Oto Pestner

Spet ena takšnih, ko sedim doma za mizo, pred mano računalnik, delam nekaj za službo, v ozadju pa nekaj brblja na naši televiziji. RTV Slovenija 1 in oddaja V kadru. Ne poznam oddaje, prav tako kot tudi zadnjič nisem poznala oddaje Prvi na vasi, ki sem jo zadnjič opisala, kot nekaj kar me nikakor ne prevzame in na to dobila kar nekaj burnih reakcij tet, ki pa so nad takšnimi oddajami in govejo glasbo navdušene.

Za protiutež, da pokažem, da nisem le gnjavator in da vseeno ljubim glasbo, naj tokrat zapišem, da sem glavo dvignila in oddaji prisluhnila, ker sem zaslišala meni strašansko ljub vokal. V oddaji je bil gost Oto Pestner. Obožujem Ota Pestnerja. Oto ima vokal ob katerem se raznežim in pesmi, ki jih prepeva on, se nikoli ne naveličam. Balade kot so Mati bodiva prijatelja, Tvoje solze, Vrača se pomlad so tiste ob katerih si radio navijem do konca in zraven prepevam na ves glas.

Če bi bil Rudi Carell še živ in če bi še vodil tisto svojo oddajo, kamor je pripeljal ljudi, ki kao blage veze niso imeli kaj jih čaka, potem pa jih je z nečim blazno presenetil, potem vam izdam to, da bi mene lahko razveselil s tem, da bi mi pripeljal Ota Pestnerja, ki bi potem nekaj komadov zapel le meni. Obljubim, da bi v ta namen celo kričala in spustila kakšno solzico, da bi le izgledalo, kot da sem popolnoma paf. 🙂

No, če pa Oto ne bi hotel, mi bi lahko pripeljali pa Michel Buble-ja. Z njim bi bila tudi zadovoljna 😉 …. četudi ne bi pel le meni in bi zraven zapel še vsem drugim obiskovalcem naših Križank 😉 … ja tudi to bi “kupila”.

Kako se poročiti ….

Brez Jake tokrat … v kino sva odšla le midva s Tomažem, prepričana, da si ogledava film, ki ga vsi hvalijo, čeprav ima nemogoč naslov v slovenščini, Napumpana. Pol ure pred začetkom filma je bila kolona skoraj okrog in okrog celega predverja Koloseja, na ekranu pa tik preden sem prišla na vrsto, zapisano da so le še 4 mesta prosta. Halo?! Kaj dogaja zadnje čase s filmi? Kaj se filmov res ne da več potegniti z neta, da so dvorane polne?

Ker filmov res ne želim gledati iz prve vrste, sem se odločila za nakup vstopnic za povsem drug film. Francoska romantična komedija Kako se poročiti in ostati samski je film, ki seka. Evropski film s preprostim in učinkovitim humorjem naju je nasmejal do solz. Ne morem reči drugega, kot da si ta film morate ogledati!!!

Desetprstno slepo tipkanje baje ni zame

Moj EMÅ O govori, da prihajam iz tiste generacije, ko v cvetu mojega izobraževanja, o računalnikih ni nihče razmišljal, kot nečem splošno uporabnem. Tipkanja so se učila le tista dekleta, ki naj bi postale tajnice … po nekakšni čudni formuli pa je uspelo pridobiti nekaj tipkalnih strojev in učitelja učiteljico tipkanja tudi nekaterim gimnazijam. No, naša gimnazija ni imela te sreče in tako smo za izbirni predmet v 3. in 4. letniku lahko izbirali med tehnično kemijo. Ne, ne, nisem pozabila napisati še kakšnega predmeta … pri nas smo se pač vsi navdušeno vedno znova odločili izbrati tehnično kemijo. Prekrasen in perspektiven predmet, predvsem za družboslovce 🙂

Nekaj let za tem sem kot pridna študentka prenašala papirje gor in dol po uvozno izvoznem podjetju in v stiski s kadri, v trenutku “napredovala” v študentko-referentko na izvozu, katere glavno delo je bilo TIPKANJE izvozne dokumentacije.

Dekleta, ki je obvladalo vse čudne poskuse z lakmusovim papirjem pa tipkanje ja ne bo prestrašilo in sem sprejela ta izziv. Prvič, ko sem sedla za stroj in pričela z delom, je v sobi zavladala čudna tišina in le na vsakih 10 sekund je bilo mogoče slišati moj novi udarec na tipko. Najbrž so mi nekaj mesecev za tem, tam ponudili službo ravno zaradi moje očitne trmoglavosti in vztrajnosti, saj sem do konca meseca uspela brez kompasa najti že veliko večino črk.

Nekaj mesecev za tem so v našo sobo pritovorili stroj, ki je bil višek napredka. Vanj si najprej odtipkal vse kar si mislil, na koncu stisnil M za memory in potem vstavljal neskončno število papirja in stroj je tipkal sam od sebe. Mislim, čudo sveta, ki je bilo kot nalašč narejeno zame. Nekaj dni sem samo razdelovala sistem in ugotavljala kaj vse se pri mojem tipkanju ponavlja, nato pa en teden vstavljala kuverte, dopise, dokumente in si naredila zalog za mesece naprej. Stroj je tipkal zame …. juhu!

Kasneje sem službo zamenjala in moj strašni stroj z žalostjo v srcu pustila tam. Naslednja služba je bila v računalniški firmi in mesto odgovornejše, kjer niti en zapis ni bil enak drugemu. Po pravici povedano, sem takrat osebni računalnik videla prvič v življenju. Hja, telefon je bil moj zaveznik in po tipkovnici sem tolkla le v skrajni sili.

Danes tipkam ko štirje … moje tipkanje je agresivno, hitro in smešno. Sliši se me daleč naokrog. Tipkam z dvema prstoma …no, v glavnem s kazalcem desne roke, kazalec leve pa je v stalni pripravljenosti in vskoči pri kakšnem A, E, shift-u …. pa še to ne vedno, saj moj desni kazalec obvladuje sceno po celi tipkovnici. Tipkam resnično hitro in slepega tipkanja sploh ne pogrešam.

Pa vendar, včasih imam prebliske in si zaželim kakšnega šnelkurza. In tako zadnjič s svojim ameriškim šefom, ki ima podoben tipkarski slog, kot jaz, razpravljava o tečaju tipkanja in jaz omenim, da bi mogoče bil čas, da se naučim te vrline . On pa: “No, no, no!” s paniko v očeh. Nič jasno??! Je rekel, da bo izdal prepoved, da mene kadar koli v tej službi spustijo na tečaj tipkanja, kajti ne more si predstavljati, kako dolge maile bi dobival od mene, ko bi tipkala še hitreje 🙂 🙂

Moškoženske zadeve

Jao! Seveda me je k ogledu tega filma pripravil Jaka in moj vtis je posledica neinformiranosti. Å ele po ogledu filma sem opazila, da je to film, ki paše v zvrst najstniška komedija.

Jaz sem pričakovala neko romantično komedijo in že v prvih desetih minutah zgroženo gledala film, ki je bil sicer na momente smešen, vendar sama igra na stopnji srednješolske gledališke skupine.

Po prvem šoku, sem se sprostila in si rekla:”Pa kaj, če si že tukaj, potem glej do konca in to s čim manj frustracij ..” in priznam na koncu sem se celo raznežila.

Ja, tipična srednješolska zgodbica, kjer na maturantskem plesu izbirajo kraljico šole in kjer se najlepši tip na koncu odloči za dekle, ki je nekoč veljalo za grdega račka.

In zakaj se stalno mučim z ogledi filmov, ki mi ne sedejo?
Ker je to zame proces vzgoje. Jaka bo sam počasi pridobil okus za dobre ali slabe filme in jasno je, da ga pri njegovih 5-ih letih nismo mogli peljati na kaj drugega, kot na risanke. Danes si ogleda le še tiste resnejše in boljše (če temu lahko tako rečem) risanke, pada pa na razne James Bonde, Transformerje, Batman-e itd. ter počasi prehaja na romantične komedije in trilerje. Å e malo pa bomo v kino hodili na oglede kvalitetnejših dram. 😉

In zakaj ne gre s prijatelji? Zato, ker je med letom današnja mularija povsem zasedena. Urnik razdeljen do zadnje minute z raznimi glasbenimi ali jezikovnimi tečaji in krožki, učenjem, šolo in se dva prav težko uskladita za enak termin …. med počitnicami pa tako ali tako nikogar ni ob istem času na istem koncu sveta 🙂 In če iskreno priznam mi tudi ni največja muka za dve uri prepustiti se domišljiji in se sprostiti ob ogledu filma ..pa čeprav ta morda ni ravno pisan na mojo kožo. Pa še možnost pogovora in debate s svojim sinom imam tako …. ma, saj ne bo več dolgo ;(

Dolžina je pomembna!

Bastjan … ja, tisti, ki je blog zamenjal za plenice 🙂 me je nekoč vprašal kako pisati krajše prispevke. Mene? Ha, ha, štos leta.

Od nekdaj imam težavo z dolžino. Ne, moj ni prekratek, ampak predolg 😉 Predolg je moj govor, predolg je post na blogu, predolgi so moji maili, predolgi so celo moji govori, ko na kakšnem našem seminarju za 10 minut dobim v roke mikrofon.

Prisežem, vem da je to moja glavna težava ….Odpravim to in še kakšnih 7 kg pa postanem idealna – superwoman.

Sem pa poskušala že vse živo na temo skrajševanja svojega pisanja. Pri blogu sem prispevek najprej napisala iz srca, na izdah … na dolgo seveda …. potem pa ga pri sebi označila s točkami in se poskusila poigrati s tekstom tako, da okrog vsake točke napišem le en stavek. Stvar mi je vzela čisto preveč časa in v pisanju ni bilo nobenega veselja več.

Potem sem se odločila, da kakšen daljši prispevek razrežem na 5 manjših …. pa sem potem seveda vsako petino posebej pregledala in malo oblikovala in iz njih naredila 5 dolgih prispevkov 🙂

Pa sem si rekla: “K vragu, to sem jaz … pač po cijelom tijelu dlakava … 😉 kaj čem se sprenevedat in spet pisala na dolgo.

Pa me je na dolžino dobronamerno zadnjič opomnila Karmen. Sem takrat sklenila, da je res čas za akcijo in dobila kontra mnenje nekaj svojih rednih bralk. Khm! In kaj zdaj? Mislim, da bo potrebno pristati nekje na sredini ….. nikoli ne bom super kratka, to je iluzija, pa vendar se bom potrudila kakšen stavek, dva ali tri izpustiti.

In sedaj se spet trudim ….. kane da se? Je pa res, da bi namesto tistega HOT or NOT morala imeti SUPERLONG or SHORT ENOUGH