov1, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

V naši2 “moderni” družini pa se je sesalo, ko se nam je zazdelo, brisanje prahu ni bilo več The Opravilo, ampak nekaj kar narediš tako mimogrede in tako smo lepo preživeli kar nekaj let v čisto solidno pospravljenem stanovanju. Pa smo prišli do trenutka, ko smo veseli pričakovali obisk …in to konkreten obisk …. pri nas naj bi nekaj dni prespala žena mojega ameriškega šefa. Pedantna Avstrijka, ki ima red že v genih, v Ameriki pa itak hišo pospravljeno do nesramno čistega nivoja.

Že nekaj dni sem ob večerih v red spravljala tistih naših takratnih 80kv, a se vedno znova picajzlasto zaletala v urejanje knjižnih polic ter puloverjev, ki naj bi bili zloženi po barvah in pravih velikostih ter sortitranjem kakšnih papirjev in stare dokumentacije, do drgnjenja ploščic pa še 2 dni pred obiskom3 niti slučajno nisem prišla.

In tako tista 2 dni pred velikim dogodkom, zjutraj sedim v fitnesu in opazujem gospo, ki je vsak dan pridno drgnila tuše in umivalnike v tamkajšnjih garderobah. Takoj me presune, da bi si kaj podobnega tudi jaz lahko privoščila ob tako pomembnem dogodku. Samo tokrat, se tolažim …. in seveda razmišljam o ustrezni razlagi za takšno “razsipništvo” mojemu možu. Teto vprašam in že nekaj minut kasneje4 sedi v mojem avtu in peljeva se k nam domov.

Zvečer se stanovanje dobesedno sveti. Stanovanje je zdrgnjeno v nulo. Resda je malce …no kar precej smrdelo po čistilih, in res je bilo zdrgnjenega še kaj več5, kot le tisto kar smo pričakovali, a občutek, da so pomite tudi tiste police, ki že mesece niso čutile mokre krpe, je bil vreden vsakega tolarja, ki sem ga takrat plačala.

Izkušnja je botrovala temu, da smo gospo povabili še nekajkrat …. vsak mesec enkrat … a ker jo je stanovanje resnično utesnjevalo in je bila očitno vajena le prostornih močno zapacanih garderob in smo na vratih ali omarah našli vsakič nekaj novih prask, smo končno sklenili, da je čas za zamenjavo.

Kolegica mi je priporočila gospo, ki poleg čiščenja še zlika in ….. hmja, “skuhana” sem že bila, sedaj me je bilo treba le še “zapeči”.

Prijateljica mi je priporočila “Fato” iz Ukrajine. Mega, res mega. Mlado dekle, ki je v Slovenijo prišlo tako, kot najbrž večina lepih deklet njenih let iz vzhodnoevropskih držav …. jah, baje je le plesala. Ta “moja” si je v Sloveniji našla moža in pridobila nekaj kilogramčkov, pa je prvotni kšeft bilo potrebno zamenjati. Glede pospravljanja je bila res super Fata. Tika taka, vse urejeno, čisto, organizirano, zlikano pa v nulo. Vse majice so bile zložene na cm enako, brez nepotrebnih robov, če je opazila svičnike razmetane po mizi, je našla kozarec in jih zložila vanj.

Kot vsak človek pa je tudi ta Fata imela pomanjkljivost: v svojem delu ni uživala in ob prvi priložnosti, ki ji je prišla na pot, je na svoje Fata delo dala “odpoved”.

Jaz pa takrat že popolnoma razvajena, sem takoj hitela iskat novo. Dobila sem starejšo gospo, katere edina napaka je bila ta, da je pred njo to delo opravljala hitra in odločna Ukrajinka. Nobenih odrgnin, tudi po čistilih ni smrdelo in tudi zlikano je bilo kar solidno, a vseeno se mi je ves čas dozdevalo, da bi sama v tem času počistila bolje in hitreje. Sklenila sem, da je morda vseeno bolje, da se ne predajam “razvadi” in čistočo stanovanja prepuščam tujim ljudem, zato sem Fata funkcijo ponovno prevzela nase.

Pa smo se preselili, prostora je kar naenkrat bilo več pa tudi Ukrajinski Fati se je očitno življenje obrnilo drugače od njenih sanj in spet sva se našli.

Vse krasno, le da je Fata v tem času postala gospa6, Ljubljanske gospe so se kar cufale zanjo in seveda ti takšen občutek malce tudi dvigne nos. Naenkrat je postalo moteče, da ne živimo v centru, kajti avta ni imela, mož je ni želel prevažati, peš od avtobusne postaje je bilo predaleč, jaz pa si tudi nisem več želela prevzemati vloge taxi službe …. najprej malce jamranja tako mimogrede, nato povišanje tarife, kasneje že močna jadikovanja o krutosti življenja … iznenada pa odločitev, da takšno delo ni več zanjo. OK, pa smo spet brez Fate.

In tako je končno prišel čas za mojo mamo, ki je že tako ali tako ves čas v ozadju jamrala, da si zmišljujem in nevarčno in gosposko omišljam neke tuje dekline, ki mi vohljajo po perilu in prestavljajo osebne zadeve …povrhu vsega pa itak ne pospravljajo dovolj dobro7. Ona, moja mama pa ves dan ne ve kaj bi s svojim časom in kaj bi bilo boljšega, da v svojo hišo spustim njo – the most perfect Fata ever.

Naj še kaj dodam 🙂 ?

  1. nekaj malega [↩]
  2. zdajšnji [↩]
  3. seveda delovnih dni [↩]
  4. ravno je končala svojo izmeno [↩]
  5. npr. barva z naših vrat [↩]
  6. The Gospa [↩]
  7. kdo bi si mislil od kje v meni ta občutek pretiranega perfekcionizma 🙂 [↩]

Pomagajmo Klemnu!

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

A nekateri so se v decembru zelo hitro odločili in na prvo mesto njihovega seznama pomoči potrebnih, dali nekega Klemna, ki je baje sodeloval v našem zadnjem resničnostnem šovu Kmetija. Nisem gledala Kmetije, nisem videla Klemna, zato o vsem tem ne bi sodila in komentirala, a vendar mi dovolite, da se takole javno zgrozim nad človeško neumnostjo, ko tako goreče zagovarja in stoji ob strani novemu slovenskemu idolu – Klemnu iz Kmetije.

Pred tednom dni sem na radiu zasledila komentar starejšega gospoda, ki je malodane izdihnil od gorja, ki ga je prežemalo zaradi krivice, ki se je bojda zgodila njegovemu televizijskemu ljubljencu. Baje so Klemna nekako krivično izločili iz igre. Oh, revež ubogi! In v nadaljevanju slišim, da so ljudje stali revežu ob strani in mu izglasovali1 avto Å kodo. Oh, kako srce parajoče!

In Klemen si je prislužil Å kodo, za katero je potrebno v 21 dneh plačati nekaj več kot 6.000€ davka. A Klemen je študent in tega denarja seveda nima in revež ubogi bo tako težko prisluženo nagrado izgubil. Pa se najdejo pravi slovenski dobrotniki, objavijo Klemnov osebni račun (hmja, najbrž je številko posredoval sam Božiček) in začnejo zbirati denar za ubogega Klemna.

Do takrat, ko sem slišala za to svetovno neumnost se je bojda na računu nabralo le 800€. Le?

Najbrž je Klemen čisto prijeten in simpatičen fant, a vendar ljudje božji, kaj res nimate idej komu nakazovati finančno pomoč?! In Klemen, za izposojo še nisi nikoli slišal? Verjamem, da bi ljudje rade volje in hitro pomagali in ti z veseljem priskočili na pomoč ter denar POSODILI. Avto odpelješ, ga takoj prodaš, vrneš svojim dobrotnikom, sam pa si kupiš starega Clia! Kaj meniš o tem? Mimogrede pa še vsem svojim dobrotnikom nasekaš drva, skidaš gnoj in malce pomagaš okrog hiše …. saj to znaš, kajne?

  1. ne sanja se mi kako, a bo že držalo [↩]

Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAÅ EM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]
  5. kar je treba je treba [↩]
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač [↩]
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: [↩]