Kako smo kupovali avto

Nekoč. S Tomažem sva bila študenta, ki sta se ob petkih in svetkih prevažala z avtomatikom1, … jaz celo pozimi, namreč strašansko sem sovražila avtobuse in s trenutkom, ko sem začela hoditi na faks, sem popolnoma prekinila svoje razmerje z LPP-jem

Denar sva služila z občasnim priložnostnim delom in ga pridno metala v pujska za uresničitev najinih prvih skupnih sanj – kupiti si avto. Čeprav se je večina zgražala, češ premlada sta, prekratko je vajino skupno obdobje, ne moreta si kupiti SKUPNEGA avta, sva midva trmarila in se odločila vplačati najin prvi avto. Bolho. Novo. Saj ne pomnim natančnega leta, vendar mislim, da je bilo tam nekje leta 1987, ko sva vplačala gotovino2 za najin motorni štirikolesnik.

Takrat so bili vsi avtomobili, kot danes najekskluzivnejši Bentley, kjer ti notranjost prilagodijo tvojim željam …. ja, vsaj po čakalni dobi, če nič drugače. Vplačal si enkrat januarja, nato pa do poletja čakal na kratko tako želeno obvestilo, da je avto prispel.

Bolhe so takrat pripeljali v Maribor …. jah, Yugo je prišel v Ljubljano, Fiati pa pač v Maribor. In sva se usedla na avtobus ter se drhtečih rok in žarečih lic odpeljala na Å tajersko. Tam pa postopek …. najprej po papirje na Avtotehno ali nekaj podobnega, nato z avtobusom v center mesta plačevati neke davščine in nato spet nekam na obrobje mesta, se postaviti pred zaklenjeno ograjo in kot kup stavkajočih delavcev težko čakati, da se žabica na verigi odklene, da se sprosti vhod na prostrano dvorišče polno Bolhic, mi pa se vsak s svojo tablico z napisom PREIZKUÅ NJA zapodimo k svojemu izbranemu lepotcu.

Itak je vsakemu nekaj manjkalo, eni so imeli težave z zapiranjem, drugim niso delale luči, tretjim so prenehale delovati šele, ko so se odpeljali do prvega ovinka, a vseeno, dirka za najboljšo izbiro se je začela v trenutku, ko so se odprle velike duri.

Celo pot sva razpravljala o barvi, ki bi si jo izbrala in pred vrati stala s precej dolgimi nosovi, kajti nekaj trenutkov prej sva dobila tiho3 interno informacijo, naj se ne obremenjujeva preveč, saj je tako ali tako celotna pošiljka v eni sami barvi – zenf zeleni. Joj, tega pe res ne smejo delati meni! Saj barva ni tako slaba, vendar da moram od ene barve IZBRATI le to eno 🙁 … to pa je nekaj, kar ne pozabiš kar tako.

No, in v trenutku, ko smo se zapodili v dir, zagledam nekje v kotu lepotico, eno samcato v nekakšni pastelno rumeni barvi. Ta bo moja, pa četudi je brez vrat in brez volana! Vržem najino preizkusno tablico vanjo4 ter se na hitro lotiva pregledovanja očitnh napak ….. saj je še vedno bolje, da na hitro izbereva še kakšen drug avto, ki je vsak toliko vozen, da ga bi lahko pripeljala, do prvega servisa.

Ampak najina Bolhica je bila kul, nobenih5 napak in skorajda jo že odpeljeva, ko k nama pristopi eden od tam zaposlenih ter začne nekakšno čudno zgodbo o tem, da je tale gospod, in kaže ne neko suho namrgodeno grižo, ta avto rezerviral že prej in vanj vrgel tablico, vendar je on, pokaže sam nase, to pomotoma vzel ven ..in …
Kaj in?! Najin avto je bil tam, bil je prazen, midva sva vrgla svojo tablico ..najin je! Mi je čisto vseeno tablica prej notri, sedaj ni več notri …. ma, ne nakladaj stari!  Dvojka, čista, me sploh ni zanimalo.
Pa čez 10 minut pride tista griža nazaj, potegne Tomaža na stran in ga nekaj nagovarja, prideta oba k meni in mi razložita, da gospod MORA domov svoji ženi pripeljati rumen avto, a vsi so ZELENI, le najin  khm ….

Ja, in?
Ja, jaz bi tega vajinega vzel, vama pa dal tega lepega zelenega, ki sem ga že pregledal in je ful brezhiben …. pa 200DM vama dam za to.
A tako?! Zdaj je pa zgodba drugačna, zdaj bi pa ti prosil, prej pa una varianta z nožem v hrbet?!
Moj me gleda in ga že vidim, kako se mu smehlja ob omembi 200DM, midva pa študenta, ki bi nama tak denar čisto prav prišel, pa saj sem mu že prej rekla, da zelena sploh ni slaba ???

Ne! Ne dam! In to iz čistega principa, ker hudič ni prišel prej direktno k nama in naju prosil. Zamenjala bi zastonj ..no, mogoče za 50DM …. no, morda 100 🙂 , a takole pa ne!

Domov sva odpeljala rumeno kištico. Itak je nagajala non-stop in čez 4 mesece sva jo prodala.

  1. to je bila tista prdulca od Tomosa [↩]
  2. takrat itak drugače ni šlo [↩]
  3. psst, pa nobenmu ne povejta! [↩]
  4. to je pomenilo, da sva jo markirala in je “najina” [↩]
  5. no, vsaj ne tistih ogromnih [↩]

Podobna sem Peter Sellersu

To morate poskusiti!

Zabavno. Sicer pa sem do te strani prišla posredno, preko tegale fanta, ki je baje najbolj podoben Matt LeBlanc-u. A, punce??!

In komu vse sem podobna jaz?

Jennifer grayNekoč, ko takšni programčki še niso obstajali sem bila baje takole na uč izredno podobna Jennifer Gray. To je tista bejba, ki je v Dirty dancing 1 plesala ob Patricku Swayzeju. Ja, celo lastna mati se je zgrozila in me zgroženo klicala, ko “me” je videla na televiziji.Yep, celo frizuro sem imela podobno nafrfuleno …. a sedaj ji nisem niti približno več podobna … ja, punca si je šla popravljat nos, moj je pa še vedno isti ….


Ok, danes pa tale programček pravi takole …. mi je kar všeč, da sem podobna Debri Messing, tudi s Sharapovo bom preživela, OK za Jodie Foster, Susan Sarandon in celo za Agatho Christie,

debra-messing.bmpmaria-sharapova.bmpjodie-foster.bmpsusan-sarandon.bmpagatha-christie.bmp

ampak ljudje božji, da sem pa podobna Peter Sellersu ali celo Bob Marley-u

peter-sellers.bmpbob-marley.bmp to pa resnično pomeni, da je čas za britje

Tukaj je ta stran še enkrat!

Tole sem prejela v svoj nabiralnik

Spoštovana Saša!
Dobrodelnost je v sedanjem času vrednota, ki kaže, da znamo in hočemo svojo uspešnost deliti z drugimi. Kaže, da nam ni vseeno, da se znamo v vsakodnevnem hitenju ustaviti in pomagati tam, kjer naš prispevek pomaga graditi novo kvaliteto skrbi za ljudi, zlasti bolne otroke.

Med brskanjem po spletu sem naletela na vašo spletno stran http://www.sasagercar.com in rada bi vas vzpodbudila, da podprete akcijo Klik na pomoč, s katero spletna trgovina Nakupovanje.net zbira sredstva za sodobno opremo za rehabilitacijo otrok na otroškem oddelku Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. http://www.nakupovanje.net/kliknapomoc/za-koga-zbiramo

Spletna trgovina Nakupovanje.net že od junija 2007 od vsakega opravljenega nakupa, ne glede na vrednost, daruje 1 Evro. Zbrana sredstva  bodo namenili za nakup aparata za avtomatizirano učenje hoje, ki je ena od najbolj sodobnih  oblik terapije v rehabilitaciji  najteže gibalno oviranih otrok in  v Sloveniji še ni  na voljo. Na novo zgrajenem oddelku za rehabilitacijo otrok IRSR želimo izvajati najsodobnejše oblike rehabilitacije in čim bolje pomagati otrokom, ki ne morejo gibati zaradi bolezni ali poškodbe možganov ali hrbtenjače. Žal z lastnimi sredstvi ne bomo mogli kupiti te naprave.
Nakupovanje.net pa je za naše otroke ob otvoritvi akcije Klik na pomoč naredilo še nekaj več. Organizirali so  zabavno prireditev  na katero so povabili znane glasbene izvajalce, zabavljače in druge znane osebnosti, med njimi Rok’N’band, Tofa ter Slavišo Stojanoviča, in na kateri so se otroci brezmejno zabavali. Tudi to je dragoceno za otroke, ki zaradi različnih težav bivajo na otroškem oddelku IRSR in vsak dan trdo delajo s terapevti, da bi se njihove težave zmanjšale in bi se lahko vrnili domov in med sovrstnike.

Prihajajo decembrski nakupi in obdarovanja, morda boste vi ali pa vaši obiskovalci del svojih sredstev namenili za pomoč pri nakupu naprave. Z vsakim  vašim prispevkom bomo malo bliže uresničitvi želje, da z novo napravo otrokom na rehabilitaciji še bolj in bolje pomagamo. http://www.nakupovanje.net/kliknapomoc/postani-podpornik

Kaj vam lahko obljubim v zameno za podporo? Razen dobrega občutka, da pomagate, ne veliko. Mogoče kakšen popust pri morebitnem nakupu v Nakupovanje.net, predvsem pa objavo vas in vaše strani kot “Podpornika” na posebni strani, namenjeni za podpornike.
Ni lahko tako trkati na dobro voljo ljudi,  mogoče se sama sebi zdim celo malo nevljudna, ker vas na tak način prosim za pomoč.

Ampak ko gre za otroke, s katerimi sama preživim več kot 8 ur na dan, mi ni težko.
Želim vam uspešno in zdravo prihajajoče novo leto.

Prim. Hermina Damjan, dr. med.
Vodja oddelka za rehabilitacijo otrok
Inštitut republike Slovenije za rehabilitacijo
Predsednica društva KROS

Naj še kaj dodam? Srečno in predvsem zdravo novo leto tudi z moje strani

Saša

Klik, klik, klik

“Mami!”
Grrrr … le en grd pogled z moje strani in tišina.
“Mami!” …. da ne bo pomote, takole me tokrat ne kliče naš Jaka … ne, Jaka v tem ključnem momentu, kot hlod leži na kavču, oddaljen kakšen meter od mene in meter in pol od tistega, ki me na vsak način poskuša priklicati.
“Mami!” saj ne, da ne slišim in tudi ton je prav prijazen, ampak ….. grrrr …. 5 minut pred tem, sem #%&!!** …. ja, ja, res sem ga nekam poslala.

Jah, 5 minut pred tem je moj dragi, ki že pol ure vztrajno goni sobno kolo, takole posopihal: “A bi pritisnila na tisti osvežilec zraka?” ….. ki se mimogrede itak na vsake žblj minut sam sproži. Dontlookatme, ampak tole neumnost je moj nekega dne privlekel domov, češ končno osvežilec zraka, ki ne bo le stal neuporabljen v omari, kajti ta dela sam od sebe (!).

Ne glede na to, da midva z Jako mirno dihava in očitno prenašava trenutno koncentracijo njegovega švica in vsake žblj minut premešanega umetnega vonja po vijolomarjetotrobenticah, je mojemu v tistem trenutku poblisnilo, da pričakujemo kratek obisk, ki pa bi morda raje vonjal višjo koncentracijo tistega vijolomarjetotrobentastega vonja.

Jaz, kot pridno natrenirana ženička, sem vstala in mirno odkorakala do grde puhajoče plastične skulpturice, ki smo jo nekako poskušali skriti za kupom naloženih DVD-jev: “Kaj naj?”
“Pritisni na gumb!”
Gledam in obračam glavo na vse konce in kraje te plastogravže.
“Ja, na G U M B pritisni!” sopiha že rahlo nervozen.
“Ma, kateri gumb?!”
“Jooooj!” že nervozno povzdiguje glas
“Joooooj, mami!” se oglasi še najmljajši moški primerek naše družine. Seveda kladasto ležeč in bulječ v televizijo.
“Kaj, jooooj? Kje je ta vražji gumb?!”
“A si res slepa?! Tista velika svetlo zelena stvar!”

#$””**!!1, stisk na gumb in en smrtonsen pogled v smeri ležeče klade in drug v smeri prešvicanega težaka ter kssssksss2: “Gumbov na tem dajincu očitno še ne obvladuješ najbolje!”
” ????”
“Ja, tem za daljinsko upravljanje mene!”

“Mami!” ponovno poskuša, ker jaz še vedno vztrajno gledam v ekran notesnika in sunkovito tipkam po tipkovnici “te mam še kr rad!”

No, zdaj je končno našel pravi gumb na daljincu 😉

  1. le v mislih [↩]
  2. sikanje [↩]

Kratko ali slatko!

Zame, le zame je bilo kratko, kajti tik pred tem me je že imelo, da ne bi šla pa sem čutila nekakšno zavezo do Boszz1 tjana, ki me je tudi pregovoril, da sem se prijavila.

Zakaj ne bi šla? Zato, pa zato, ker se mojemu ni šlo in je tik pred tem vneto priklapljal nov televizor, pa ker itak teh “čudakov”2 ne poznam …. pa kaj mi je tega treba …

No, pa me je v bistvu spravil naš tamal, ki je ob sedmih izjavil, da morava le še v Jarše po njegove taboljše superge, ker le v njih izgleda dovolj šizldizl (na koncu se je pa tako ali tako pozabil preobut), pogledava na Človekov blog, če je med prijavljenimi tudi Fetalij3 in potem GREVA!!

Ej, super je bilo! Spet sem srečala Hada, Hirkani in Sunshine in obe sta mi vzbudili slabo vest saj sta njuni slabši polovici prišli z njima4, v živo srečala nekaj tistih, ki sem jih že opazila na blogih; drFilomeno, Kiaro, Natašo, Zlobo5, spoznala Volka, Kašparja, Človeka , Buba Å vabe-ta,ja6, …. pa seveda Fetalija in mogoče še koga, ki sem ga žal izpustila.

Hmja, tole res ni za mlajše od 18 let in to predvsem zato, ker se ob pogovorih starejših začno kaj kmalu dolgočasiti. Ob 10h me je naš Jaka že brcal pod mizo, češ da je čas, da se spokava. Pa sva se. Nič, vseeno mi je bilo v veliko veselje srečati stare in nove prijatelje.

Vsem srečno Novo leto in prekrasne bložične praznike!

  1. ali karkoli že se ponavlja v tej besedi [↩]
  2. na linku boste dobili seznam vseh teh čudakov [↩]
  3. ker njega je pa nujno potrebno spoznati v živo [↩]
  4. no, ne čisto, čisto natančno po slovenskih pravilih fowšarije [↩]
  5. za katero res ne razumem, zakaj tako lep stas in obraz, s tako temačnim nickom [↩]
  6. whatever [↩]