Tečka

Ta moj Bill mi kar naprej nekaj sporoča in zadnje čase imam občutek, da me vedno bolj seznanja z dejstvom, da sem ena navadna tečka.

Tečka! Jaz za razliko od Bruce to “slišim”, ampak kaj, ko mi ni jasno, kaj želi s tem povedati. Je prav, da sem tečka in me spodbuja, naj bom še večja? Naj začnem urejati zadeve, ki me motijo? Naj se spremenim in postanem popoln flegmatik, zadovoljen z vsem, kar se dogaja?

Vas zanima kako mi Bill to sporoča, kajne?
Najprej itak vsak dan najmanj 5x dobim servirano od našega Jake, tako da tega res ne gre pozabiti: “Kol’k si teeeeečna!” A zakaj? Ker rečem naj obuje copate, obleče pulover, ker mora pohiteti v šolo, ker sem pri drugi tekmi, ki jo gleda ta isti dan, skromno pripomnila, da me bolijo ušesa od glasnega komentiranja, strašanko navdušenega komentatorja…..

Potem pred nekaj dnevi pri prebiranju drugih blogov naletim na blogarja, ki se poimenuje Nergač, ki v podnaslovu nadaljuje: “Nisem tako tečen, kot si mislite”. In sama takoj pomislim, da bi lahko odprla svoj novi blog, kjer bi šinfala in kritizirala na veliko, zraven pa bi pisalo ” sem še veliko bolj tečna, kot si mislite”. Ni strahu, dragi moji, ne bom še zašla v te vode ….razen če ….razen če …bo Bill še bolj prepričljiv 🙂

In piko na i doda Žiga. Ja, tisti moj prijatelj Žiga, ki sem mu v enem njegovih postov zabrusila, da je z nakupom bonbonov postal sinonim požrešnosti in sedaj mi vrača milo za žajfo 🙂 in mi pravi, da sem tečka. Ne, ne, njemu ne težim z obuvanjem copat in oblačenjem puloverja ….pravzaprav mu ne težim z ničemer. In zakaj sem potem tečka, sem ga vprašala in dobila direkten in iskren odgovor, vreden razmisleka.

Tečka je lahko širok pojem in v mojem primeru gre za to, da imam visoka merila, ki jih vedno direktno in močno izpostavim. Npr. prijatelj me povabi na kavo in nespretna študentka bo kavo polila po krožničku in jo vendar postavila predme, brez opravičila, brez …bognedaj, zamenjave z novo, ali vsaj papirnatega prtička, ki bi popivnal vso nabrano mlakužo. In jaz? V najboljši izvedbi, bom nabacila ledeni osmijeh in natakarico prosila, naj mi prinese prtiček. Ne, sploh ne bom niti v najslabši inačici, zagnala kravala in siknila kakšne nesramnosti, ne, to sploh ne, ampak baje …tako pravijo tisti pravi prijatelji, da s svojim pogledom, stavom in kakšnim komentarjem, sporočam, da mi je kristalno jasno, kdo je zamehuril oz. kdo je kriv. Kriv?! Pa saj sploh ni v tem stvar! Je kriva natakarica, ki ne zna? Å ef, ki je ni naučil? Profesor, ki jo je tisti dan nakuril in se ji še vedno tresejo roke? Prijatelj, ki me je odpeljal v ta lokal? Jaz, ki sem na to pristala?

Torej zase priznam, guilty as charged, kriva tečnobe! Že od nekdaj! Stalno opažam stvari, ki so slabše, kot bi po mojem mnenju lahko bile in stvari, ki so dobre, vendar bi lahko bile še boljše. 🙂 Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše je moj moto in vem, da marsikoga v moji bližini ubija. Predvsem moje najbližje sodelavce. “Ti nikoli nisi zadovoljna!” je stavek, ki sem ga že slišala od bolj pogumnih 🙂

Popolen zgrešek glede mojega mnenja! Jaz sem z okolico in življenjem okrog sebe izjemno zadovoljna, se pa vedno potrudim, da najdem možnost izboljšave. Tudi s polito kavo sem zadovoljna, saj je sekirati se okrog tega, popoln nesmisel. Popivnaš, ali pa si malce bolj previden, ko skodelico iz katere kaplja neseš preko snežno bele srajce. Če pa se popackaš, opereš. In če še vedno packa ostaja, imaš razlog za nakup nove srajce, in če ni denarja, imaš sedaj motiv, da ga zaslužiš …..in tako naprej. 🙂

Prehitevam se

Perfekcionistka, žlobudrava, ki prehiteva samo sebe! To sem jaz, če hoče kdo vedeti.

Če kogarkoli v službi vprašam za svojo največjo slabost pri delu, bom dobila kot iz topa ustreljeno, da se prehitevam, skačem iz teme na temo in govorim o nečem petem, ko moji polušalci še premlevajo tisti prvi stavek. Sicer imam sodelavce, ki so me po 9-ih letih že dojeli in dokaj uspešno jadrajo med mojimi komunikacijami, imam pa sodelavce, ki na sestanku sedijo in nepremično zrejo v vogal mojih očal in zelo jasno kažejo prve znake zgubljenosti 🙂

Iz tega razloga se raje kot govorjenja, lotevam pisanja. Pri pisanih izdelkih grem lahko poljubno krat nazaj in zadevo urejam, krčim, točkujem, odebeljujem in podobno. Pa se mi celo takrat zgodi, da ob branju pade še kakšna ideja, ki povzroči še daljši in obsežnejši zapis. 🙂

Pred časom sem pisala mail kolegu, ki ga niti ne poznam dovolj dobro – nekaj srečanj v šoli retorike. Mail je bil kratek, 3 povedi. On pa mi na mail ni odgovoril, le poklical me je in me takoj zadel v bistvo karakterja, ko mi je sicer napol v šali rekel, da sem v mailu navedla toliko stvari hkrati, da je raje vse razjasnil kar v živo. Ufff, to postaja že krizno! Å e sreča, da obstajajo takšni, ki pokličejo, večina se jih raje potuhne in so čisto tiho.

Obljubim, bom delala na tem! Sicer pa tudi šola retorike ni prišla k meni slučajno, a ne Žiga? 😉

Darila

Človek praznuje 14. avgusta, Saša pa natančno 2 meseca kasneje …. torej Človek je lev, Saša je tehtnica, kar pomeni dva povsem različna karakterja … baje..čeprav na horoskope ne dam veliko, vendar mi je vedno zanimivo se o tem pogovarjati.

Kljub različnim nebesnim znamenjem, kljub različnemu spolu, da o letih sploh ne govorim, mi je razmišljanje precej znano. Tudi jaz sem ob svojih nebroj rojstnih dnevih pogosto razpredala o prijateljstvih, čustvih, povezanosti in pozornosti. In veste kaj? Pogosto sem ob večerih že travmirala, smrkala in se smilila sama sebi.

Takole gre pri nas ponavadi s temi rojstnimi dnevi;

  • moj oče itak ne ve niti koliko sem stara, niti kdaj imam rojstni dan. Pa ne, da bi bil ignorantski ali mu ne bi bilo mar zame, enostavno mu te stvari niso pomembne. Včasih mi razlaga o dekletu, ki jo je srečal pred kratkim in ga najprej čudno gledam, ker ne glede na moje pobožne želje, sebe stežka imenujem “dekle”, itak pa kmalu ugotovimo, da je ta oseba vsaj 15 let mlajša od mene…. ampak tako je pač z mojim očetom. Čestitka, darilo, SMS … tega pač ni in to sem že “kupila”.
  • moja mama okrog rojstnih dni komplicira do onemoglosti. Vsaj 2 meseca prej začne vse sorodstvo moriti in spraševati kaj bi podarila tokrat. No, sreča moja, da je meni za moj rojstni dan, funkcija svetovalca, prihranjena. Sicer pa imamo še rojstne dneve Tomaža, Jake …pa Božič in še kaj se najde, tako da se mi zdi, da o darilih stalno razmišljam. Sicer jo zadnja leta odrinemo z odgovorom, naj se znajde sama in tako vsakokrat znova ob odpiranju majhne kuvertice z boni iz Emporiuma (hmja, pač blizu je), delamo vsi popolnoma nejeverne obraze in se globoko zahvaljujemo. Razmišljam kako ji bi posredovala informacijo, da bi si lahko prihranila pot, nam pa še razširila možnost izbora, če bi nam v kuverto vsakič položila kar ojre.
  • mojemu dragemu vsako leto znova zmanjka časa. Častna pionirska, časa in idej! Čeprav jaz kakšen mesec vnaprej skačem in prav evforično vijem roke ob vonju najnovejšega parfuma ali kakšne hudo dobre torbice ter se prav namensko “šparam” in mu ne speljem “ideje” že ob prvem svojem naslednjem sprehodu mimo te iste izložbe. Ampak njemu ne kapne! In pride tisti dan, ko se mi on zvečer znova opraviči, da res ni bilo časa in da je najbolje, da greva naslednji vikend oba v mesto in kupiva nekaj, kar bi jaz potrebovala. Ma pajade, troje bele spodnje gate, al kaj?! Grrrr! Ampak tudi to ni ignoranca …. očitno drži dejstvo, da si itak ženske najdemo iste tipe, kot so naši očetje. Mojmu pač dol visi za te zadeve.
  • moj sine je pa po mamici 🙂 Vsako leto prav dobro ve kdaj imam rojstni dan in že 3 dni prej riše in piš, ogleduje cvetje po babičinem vrtu in se pripravlja na veliki dan. Sicer je itak bolj pozorne vrste in mi nemalokrat, ko pridem popoldne po službi ponj k mojim staršem, v pozdrav prinese kakšen cvet utrgan na vrtu moje mame.
  • prijatelji; Človek jih ima očitno malo morje, ker našteva vse vrste medijev s katerimi mu prijatelji čestitajo ….hmja, jaz dobivam kakšna SMS sporočila in maile od jutra naprej. Ja, sotakšni redoljubni, ki imajo v mobitelu nastavljeno in jih alarm na to opozori pa so takšni, ki to enostavno vedo …. hmja, takšnih ni za prste ene roke.
  • Å efi v ameriki so znali dolga leta pošiljati faks, kamor so se vsi podpisali ..ajde, zdaj so končno prešli na e-maile od vsakega posebej. Sedaj vidiš kdo konkretno se je nekoč sploh spomnil na mene, saj od tistih 30 podpisanih, sedaj prileti le 2 do največ 4 mailov.
  • Kolegi v službi; mnja sem že nekajkrat poskusila ukiniti ta obdarovanja, saj vem kako to izgleda … ta zadnjega študenta se z 15€ pošlje v trgovino pa naj kupi nekaj … potem pa nabavi zadnji CD od Metalice, ker kaj drugega res ni bilo za ta denar 🙂

Torej rojstni dan začnem z nasmehom na ustih, polna pričakovanj ….. dobim par objemov, poljubov, CD Metalice, kakšen faks, mail in kup SMSov, sin me razvedri, mož pahne v popolno depresijo …. zaspim z upanjem v srcu, da bo drugo leto vse drugače.

Sicer pa kako je že rekla Petra? Da je ta odnos moža do mene odraz domačnosti? 🙂 Ma bo že držalo po 20+ letih skupnega proslavljanja rojstnih dni. Čeprav ….če pomislim ….. do sedaj bi se pa tudi že lahko naučil planiranja … ja, še prej pa kako se hlače na obešalnik obeša …. pa …. ahja 🙂

Odpusti luzerja!

Danes sem nekaj brkljala po blogu marketinškega guruja in med prispevki naletela na enega, ki sem ga sicer že slišala tudi iz njegovih ust in ga tudi takrat prebrala, danes pa o tem ponovno razmišljala. Aleš piše, da naj bi bilo vsako leto dobro zamenjati 10% najslabših kadrov. In tu ni govora o zaposlenih, ki tako ali tako fluktuirajo znotraj podjetja, ko gre kakšno dekle na porodniško, ali konkurenčno podjetje kupi tvojega najboljšega komercialista, tukaj je govora o čistem, hladnem poslu, ko se enkrat letno dela inventura kadrov.

Pri nas imamo 10 člansko ekipo, zato naj bi po tej tezi tokrat enega odpustila? Če o tem razmišljaš strogo hipotetično to niti ni tako težka naloga …morda kolebaš med dvema, na koncu pa se odločiš in veš, da je npr. Lojze tisti, ki zavira napredek celotnega tima.

In zdaj? Aleš je to prebral v knjigi, seveda ameriškega avtorja in oni pojma nimajo, kako v Sloveniji tečejo zadeve okrog kočevskih medvedov in zaposlenih. Oboji so(smo) najbolj ogrožena in zaščitena vrsta.

Recimo, da sem popolnoma brez čustev in se delam, kot da Lojzeta sploh ne poznam in ne vem, da ima doma 4 otroke in brezposelno ženo ter ga pokličem v svojo sobo, mu krasno in v celofan zavito posredujem, kako težki časi so pred nami in oh in sploh in mu na koncu pokažem vrata?

Ste že videli koga, ki je dobil odpoved? Jaz sem jih že nekaj ….ja, ta “bonus” pride s paketom k opisu del in nalog direktorja …in povem vam, da nihče ni z nasmeškom odprl vrata, me objel, kušnil na lice, mi pomahal in odšel. Jok, prošnje, grožnje, izgovarjanje ….

In potem, ko si končno že skoraj pri koncu te čustvene morije, te udari še formalizem. Na mizo položiš papirje, treba jih je podpisati in pogosto se takrat zgodba prične znova.

Do nedavnega sem živela v prepričanju, da je poskusna doba, obdobje, kjer tako delodajalec, kot zaposleni “testirata” drug drugega in na koncu ali med dobo eden ali drugi brez težav ugotovita, da partner ni izpolnil pričakovanj in odideta vsak svojo pot. Kot zaroka, kadarkoli pred poročnim dnem, vrneš prstan, rečeš adijo in konec zgodbe. Pa ni tako! Za del zgodbe delavca ne vem, vem pa da delodajalec nima pravice ugotavljati, da mu enostavno ni všeč barva puloverja, ki ga zaposleni nosi vsak dan v službi.

Tole sem se naučila pred kratkim;

  • delodajalec mora počakati DO KONCA poskusne dobe in ne sme neustreznosti kandidata ugotoviti pred tem. Četudi kandidat hodi v službo za zabavo, morda celo malce okajen, stalno zamuja in v službi sploh ne ve kaj bi počel, mora delodajalec mukotrpno upati, da je vse to le posledica treme in začetniških težav.
  • poskusno dobo mora voditi mentor ter delavca sproti ocenjevati. Četudi je morda delo povsem enostavno in ponavljajoče, je potrebno zadevo voditi tudi administrativno in v primeru, da ne želimo neželenih zapletov, se je tudi pri tem potrebno potruditi
  • na koncu se poda delavcu pisna ocena, kjer je zavrnitev potrebno konkretno utemeljiti. Predvidevam, da neustrezna barva oblačil, ali premočno znojenje ni dovolj konkreten razlog 🙂
  • oceno lahko poda le enako ali višje izobražena oseba, kar lahko pri manjši ekipi vso stvar še dodatno zapleta … sploh, če kandidat morda v tem času ravno dokonča svojo magistrsko nalogo
  • predvsem pa je potrebno paziti na prave roke oddaje papirjev. Naj bo še tako banalno, en dan zamude pri oddaji papirjev …čeprav ste se prej že vse ustno pogovorili … vas lahko stane dodatnih živcev pa najbrž še česa.

Če se kjerkoli zmotiš si pečen in imaš tistega delavca na grbi še zelo, zelo dolgo. Pa četudi vsako leto znova ugotovljaš, da ravno on paše v skupino 10% luzerjev.

Jaz sem nobeden. Itak

Zadnjič ob nedeljskem kosilu moj dvigne krožnik in popije preostanek juhe.

“Ajde, da nisi mal preteral z bontonom?!” moram komentirati, ko zraven še močno srka.

“Saj ni nobenga tukaj!”

Halo?!