Slog pisanja

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Tudi številko čevlja bi radi?

Saj ne vem kje začeti, ker jaz rada povem vse in še malo za zraven in začeti pri tem, da sem danes odšla na Teleray po pomoč za mojo novo Nokio, bi bilo sila dolgočasno in nesašasto1.

Bom začela z zgodbo za tri, ne, raje za pet zgodb nazaj in potem bom morda ob koncu pisanja tega posta vse skupaj ponovno razbila na 6 delov in vsakemu dodala nov rep in glavo in nastalo bo 7 novih izjemno dolgih zgodb. Sedem, ja, ….. ker je to zelo lepa številka in ker se bom vmes spomnila še kakšne nove teme.

Uporabljala sem že kup različnih mobilnikov od prve Nokie …mislim, da je tisti cegu iz leta 1996 bila Nokia, do Motorole, ki mi je s svojim takratnim2 menijem žrla vse živčke, Samsunga, ki je prišel na vrsto potem in je bil … kao ok, pa do Sony Ericsonaa3, ki me je navdušil … in vse do 2 leti nazaj, ko sem se spet vrnila k Nokii. Ta je bila z mano v hudem in dobrem in vsa ofucana in zguljena je dva meseca nazaj ob totalnem kolapsu baterije, dočakala svoj bridki konec.

In tako se začne moja četrta zgodba:
ko jaz lepega dne namesto, da se držim preverjenih zadev4, padem na komentar ene dečve v trgovini z mobilci, ki mi razloži, da se Nokie v zadnjem obdobju strašansko kvarijo in da danes je zakon Samsung5. In ker Samsung ni Motorola6 in ker je bil nekaj let nazaj “kao ok” in ker imam strašansko rada lepe stvari, sem ga kupila – Samsunga … žbljm verzijo – eh, vragca številke ni napisane, ker to je bojda izredno težko na telefon vgravirati. Ampak ne, ne bom zašla v sedmo zgodbo …to bom prihranila za drugič.

OK, torej ta model Samsunga je izredno kjuti in podoben tistemu LG-ju Čokolada. Ampak, ah, ko mene iztirijo malenkosti! Si predstavljate, da me vedno znova, ko želim pisati SMS, vrže na vnos prejemnika s telefonsko številko. Å tevilko! Zame??!! In tako jaz vedno znova na hitro pritiskam 2×6 za N in 1×1 za A ….. in namesto NA na ekranu zagledam 661

In ko …ah, ni da bi govoril! Je pa lep! In če že o lepih in rahlonetakouporabnih stvareh, bi tukaj lahko zašla v zgodbo št. 7. Tisto o našem izjemno lepem MacBook-u. A tudi o tem kdaj drugič.

In tako moje mobilne težave posluša prijatelj in …. jah, kaj naj rečem, nekaj dni nazaj sem kupila Nokio N95, takšno kot jo ima on. Ni lepa … ne morem lagati, da je ta debel buhtelj lep, a je cukr nad cukri kar se uporabnosti in funkcionalnosti tiče. Ni da ni in vse dela …no, ne dela čisto … malce zmrzuje … ampak kaj, to ji zaenkrat še nekako oproščam, ker ko pa je treba na hitro kaj zapisati, poklicati …takrat dela, kot urca.

2 meseca nazaj sem se trudila in ročno dodala, popravila, pobrisala vse zaznamke, naslove, obletnice in sedaj ….. hmja še enkrat amotamo tipkati? …. ne, ne, to pa res ne!

In grem na Teleray. “Ja, saj to lahko vi preko Bluetootha …. ampak mogoče iz Samsunga ne bo šlo. Pa najprej si nadgradite zadnjo verzijo programskega paketa, da vam ne bo zmrzoval …”
Ok, bom poskusila, ker sem itak tehnična bejba in hočem povsod vtakniti svoj nos. Nadgradila sem, imenik se je še čudežno prestavil (ja, vem, da lahko prenesem s SIM-om, ampak jaz imam več številk, kot jih je SIM sposoben prenesti in to je težava ob vsakem novem nakupu) … a koledar, ne to pa ni šlo!

A ker ni ovir za Mobitel7 pomislim, da bi lahko to težavo nekako zakrpala s podatki, ki le še niso tako zastareli s tiste moje uboge mrtve Nokie. Žrtev, ki mi je posodila baterijo sem našla, pa hajd prenos preko bluetootha. Ne dela! Moja stara Nokia bi še dala, a moja nova noče vzet. Nima nekega kajvemkaja.

Grem spet na Teleray. Tokrat kar v servis. “Ja, ja, bomo prenesli …11€ stane.”
“Ampak veste, jaz imam že vse, le koledar bi še rada.”
“Ja, 11€!”

ok, ok … ne da se mi pretipkavat. “A lahko kar tukaj počakam?”
“Ne, ne, traja vsaj 1 uro.”
Aaaa?? ok, ok …bom počakala, saj sem čisto zraven v službi.
Potem pa gospod začne: “Pa vaš naslov? Pa poštna številka? Pa ime? …” Pa vragca, saj bi rada le tiste rojstne dneve prenesla iz enega mobija v drugega???!!! 2 minuti posla!

Pustim tam, grem v pisarno, pridem nazaj čez uro in pol8 …
“Oh, težava, tipkovnico na stari Nokii9 imate zaklenjeno in nismo imeli vaše kode, zato nismo mogli ničesar ukreniti))

No, pa grem še na eno kavo. Tokrat se je dalo vse urediti v 15 minutah. Pridem nazaj, plačam, odnesem in nimam ničesar (!) v koledarju!!!!

Takole sem počasi prišla do konca pete zgodbe …no, mogoče četrte , sedaj se mi mudi, grem …. o tem, kako puščamo podatke vsepovsod za 2 minuti posla, bom pa kdaj drugič.

  1. za une, ki ne razumete to pomeni: ne v stilu Saše [↩]
  2. najbrž je danes še vedno podobno [↩]
  3. ma vraga, ne da se mi gledat katero črko moram podvojiti pa sem nabila ravno tisti dve, ki zagotovo nista [↩]
  4. beri Nokie [↩]
  5. Sigurno je dobila stimulacijo na količino prodanih Samsungov [↩]
  6. ki mi je žrla živčke [↩]
  7. ja, ja, sem sicer na Debitelu [↩]
  8. da bo bolj držalo [↩]
  9. mimogrede tudi tam se modela ni dalo vgravirati [↩]

Življenje v slikah

Na ginekoloških pregledih so me znali pogosto spraševati ali imam močno ali šibko menstruacijo in jaz sem svoje mesečne odlive kakopak takoj pospravila v predal močnih poplav. Seveda imam močne, kakšne pa, kajti kar koli že odteka od mene je več kot preveč in nikakor ne more pasti v skupino “šibko”. Me res zanima kakšen procent žensk se je kdajkoli opredelilo za kaj drugega, kot premočno.

Močna glede na kaj? Je močna vsaka, ki jo je več od decilitra ali mora za takšno opredelitev odteči vsaj liter? Hmja, takšne stvari so res relativne.

Pa vendar bi ob silni želji točnega deklariranja, tudi to zmogli izmerit. Danes pa mi je naš mali dal misliti o tem, kako različno “gledamo” na ta svet. In tu ni govora o tem, da so nekateri nasilni, drugi zeleni, tretji ljubijo Janšo …ok, ok … tretji ljubi Janšo 🙂 , četrti navijajo za Olimpijo … ne, tukaj govorim o barvah, številkah, premicah, ali preko česar koli že vidimo in memoriramo svet okrog nas.

Dozdeva se mi, da ga jaz vidim skozi drugačne cilindre, kot drugi. Jaz ga vidim skozi slike in barve, številk in črk pa sploh ne opazim in ne zaznavam.

Ko se pogovarjam o kakšnem filmu, ki se mi je vtisnil v spomin, bo skozi moje misli v tisočinki sekunde steklo nešteto prizorov in potem bom: “A to je tisti, kjer je una …. no, una …. ki je igrala tudi tam, kjer se zaljubi …. oh, joj! …”
Seveda me strašansko jezi, ker slike ne znam ubesediti in tako tečna kot sem, slike premetavam po mislih gor in dol, dokler me v igri asociacij končno presvetli ime igralke, a naslova filma po vsej verjetnosti, brez temeljite pomoči mojih dragih, ne bom izpljunila.

Knjige, ki jih pri nas izdajamo kot po tekočem traku, poznam le po barvi ovitka in kakšni vpadljivi sliki, Jakovi zdravnici pa sem zagotovo že dokazala, da kaj več kot razlago v kakšni škatlici so bila Jakova zadnja zdravila, od mene ne bo dobila.

Najbrž v tem grmu tiči tudi tisti zajec, ki mi pomaga pri tem, da si moteče močno zapomnim obraze ljudi, ki jih srečujem na poti življenja.
Zadnjič sem v Koloseju ogovorila gospo, ki je stala v vrsti za karte in me je zmedeno ogledovala ob moji razlagi, da sva dan ali tri poprej skupaj poskušali sveže stisnjene sokove v Babo-ju, nekaj tednov nazaj pa sem skorajda prebedela noč1 ob ramišljanju kje sem že videla strica, ki je pustil komentar na mojem (ne)shujševalnem blogu. In po mučenju, povezovanju nekaj poznanih dejstev sem končno ugotovila, da sem mu pred dvemi leti posvetila kakšne 4 ure svojega časa in si ga med predavanjem, ki sem ga obiskala skupaj z Jako, očitno temeljito ogledala in zmemorirala.

Ko sem o svoji ugotovitvi razlagala Jaki, ki o mojih nočnih blodnjah in mukah ugotavljanja ni imel osnovne predstave in, ko začnem razlago o tem: ” A veš in ta bloger je tisti stric, ki nam je predaval o Picasi …. se spomniš?”

In Jaka, kot iz topa: “A Frelih?”
“In od kod veš za njegov priimek?”
“Ja, zapomnil sem si ga.”
“In se spomniš njega? Veš kako izgleda?”
“Niti ne.”

In v soboto se vračava iz kina po ogledu tega filma2 . In jaz brbljam: “Tole pa so bile hudo drage karte za letalski vozovnici, a? 17.000$?”
In Jaka: “Stali sta 17. 3 4 2$3 !”
“17.342? Ej, pa ne se hecat z mano, valjda si nisi natančno zapomnil neke brezvezne nepomembne številke, ki se za trenutek sekunde pokaže na platnu in ne vpliva na razplet zgodbe niti z repkom zadnje številke?!”

Pa si je. Mimo Jake očitno plavajo črke in številke, mimo mene pa barve …. barve … barve pa kakšna plešasta glava in frizura na aufbix.

  1. ajde no, tako hudo ravno ni bilo [↩]
  2. bom še pisala o tem, samo se mi ne da danes [↩]
  3. Jaka, ne se jezit, če sem ponovno brcnila v temo [↩]

Le kje je tipka “Pause”?!

Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček1 … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka2, je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

A december zame ni mesec, ki bi me vzpodbuja k zapravljanju …. ne, ne, vse skupaj mi gre le strašansko na živce, čeprav bi po drugi strani želela razveseliti vse svoje prijatelje, znance, sosede in morda celo obnoviti odnose s tistimi, ki jih ne morem več dati v nobeno od prej naštetih skupin, zame je december predvsem OPOMIN, da je leto spet naokrog in da je od 23899 ciljev, ki sem si jih zadala, uresničenih le 34 … ah ne, le 32 in pol.

  • Morda pa si vsako leto zadam preveč ciljev in bo potrebno seznam naslednje leto reducirati?
  • Morda pa 32 in pol uresničenih le ni tako malo?
  • Morda pa je potrebno vseh teh žbljmlj število ciljev le pogrupirati v 3 velike: zdravje, ljubezen in družina?
  • Morda pa mi ni potrebno vseh narediti sami samcati in je potreben le en žvižg prijateljem?
  • Morda pa ni končan cilj, le takrat, ko je nartabolši na svetu in bi bilo dovolj dobro, četudi bi bil v tem le slabo nakazan delček dobre volje in želja po uresničitvi?
  • Morda pa je vse OK, četudi si naslednje leto zadam 45578 ciljev in uresničim le enega?

A vseeno, priznam da se počutim ujeto, da si danes ne želim ničesar drugega, kot daljinca z veliko tipko “pause”. Obljubim, da bi ga uporabila za en sam samcat dan. Zjutraj bi kliknila nanj, se pokrila s pregrinjalom preko glave, spala vsaj do 10h, se sprehodila po Ljubljani in uživala v prekrasno okrašenem centru mesta, morda celo odšla po nakupih, ampak tako brezciljno, iz čistega veselja, popila najmanj dve kavici v priljubljenem lokalu in tam sedela 3 ure brez slabe vesti, da premalo zapravim, odšla na kakšno masažo in zvečer na prijetno večerjo v dvoje. Jutri bi ob pol sedmih zjutraj spet sprostila gumb in dan bi bil ….spet ….. grrrr … ali pa morda ne več, saj bi ga takrat opazovala skozi spočite misli in jasen pogled.

  1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
  2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]