Srečanje Kr’nčkov

V domačem nabiralniku se pri nas ne znajde nič drugega, kot računi, milijon obvestil o stanju na bančnih računih … ki jih itak ne potrebujem, ker me o tem obveščajo vsako jutro po SMSu na moj mobilnik, pa še klik imam, pa še na bančnem avtomatu lahko vedno preverim … in pa dva milijona reklamnih obvestil. Aja pa kakšna čestitka za Božič in Novo leto pa še ta takšna na pol reklamna od kakšnega prodajalca očal ali turistične agencije.

Pred nekaj tedni pa se v našem nabiralniku znajde nekakšno povabilo. Naslov je naš, izpisano je ime Saša Gerčar, pošiljatelj pa povsem neznan …. ena gospa s priimkom, ki ga ne poznam iz Celja nas vabi na srečanje Kr’nčkov (kar sploh ne vem kaj ali kdo to je) v neko gostilno v Ljubnem ob Savinji. Tole je spet ena natega, si mislim, sigurno nam bodo potem tam pokazali krasno posodo, ki kar sama kuha, ali kreme, ki zgladijo gube tudi sedemdesetletni mami. Tole Ljubno me vseeno malce zintrigira, kajti to je bilo rojstno mesto mojega starega očeta in povprašam moje starše.

Res je, pošiljateljica vabila je sestrična mojega očeta, priletna gospa, ki je sklenila, da zbere širše in globlje sorodstvo, nas spozna med seboj in ta svet zapusti bogatejša še za nekaj poznanstev več.

Moj oče je star 70 let, gospa najbrž nekaj podobnega, tudi nekaj ostalih bratrancev in sestričen mora biti tam nekje med 70 in 80 leti … no, to je najbrž jasno, da mojega dedka in njegovih bratov in sester že davno ni več na tem svetu 🙂 …. To ni srečanje upokojencev iz različnih koncev Slovenije …. ne, ne …to naj bi bilo srečanje bratrancev, sestričen ter njihovih otrok in vnukov ter morda celo pravnukov … vseh, ki izvirajo iz rodbine ??? ne vem … moj dedek se je pisal Ermenc … očitno je bil Joža zvani Kr’nček 🙂

Moj oče je ta vikend vlekel nos po tleh ….. baje sem grda in neolikana, ker se mi trije (Tomaž, Jaka in jaz) srečanja nismo udeležili.

Prav lepa ideja in lepa gesta povabiti tudi nas …. ampak …. oprostite, kdo pa so to Kr’nčki? In kje je Ljubno? No, saj vem … celo 2x ali 3x pri svojih 5ih ali 6ih letih sem bila tam. A svoje bratrance in sestrične v šestem kolenu da bom spoznala?

Tole bi morda prišlo celo prav v kakšnih dolgočasnih avgustovskih dneh a to sploh obstaja??!, ampak oprostite, septembra ne vem kje se me glava drži, prejšnji vikend sem delala, pred tem sem bila cel teden odsotna in sina sploh nisem videla, danes spet šibam službeno v Firence in spet 2 dni ne bom videla sina, rada bi zbrala nekaj oblačil in obuval za pomoči potrebnim v poplavah pa je potrebno malce prevetriti omare, za kavo s prijatelji si komaj odtrgam čas …. sedaj pa naj se delam lepo in grem spoznavat ljudi, za katere ne vem niti da obstajajo?! In zraven naj vlečem še Tomaža in Jako?

Baje so se imeli dobro …. je rekla moja mami …. super, še kdaj se zberite, poplesujte ob harmoniki, spijte kakšno rujno vince in uživajte! Mene pa lahko mirno izpustite 😉 … ne bom užaljena.

Baje sem zaje..na

Grrrrrr! Danes se nam je v podjetju SPET zgodila neljuba napaka. O tem bom kdaj drugič, moram še razmisliti kako odreagirati, kaj narediti in kdaj biti tiho.

Sem absolutna zagovornica napak, kajti kdor dela greši in več ko delaš, večja je možnost napak in bolj, ko si ambiciozen in recimo temu predrzen pri svojem delu, več bo storjenih napak. Jasno in popolnoma sprejemljivo.

Zamislila sem se nad mojo reakcijo na napake. Ne reagiram impulzivno, se ne derem, ne žugam, pravzaprav sem prav prijazna ob takšnih trenutkih. Ampak poznavalci pravijo, da sem na splošno precej zaje..na. No, jaz sicer o sebi nisem nikoli razmišljala tako, ampak tisti, ki to pravijo, bodo že vedeli 😉

Največ dam na mnenje Jake, ki nemalokrat omeni, da ga “stalno kritiziram”. To je baje omenil celo na intervjuju za Sobotno ragljo (Jakov komentar je nekje na 36 minuti posnetka), ko ga je Žiga spraševal glede mojih komentarjev na njegov blog ….. in nato ….hvala, Žiga 🙂 to preden je šlo v javnost pobrisal 😉
Baje ga samo kritiziram in nikoli ne pohvalim. Uf! To ni res, kajti pohvale, objemi, ponos, veselje so v naši hiši stalno prisotni, verjamem pa, da ravno v takšnem razmerju kritika (ki sploh ni mišljena, kot kritika) toliko bolj boli. Kaj npr. je Jaka smatral za kritiko?

  • Ko je marca 2007 odprl svoj novi blog, se je bal, da je premlad in da mu sistem ne bo dovolil registracije, zato se je pri vnosu letnice rojstva postaral za eno leto. Tega ne bi niti opazila, če ne bi ob opisovanju samega sebe tej “laži” sledil in napisal, da je dvanajstletni fant …… Moja kritika je bila takrat morda le napačno usmerjena, kajti zapisala sem jo pod komentar, da je on pač enajstletni in ne dvanajstletni fant. Priznam krivdo, (pre)hitro sodim in (pre)hitro odreagiram.
  • enega prvih postov je pisal brez velikih začetnic in brez presledkov za piko ali vejico. Komentar takrat ni šel na blog, ampak direktno njemu. Najbrž preveč direktno, brez olepševanj in zavijanj v celofan. Enostavno sem mu rekla, da sem predvidevala, da zna ločila in veliko začetnico že dovolj učinkovito uporabljati in da to ni le za kontrolke v šoli, temveč se lahko uporablja tudi na blogu. Spet so udarila moja visoka merila! Že tako piše dovolj zrelo in lepo, ampak jaz bi še več in še bolje 🙂
  • naslednja kritika je letela na njegov post, ki je bil sestavljen iz tisoč besedic blog. Vsak njegov prispevek sem res z veseljem prebirala in ga glasno brala Tomažu in ga sproti tudi na vsa usta hvalila, ko pa sem naletela na tega, sem izustila le en velik razočaran:”Kaaaaj pa je tooooo?!” Potem je k mojemu mnenju pritegnil še Tomaž in Jaki, ki se mu je zdela ideja kreativna in domiselna so se potočile solze, ki jih je pospremil s komentarjem, da ga samo kritiziram. Spet prehitra sodba ….ja, saj je še otrok in včasih so tudi takšne “neumne” ideje lahko kreativne.

Od tam dalje sem bistveno bolj previdna glede svojih “Asa!” komentarjev in zadevo raje parkrat premislim in razdelam. Pa vendar mi še kdaj uide kakšna kritika za katero nisem vprašana. In tako me Jaka uči tudi zadev, ki jih potrebujem v svoji službi.

Saša in športne tekme – no go

Za gledanje kakršnih koli tekem mi ni bilo nikoli preveč mar, nekakšna izguba časa se mi je zdelo navijanje za nekega namišljenega favorita, ki je favorit le za to, ker prihaja iz istega konca sveta, kot jaz in potem evforično razpoloženje, ki naj bi glede na rezultat, vplivalo na počutje za vsaj naslednje 2 dni …ne, tega nisem nikoli povsem posvojila.

Ne, saj nisem popoln freak, …. prisežem … kdaj pa kdaj si kakšno tekmo ogledam tudi jaz in celo veselo navijam in sem ob zmagi vsaj nekaj trenutkov vesela.

Nekaj let nazaj … no, kakšnih 20 let nazaj …ja, ja, sem pač tako stara že 🙁 sem občasno zahajala v dvorano Tivoli iin si ogledala kakšno košarkarsko tekmo.

Nogomet? Hmja, ne me križati, ampak res mi je popolnoma vseeno za to igro, kjer se igralci precej časa le podijo za žogo, konkretni dosežki, rezultati, goli pa so posejani bolj poredko 🙂 . Za nogomet moram biti res izredno, izredno dobro razpoložena pa še to mora biti na sporedu res kakšen finale kakšnega tekmovanja na svetovnem nivoju.

Podobno je sicer danes že tudi pri večini ostalih športnih tekmovanj, ogledam si res samo še top of the top … le še kakšen finale tekmovanja svetovnega nivoja, če nastopa kakšen “naš” ali “naši”, seveda.

Smučanje? Ga sploh ne povoham, čeprav sem gor rasla odraščala v obdobju Križaja in seveda ob vsakem slalomu ali veleslalomu, v šolo nosila tranzistor majhni prenosni radio in ga poslušala tudi med poukom.

Boks? Bljak …. ne vem, ni mi všeč to pretepanje pa naj bo še tako športno usmerjeno.

Dirke Formula 1? Hudo naporno in v glavnem se mi še danes postavijo pokonci vse kocine že ob zvoku samem, …. tistem ki ga je nekoč ob nedeljskih popoldnevih naš oče tako rad dodal za spremljavo njegovemu smrčanju … jasno, da je revež, po razburljvem štartu, nato pa sila dolgočasnem ponavljanju istega zvoka in bolj ali manj iste slike, kmalu zaspal.

Tenis? No, kdaj pa kdaj sem le pogledala kakšno tekmo. Ne vem točno zakaj, vendar ogled teh tekem me je pomirjal. Skoncentriranost igralcev, tišina v areni, pošiljanje žogice iz ene strani igrišča na drugo, lepo oblečeni igralci, postavni igralci 🙂 ….. najbrž je vse to vplivalo, da so bile teniške tekme vedno moja stalnica, kljub mojem močnemu mnenju o gledanju tekem.

In sedaj me je Bog štrafnil imamo v družini fanta, ki seveda gleda vse po vrsti, kjer je le karkoli, kar že samo diši po športu, poleg tega pa navdušeno trenira tenis. Lani 2x na teden, letos bodo treningi baje celo 3x tedensko, potem pa še vsaj 1x vsak vikend kakšna odigrana partija tenisa s Tomažem. Tenis, tenis, tenis …. stalno je pri nas govora le še o tem. Tekme? Zaenkrat se Jaka turnirjev še ni udeleževal … konec koncev se je šele lani začel s tenisom resno ukvarjati, a to nam ne prizanese s stalnim ogledovanjem jaz ga le slišim v ozadju tenisa po televiziji. Seveda je na vsakem potovanju potrebno iti pogledat tudi kakšna znana igrišča pa četudi za pot tja in nazaj porabimo vsaj polovico časa, ki ga imamo na razpolago za oglede.

Nekako smo bili ob vseh večjih turnirjih, ki so se odvijali v naši bližini, do sedaj zasedeni, včeraj pa ni bilo nobenega izgovora več – morali smo iti v Portorož na turnir WTA Banka Koper Slovenia Open, ženski turnir, kjer je naša igralka Katarina Srebotnika včeraj igrala v pofinalnem dvoboju z argentinko Giselo Dulko. Jasno, zmagala je in danes je na sporedu finalni dvoboj, ki si ga bomo bodo ogledali po televiziji.

Občutki? Super, v bistvu. Uživala v lepem sončnem vremenu, uživala v dobri igri, navijanju za naše 🙂 … prej smo si ogledali še dvoboj dvojic in naše Klepačeve, ki pa je izgubila 🙁 , v družbi mojih dveh in predvsem uživala v navdušenju našega mulčka.

Bomo še šli na tekme.

Zbiramo

A kaj zbirate?

Jaz sem v svoji mladosti prtičke, pa slikice Opice Vali 🙂 , slikice Sandokana, pa značke … pa najbrž še kakšno neumnost.

Jaka zbira servirne sladkorčke. Ja, v bistvu neka neumnost, ki sem jo sprožila jaz, kajti sem strašna kofetarica in Jako je bilo treba nekako zmotivirati, da je z veseljem zavil z nama na kakšno kavico ali dve. Pa sem predlagala, da začne zbirati sladkorčke, ker jih midva itak ne uporabljava za sladkanje kave. In se pošalila, da popijemo toliko kav, da bo za Guinessovo knjigo rekordov. No, in on je zagrabil. 🙂

img_8562.JPGimg_8563.JPGimg_8564.JPG