Prijatelju ne morem poslati telegrama

Sem bentila in @€?##!..! no, ne ravno jaz niti ne ##!.$/!? …. ampak v nedeljo me je pa res zjezilo no, in sem omenjala pošto in telegram ….. in me Jaka vpraša kaj je sploh telegram.

Aha, on sploh ne ve, kaj je to … “ja, to je ena hitra čestitka.”
“Kako hitra? A bolj kot po mailu?”
“Ne, ne bolj … ampak je pa bolj hitra, kot po navadni pošti.”
“Kako po navadni pošti?!”
“A veš, npr. tale naš kolega je v bolnici in tam nima računalnika in interneta” ..čeprav ne poznam ravno razloga, zakaj ne bi vsak oddelek imel en računalnik in internet priklop v skupni sobi …. “no, in če želiš poslati kakšno dobro željo za okrevanje ali npr. čestitko ob rojstvu otrok, potem pošlješ telegram.”
“In zakaj ne pošlješ kar navadne pošte?”
“Zato, ker je to zamudno. A veš, čestitke nimamo doma … pa bi morala v trgovino, pa potem domov napisat, pa oddat v nabiralnik, ….pa potem pošta razdeli pa poštar odnese ….in preden kolega dobi pošto, pride že iz bolnice 🙂 ”

No, ok … smo razložili potem pa želeli stvar izpeljati. Kolega je bil v petek ali soboto operiran …. leži na Kliničnem centru … jaz se spomnim v nedeljo, da bi mu poslala čestitko …. tisto glasbeno … kakšno naj pošljem moškemu za lepe želje k ozdravitvi??! … ne bom se to kar po telefonu pogovarjala … bom doma na spletno stran pogledala in izbrala eno.

Seveda se na tole spomnim šele zvečer, naslednje jutro greva s Tomažem v Italijo …bo treba to kar takoj urediti. To ja ne bo problem v 21. stoletju ..klik, klik pa bo čestitka poslana. Grem na spletno stran in brkljam med čestitkami. Aha, imajo jih več in grupirane so v skupine: navadne voščilnice, glasbene voščilnice, super glasbene voščilnice ???!! Halo?! Jaz bi rada iskala po namenu! A veste tisto: rojstni dan, rojstvo, uspeh v službi, diploma, dobre želje ….? Ne, moram se pač sprehoditi po vseh super in navadnih glasbenih voščilnicah. Itak jih je 80% za rojstvo, ostalih 19% za poroke in podobno in po težki muki se odločim za eno, ki ima naslikan strašansko kičast motiv …. ampak kaj čem, edino štiriperesna deteljica se mi zdi še najmanj zglajzana za izpolnitev moje namere.

Napišem tekst, spodaj se mi izpiše cena tam okrog 5€ ….. ok, samo povejte kako naj tole že pošljem! … pa me vrže na opcije za plačevanje ….imam jih kar nekaj .. kartice takšne in onakve, moneta … joj, dajte mi že mir! jaz moram pakirati za pot, samo telegram bi poslala! 🙁 …kliknem na plačevanje s kartico …ok, 5€ bom plačala preko kreditne kartice …. me vrže na spletno stran Active in kar naenkrat imam pred sabo kup navodil in informacij o karticah, o lokacijah bank … ne, ne, jaz bi rada le TELEGRAM poslala …. ne bom nakazala 200.000€ , niti ne odpiram novega računa. Poskusim z moneto … tudi tukaj me vrže na stran monete in me seveda pelje čez vse njihove informacije.

Nimam časa, ne da se mi hecat, bom jaz tale telegram poslala po stari, preverjeni poti in jih kar poklicala. In kje je njihova telefonska številka? Ni, ni! Na njihovi spletni strani je že ni …no, jaz je vsaj nisem uspela odkriti.

Že malce nestrpna, kličem na informacije …dobim telefonsko, kličem in prijazen glas na avtomatskem posnetku mi pove, da oni ob nedeljah ne delajo. Ja, valjda, kaj pa sem mislila, saj to je telegram 😉 !

@€?##!..! Zapisala sem si šifro za izbran motiv, tekst, ki ga želim zapisati in njihovo telefonsko, saj je jutri nov dan, jaz pa tudi ne bom umrla, če jutri na kavici pokličem na pošto in pošljem voščilnico … grem pakirat in spat!

Zjutraj kličem in najprej čakam, ko mi prijazen odzivnik govori, da so vse linije zasedene …. juhu, končno dobim gospodično … a kako bi plačala? Preko mobitela. Ne gre! Kako ne gre, saj imam opcijo plačevanja z Moneto ….saj sem že plačevala tudi preko računa na tem telefonu ???!! Gospodična je zelo prijazna, vendar mi vztrajno zatrjuje, da ji računalnik mojo telefonsko številko zavrača in zato torej voščilnice ne morem plačati in tudi poslati ne.

@€?##!..!

Zoran, oprosti ampak obupala sem! Želim ti skorajšnje okrevanje, ampak deteljice pa žal ne dobiš, Pošta ima res Oddelek za preprečevanje prodaje

Pa tole sem čist pozabila!

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa …….. 🙂

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control 🙂 spljoh.

Jaki in tudi meni je bil ta film všeč zaradi kuharskih ustvarjalnosti. Oba sva malce mahnjena na ustvarjalne stvari in kadar kuhava, bova vedno nekaj po svoje scoprala. Jaz sem sicer tip improvizacije in ko se mi da, poberem vse kar imamo v hladilniku, zložim na pult in potem nekaj naredim iz tega, Jaka me je pa še nadgradil, ker poleg popolne improvizacije, želi imrovizirati tudi pri okraševanju krožnikov in jedi, kar se meni, priznam, večinoma ne da več igračkati.

In ta film naju sicer ni nič naučil, tudi ideje nama ni dal nobene, nama je pa dal nek zalet, motiv, zagon, ki sva ga počasi že malce pozabila in ta naju še vedno drži, tako da v nedeljo (ja, vmes do danes sem bila žal na službeni poti) smo pri nas ustvarjali juhice, paštice, pitice, sladice ….. Ko me bo tole spet minilo in se mi ne bo dalo niti vode za čaj pogreti, bom nabavila DVD Ljubezenski recept 😉

Koga ali kaj berem?

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Å marno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje 🙂

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.

Tokrat nekaj mojih najljubših … ki jih klikam najbolj pogosto:
Vsekakor je na prvem mestu moj sine. Preberem vse, kar zapiše in njegovim zapisom sledim redno.
Redno prebiram tudi Žigo. Poznam ga osebno, imam to čast, da ga lahko štejem za svojega prijatelja … in jasno, da me zanima kaj se mu dogaja.
Prebiram Valentino.  Prej je nisem poznala. Priljubila se mi je šele preko bloga in njenih tem, ki jih izbira tako, da imam res prav za vsako kakšno mnenje. Å e huje, na vsako njeno temo, bi tudi jaz napisala cel prispevek … 2. in 3. del 🙂
Lisca in njegove nasvete za marketing. Ker ga poznam, ker ga cenim in ker je strašansko zanimiv.
Uroša. Ga ne poznam in tudi njegov blog je med moje najljubše zašel bolj proti koncu, vendar so mi teme zanimive in fant deluje izredno pameten in prijazen.
Å e en Celjan, ki ga cenim: Jan Ferme. Kaj v Celju razsaja virus prijaznosti? Piše o designu, ki me je vedno zanimal in piše v prijaznem stilu, polnem veselja do življenja in ljudi.
Blaž Kos; po svojem pisanju ne kaže svojih mladih let. Izredno veliko znanja se skriva tam. Njegove prispevke si stiskam in prebiram v miru ter ob skodelici kave.
Nenazadnje berem tudi Sunshine. Piše iz srca, piše o vsakdanjih zgodbah, piše o plesu …. v njene zgodbe se potopiš in jih prebereš do konca, čeprav so dolge 🙂

Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Å marni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Å marni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?

Slepi, gluhi, nemi?

Nekateri so enostavno gluhi, mutavi, kakšni celo slepi pa čeprav so njihovi slušni, govorni ali vidni organi v več kot odličnem stanju … ne vem, najbrž imajo prizadet kakšen drug živec ali možganski predel, ki jim ne funkcionira dovolj dobro.

To itak že skoraj vsi, ki berete moj blog veste, da ob vikendih dokaj redno obiščem Å marno goro. Med najinim vzpenjanjem ali spustom …. predvsem spustom, ko ne dihava, kot … ja, ja 😉 se da Tomažu včasih kakšne stare damice ali kakšno malo deco ogovarjati, jaz pa v glavnem nimam talenta za takšno brezciljno nakladanje, zato pa vseeno rada glasno in jasno pozdravim. Nazaj dobim pa …. hmmm … klik z očmi, …. včasih tudi, no, ne smem lagati, včasih tudi kakšen orn’k pozdrav, a večino je bolj v stilu Guten tag i tebi ….

In tako sem enkrat sklenila za tako za test, da bom držala usta skupaj, kot da so zalepljena in čakala, da bom pozdravljena in ne odzdravljena …. in sem štela, 100 mimoidočih, res sem štela, ajde 1 manj ali več, jaz navzdol, oni navzgor in jaz zalepljena usta, na očeh pa temna očala. Pozdravov? En primerek udarnega, glasnega “Dober dan”, je prišel iz moških ust …. tam med 40 in 45 let, eni trije “mmm” od moških spet (ima to kaj za opraviti s tem, da sem ženska? 🙂 ) in dva neznatna kima z glavo. To je to! … od stotih 🙁 !

Ej, jaz se ne dam in obljubim, da bom vztrajno trenirala svoje glasilke in pozdravljala vsakega, ki prikoraka mimo …. mogoče pa kakšnemu počasi le začne delovati tisti odmrli živec za komunikacijo 😉