Cubo

Včeraj sploh nisem opazila močne nevihte, ki je razdejala Železnike in odnesla Bolnico Franja in ne bila ravno prijazna in mila tudi do prebivalcev Ljubljane in njene okolice. Včeraj ob tem času, smo Tomaž, Jaka in jaz uživali v prijetnem vzdušju restavracije Cubo in niti slišali, niti videli, da zunaj grmi, se bliska in lije kot že dolgo ne.

Jaka je dvanajstega praznoval dvanajsti rojstni dan. Midva sva delala in zato takoj, ko je bilo mogoče nadomestila najino odsotnost ob njemu tako pomembnem dnevu. V nedeljo je Jaka slavil s svojimi prijatelji in počasi smo zapadli v tedenski ritem in kaj kmalu bi pozabili, da je rojstni dan praznik družine.

Nekoč sem imela zobozdravnika …. zelo nekoč ….. po mojem sem imela manj kot 10 let …. in ta zobozdravnik je bil nek družinski prijatelj. Tik pred penzijo, ali pa je morda že bil v penziji, je meni popravljal zobe iz čiste prijaznosti in prijateljskega odnosa do moje mami. Itak je bil zobozdravnik za odrasle itd. …. ampak jaz tako problematična in nikomur ust odpirala …itd. pa saj to niti ni važno … njegovega obraza se sploh več ne spomnim, spomnim se priimka dr. Rožman in spomnim se nečesa, kar je povsem marginalno, ampak meni je ostalo v spominu, kot nekaj izredno lepega. Ta gospod Rožman je vsako leto ob rojstnem dnevu svojih otrok … ali pa je imel le enega, poleg seveda daril otrokom, darilo poklonil tudi svoji ženi. Takrat sem čudno gledala v velik šopek, ki je čakal na to, da ga dobi mati njegovih otrok in se še bolj čudila, ko mi je razložil, da je rojstni dan otroka nekaj, kar njega spomni na to, kako hvaležen in srečen je, da mu je žena podarila takšno darilo, kot so njuni otroci. In najmanj kar lahko naredi v povračilo je to, da ji vsako leto povrne z majhno pozornostjo. A??!! Po mojem so s smrtjo dr. Rožmana umrli zadnji takšni moški?

No, pa da zapišem to kar sem želela; Jaka si je za svoj rojstni dan želel še skupno večerjo z mamo in očetom … joj, kao neznansko mi postaja podoben 🙂  pa ne da si jaz želim biti z mamo in očetom 🙂 ampak uživam v tem, da grem za rojstni dan na kakšno dobro večerjo v družbi meni dragih ljudi….. in odkar ne obratuje več restavracija v Casa del Papa-i, je njegov omiljeni izbor za “tabolš” večerjo restavracija Cubo. Cubo, kot kocka in ne kot država 🙂

Vredno obiska. Nekaj let nazaj nas je očarala majhna restavracija z minimalistično opremo in prekrasnim odpuljenim oranžnim WC-jem, kasneje so restavracijo razširili in ji dodali prijetne temne prostore v ozadju in fascinantnim modernim WC-jem …res, res 🙂 , ki si ga je potrebno ogledati v temno rjavih barvah, včeraj pa smo ugotovili, da so sedaj prenovili ta prvi “stari” del restavracije in baje tudi WC. Tistega oranžnega, ki je baje sedaj vijoličast. Baje, zato, ker tega nisem videla, saj mi je Tomaž zaupal to, ko smo sedeli že v avtu in baje tudi zato, ker Tomaž itak nima pojma o barvah in se na koncu lahko izkaže, da je vse skupaj v rumeno prebarvano 🙂

Jedli smo zopet odlično. Jaka tja zahaja predvsem zaradi sladice. Čokoladni sufle baje seka.

Skoraj zaspala

To sem že zapisala in tisti, ki mojih zapisov ne berete poševno, ste že prebrali, da sem v nedeljo bila v kinu in si ogledala Bournov ultimat in komaj, komaj zdržala do konca.

V bistvu so mi bili vsi Bourni do sedaj zelo všeč in pravzaprav je bil ta zelo podoben, ampak kaj vem kaj naj rečem …. morda je bila res kriva utrujenost in bi si film morala ogledati še enkrat, spočita in sproščena …. ali pa postajam ob množici filmov, ki si jih ogledam, do njih vse bolj kritična, ampak tale mi … hmja … ne vem ….no, saj ne da bi bil slab … nasprotno … Jaki je bil všeč in včeraj si ga je ogledal tudi Tomaž in bil nad njim navdušen …. no, jaz sem pa že videla kaj boljšega.

A kaj me je motilo? Preveč akcije … ja, saj vem, da je to takšna zvrst 🙂 ampak ajde vsaj malce manj zaletavanja z avtomobili bi lahko bilo …. meni to prav nič ne doda h kvaliteti filma. Pa tudi prehitro menjavanje kadrov, sploh za moje utrujene učke 🙂 … pa morda tudi kar nekako preveč izgubljena zgodba … vsaj na začetku sploh nisem dojela kdo je zdaj kdo, kdo je pri “partizanih” in kdo pri “nemcih”.

A vam izdam konec? Pa saj veste, a ne? Valjda bo še enih 10 nadaljevanj Bourna 😉

Začenjam znova

Včeraj se je uradno zaključil naš veliki projekt v Portorožu.

Jaz sem ga načeloma končala že včeraj zjutraj, ko sem lastnika našega podjetja Jima in Nancy Dornan dostavila na letališče Brnik ..ups Jožeta Pučnika, vsi ostali obiskovalci so ga zaključili včeraj, v nedeljo ob večernih urah z ognjemetom, nekaj naših zaposlenih je še danes v Portorožu in skrbijo za urejeno odjavljanje vseh pomembnih gostov iz hotela Bernardin, nekaj pa jih je danes doma in si celijo rane …. no, ne ravno rane, ampak žuljave noge in zaspane učke, Tomaž in jaz pa sva danes že na položaju, v pisarni in greva novim poslovnim izzivom naproti.

Tomaž se ne da, on je tisti, ki je danes vstal, tako kot vedno, ob 6h zjutraj, odpeljal danes za spremembo on Jako v šolo (to je ponavadi moja odgovornost) in bil že navsezgodaj zjutraj na svojem delavnem mestu. Jaz sem danes spala ….spala … trdno spala vse do pol desetih. Bila sem taaaaaaako utrujena, da sem včeraj, ko sem ob 11h legla v posteljo, zaspala v sekundi. Ja, včerajšnji dan je bil vrh vsega “mučenja” … no, saj ni bilo težko in delati na takšnih zadevah mi je v veselje, vendar pa me vedno uniči pomanjkanje spanca. Torej, včeraj sem imela budilko navito za ob 5h zjutraj, vstala sem z zadnjimi konci moči, saj sem se noč poprej uspela uleči šele ob 1h ponoči, se oblekla in odšla v Hotel Union po Jima in Nancy, ju odpeljala na letališče in se vrnila domov. Sem upala, da bom lahko odspala še kakšni dodatni dve urici, čeprav to, da spim sredi dneva ni moja navada, ampak ob mojem prihodu domov je bil Jaka že pokonci, pripravljen za akcijo. Ker je bil za mojo družbo prikrajšan cel teden in je bil včerajšnji dan kao njegov malce odloženi rojstni dan in ker poleg tega Tomaža še ni bilo iz Portoroža, sem se mu popolnoma posvetila. Odšla sva v mesto, se pogovarjala, popoldne pa sem poskrbela za njegovo prijetno praznovanje rojstnega dne še z njegovimi povabljenimi prijatelji.

jaka-roj-dan.JPGZbrali so se na teniškem igrišču in kao igrali tenis oz. se podili po tenis igrišču (ker razen Jake itak nihče ni znal niti odbiti žogice), jedli pizzo in torto, na koncu pa se odločili še za ogled filma Bournov ultimat. In kaj naj jaz počnem ves ta čas? Tomaža še ni bilo, zato sem igrala šoferja, dostavljalca pizz, fotografa in kupca kart za kino predstavo …… ob pol sedmih, ko se je začela filmska predstava pa pomislila, da je nekako treba preživeti še ti dve uri in jih nato zapeljati domov. Hmja, … še jaz sem se odločila za ogled istega filma. Usedla sem se na drug konec dvorane, da jim s svojo navzočnostjo ne težim in poskušala ves čas filma zdržati v budnem stanju. Hudo! Ves čas so se mi zapirale oči, ampak uspelo mi je, yeee ….. zdržala do konca, jih dostavila domov, doma še malce poklepetala s Tomažem, ki se je medtem vrnil domov in ob 11h končno odšla spat.

Danes se počutim prazno … vse je mimo …. seminar je mimo, rojstni dan je minil, šola se je začela, zvezki so oviti, krožki bukirani …..ahhh, končno mir!
Privoščila sem si dolgo kratko kavo 🙂 ….. kratko po količini tekočine v skodelici in dolgo po času, ki sem ga preživela ob njej. Razmišljala sem predvsem o tem, kako od tukaj naprej. Minilo je izredno stresno obdobje, ko sem delala kot robot, brez razmišljanja kaj je pravzaprav pomembno in kaj ne – samo delala in čakala, da mine.

Sedaj je vse narejeno, z rezultati sem zadovoljna, vendar pa sem za sabo pustila nemali kaos. Kup neodgovorjenih manj pomembnih mailov, kup čakajočih prijateljev, malce začudene starše, ki se najbrž sprašujejo kam je odšla njihova hči, nered v pisarni, celo vzgojo, ki mi je eden pomembnejših elementov v življenju, sem povsem zanemarila.

Danes štartamo znova. Že zjutraj sem razmišljala o poglavitnih stvareh v življenju in ugotovila, da pogosto zapravljam čas za stvari ali ljudi, ki mi ne pomenijo prav nič in tako zanemarjam tiste pomembne. Včasih sem predolgo v službi, drugič se ubadam preveč in predolgo s projektom, ki je nepomemben, tretjič se na blogu spustim v brezpredmetno debato z nekom, ki o meni sodi na osnovi nekaj zapisov in me s svojim pavšalnim komentarjem prizadene. Jaz se spustim v debato, pišem komentarje nazaj, razmišljam o tem -. skratka zapravljam čas, ki bi ga lahko posvetila svoji družini, prijateljem in tistim, ki me poznajo in so res vredni moje pozornosti.

Žiga pravi, da je novi štart povezan s pospravljanjem in še bolje beljenjem …. se strinjam …. tudi jaz bom začela podobno; najprej počistim ves nered, ki je ostal za kaotičnim obdobjem, pospravim in popredalčkam vse datoteke, ki jih imam razmetane v računalniku, počistim pisarno, pospravim v stanovanju. Potem pa pokličem vse prijatelje, kakšen klepet, kavica, sproti pa začnem znova urejati svoje življenje, …. nov urnik dela, nov način prehrane, ponovno redna vadba v fitnessu. Pa bo, kajne?!

Rusov je bilo kot Rusov

Nešteto zgodb imam iz preteklega tedna. Zanimivo, kako postane svet zanimiv, ko stopiš iz dnevne rutine in počenjaš popolnoma druge stvari, kot navadno.

Torej; Portorož, hotelski komleks Bernardin … v glavnem Grand hotel Bernardin, nekoč imenovan Emona …. sicer pa le zakaj Slovence tako veseli non-stop menjavati imena, grrr ….. še dobro, da tudi tega hotela niso poimenovali Pučnik, Janša ali kaj podobnega …. 1 teden garanja za ekipo osmih ljudi iz naše pisarne in pa še nekaj zaposlenih iz naših tujih pisarn, 1200 obiskovalcev, kup tujih jezikov, največ je bilo slišati ruskega, prekrasno vreme in uspešno izpeljan projekt.

Slovencev praktično ni bilo …. no, kakšnih 15 se jih je hitro porazgubilo med množico tujcev, tako da sem imela ves čas občutek precejšnje “izgubljenosti” … v bistvu je precej osamljen občutek, ko se ves teden okrog tebe giblje množica ljudi, ki govori rusko, romunsko, madžarsko, češko, poljsko …. ti pa z njimi kljub znanju kar nekaj tujih jezikov, ne moreš komunicirati. 🙁

Seminar, ki smo ga organizirali naj bi pokrival celotno Evropo in naj bi ga organizirali vsake dve leti. Nanj naj bi bili vabljeni le tisti ljudje, ki so v svojem poslu mrežnega marketinga že dosegli nek določen nivo. Za poznavalce lahko povem, da naj bi dosegli značko Silverja. Do sedaj smo še nekako držali tempo, letos pa naj bi bilo potencialnih obiskovalcev okrog 3000 ali morda celo 4000 in zanje bi naj nekje v Evropi našli kraj, ki nudi nekako centralizirane namestitve za toliko ljudi, dvorano in pa kakšno restavracijo, kjer bi lahko hkrati gostili vse obiskovalce (nekakšna gala večerja). 3000 ali več v Evropi? No go!

Torej smo se prilagodili: zvišali smo kriterij in na tak seminar so bili tokrat vabljeni le tisti od Golda (višja značka od Silverja) naprej, Evropo smo “razpolovili” in v letošnjem letu gostili nekakšen vzhodni blok, drugo leto pa bomo gostili zahod, kamor smo umestili tudi Slovenijo, Hrvaško, Grčijo in Turčijo. In naslednje leto je v igri ponovno Portorož, zato v septembru ponovno ne računajte name 😉

In tako bom imela priložnost primerjati neke splošne lastnosti vzhodnih in zahodnih nacij. Iz izkušenj, ki jih imam do sedaj, lahko že tokrat povzamem nekaj lastnosti, ki sem jih opazila tokrat.

Saj vem, da je posploševanje zelo napačna zadeva in da to absolutno ne velja za vsakega posameznika …. pa vendar; Rusi, ki jih je bilo več kot polovica v razmerju do vseh ostalih narodov, so izredno agresivna nacija. Tuji jeziki niso nekaj, kar bi jih zanimalo …. so pač veliki in ne potrebujejo znanja. Nisem dobila občutka, da bi stvari kradli ali želeli nepošteno pridobiti, so pa iz našega prodajnega pulta kot blisk izginjali vsi svinčniki, ki smo jih morda le za trenutek pustili na pultu. Zdi se mi, da so vedno mislili, da je vse kar jim pride na pot namenjeno prav njim in to so si brez težav tudi vzeli.

Seminar se je začel z manjšo skupino ljudi (400) in se po 3h dneh, v petek povečal na 1200. V petek smo za vse udeležnce pripravili sprejem na plaži hotela Bernardin. Koktejli, piškoti, kanapeji, živa glasba, sončni zahod …. res lepo. Vse do trenutka, ko smo vsem čakajočim odprli dostop do prigrizkov. Krdelo, vam rečem …. usuli so se na plažo, kot da bodo zamudili kaj življenjsko pomembnega, grabili kar se je dalo, nekateri pograbili cel pladenj prigrizkov in jih odnesli s seboj k svoji skupinici ljudi in imeli tam takorekoč privat piknik 🙂 V petih minutah je bilo izpraznjeno vse, kar smo pripravljali več ur.

gd-portoroz-2.JPG

gd-portoroz-1.JPG

gd-portoroz-3.JPG

Zanimiv kaos se je zgodil tudi v soboto zjutraj. Od 9h-10h zjutraj smo imeli krajši sestanek za 900 ljudi, ki naj bi se jim ob 10:30 pridružilo še preostalih 300. Ljudje so imeli namestitve po hotelih in seveda v vsakem hotelu zajtrk, zato smo računali, da bomo vse goste pogostili s kavo, sokovi, vodo in prigrizki ob prvem daljšem odmoru in ne takoj zjutraj. Ob 10h so natakarji iz hotela začeli pripravljati mize in nositi velike kanistre kave (saj si predstavljate pogostitev za 1200 ljudi, kajne 🙂 ) Postavljanje se je spremenilo v nočno moro saj so ljudje, ki so čakali na to, da se odprejo vrata, dobesedno planili na vsak avtomat in onemogočali, da se karkoli postavi v miru. Nabirali so si lončke za kavo, hodili z njimi naokrog, čeprav kave še sploh ni bilo, grabili po kozarcih …. nekateri obiskovalci, ki so bili v dvorani, so kljub temu, da je predavanje v dvorani še teklo, prihajali ven in to skozi katerakoli vrata je bilo mogoče, čeprav je bilo veliko njih namerno zaprto in nanje nalepljen list, da ni izhoda (hotel žal ni imal ključa, da bi jih zaklenili ….grrr) ….. zaposleni smo letali okrog, jih usmerjali nazaj, poskušali mahati z rokami …… natakarji so grabili kozarce, da ne bodo razgrabili vsega 🙂 mislim ….. 15 minut kaosa, ki smo ga na srečo umirili tako, da sem prosila povezovalca programa, naj pove (in to je bilo prevedeno v vse možne jezike) naj se ljudje obnašajo poslovno in situaciji primerno.

Zakaj omenjam Ruse? Ker je druga največja nacija, ki je bila tam prisotna-Romuni, njihovo pravo nasprotje. Umirjeni, skromni, prijazni in čeprav tudi oni večinoma ne razumejo tujih jezikov, so se večinoma potrudili in poskušali razbrati naš “telesni jezik”.

Ostali? Hmja, ne vem, so se razgubili v poplavi Rusov in Romunov.

Bo zanimivo vse to primerjati s Skandinavci in Nemci …. naslednje leto 12. septembra bo teh “kot Rusov” 😉

Vsemogočni Bruce, Evan, Bill …

ja, ja …nekoč Bruce, tokrat Evan,…. najbrž pa bodo čez čas postali vsemogočni tudi kakšen Bill, John ali Adam.

Ja, pač delam cele dneve, imam internet povezavo, vendar prav malo časa za razmišljanje ali celo sestavljanje kakšnih bolj poglobljenih tekstov in ob 1h ponoči, ko sem končno “out of duty”, sem preveč utrujena, da bi še kaj zapisovala … tako, da bom danes med pavzo izkoristila priložnost, da opišem film, ki sem ga sicer videla v Ljubljani, preden sem odšla na tole zahtevno službeno dolžnost.

Vsemogočni Bruce z Jim Carreyem, ki sem ga videla pred leti, me je navdušil. Zanimiv pogled … seveda ameriški 🙂 … pogled na boga in pa seveda izvrsten performans Jima Carreya, mi je dolgo ostal v spominu in na to temo sem nekoč celo navezala neko svoje razmišljanje.

Tokrat sem bila skeptična, ker v Vsemogočnem Evanu v najavi ni bilo ne duha ne sluha o Jim Carreyu, vendar me je Jaka (seveda on to zna) prepričal, da je tudi Steve Carell odličen komik.

Ohja! Jaka je bil navdušen, jaz pa niti slučajno. Lepo vas prosim, le kako naj me v dobro voljo in v smeh spravi kup ptičev, ki poserjejo neke pomembne ameriške glave in nekaj opic, ki pomagajo pri zabijanju žebljev? Idejo o prevzemanju božjega poslanstva je že obrabil Bruce, torej kaj še preostane za ubogega Evana in kaj bodo imeli na razpolago šele Bill, John in Adam?

Ne, na naslednjega vsemogočnega ne grem več, četudi bo ta na sporedu čez kakšnih 5 let, ko se Jaka itak ne bo želel več nikjer pokazati v moji družbi in bo morda milostno predlagal, da bi me morda pa ravno tega popeljal pogledati. No chance!