Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉

Že 400x pogreto

Saj vem, saj vem … in o tem sem poleg 289.999 drugih blogerjev pisala tudi jaz in moj sin, ampak danes sem imela zanimivo diskusijo z znancem, ki ima v lasti en lokal. Tak malo bolj pijankarski kafič ….. upam, da mi ne bo zameril takšnega opisa 😉 , ampak nekako je za zgodbo pomembno, da razjasnim kakšna je bila struktura njegovih obiskovalcev. To ni fancy šmensy lokal, kjer si mladina naroči cocktaile, kozarček penine ali kratko kavo ob kateri potem sedijo nadaljnjih 5 ur. To je tak lokalček, kjer se narod ustavi tako mimogrede, popije skodelico kave, šilce žganja, špricer, pir in vse to kar tako mimogrede ob šanku … ali pa posedijo za 15 do 20 minut pred začetkom dela in si ob kavi obvezno prižgejo cigaret.

Njegov lokal danes sameva, odpustil je eno natakarico, odpovedal čistilko …. pozimi bo še huje.

Hmja!
Veste jaz sem ena tistih nekadilk, ki je vesela, da bo sedaj kavico popila brez puhanja pod nos in brez prekajenih oblačil. Ne sovražim kadilcev, ne želim jih metati ven, celo moti me, da nas bodo od sedaj naprej, prijatelji, ki kadijo, sredi najboljše debate ob večerji, zapuščali in zmrzovali pred vrati. Pa vendar sem se tega zakona veselila in ga komaj pričakovala. Priznam, sebično, ampak jaz sem ena pripadnic manjšine, ki pijemo kavo v lokalu in zraven ne stiskamo čika med prsti. Izredno rada hodim v lokale, sem zaprisežena kofetarica in to tiste tekočine, ki priteče iz avtomata in ne tiste po kateri plavajo neki čudni delci in so jo kuhale naše mame in babice. Vsak dan vsaj 3 kavice v lokalu pa še kakšno lahko kosilo, včasih kakšna večerja s prijatelji ali družino in priznati morate, da je moja prisotnost po teh čudnih nagužvanih, prej zakajenih prostorih, prav pogosta.

In dim me moti. Res me moti. Ni princip, ni teženje, ampak enostavno dima ne maram. Solzijo se mi oči, smrdi mi pod nos, smrdi mi obleka in ob tem, da zapravljam ponavadi čuda denarja za razne parfumske vonjave, se res sprašujem, če mečem denar skozi okno, ko se vsa nafrišana potem 3x na dan nasmrajam v inkubatorjih polnih dima. Da ne govorim o tem, kakšni so občutki, ko mi med obedovanjem pod nos privijuga vonj kakšne cigare. Bljak!

Bi kadilce zato metala ven? Ne, ne bi, mislim, da bi se dalo zadevo rešiti tudi drugače, vendar ne tako, kot je bilo zastavljeno nekaj let nazaj. Ločeni prostori za kadilce in nekadilce! Ja, my ass! Nekadilci smo majhna tržna niša in zato smo v lokalih dobili “kazenske sobe”, če smo jih sploh dobili.

Joe penas – na nekem čudnem majhnem balkončku, kamor je itak prišel ves dim, saj se zrak dviga, kajne??!!!

Ursula – 80% lokala za kadilce, za nekadilce pa neka napol prazna sobica povsem na koncu lokala

DaBuda – lokal, ki so ga odprli pred kratkim in midva s Tomažem sva tja zašla še pred uvedbo kadilskega zakona. Lokal se nahaja v treh nivojih. Prostor za nekadilce je v KLETI.

Slaščičarna Karamela – kamor hodim na kavo pred službo. Tja hodim predvsem, zato ker sem se umaknila kadilcem. Miroljubno, po svojem izboru. Mislite, da se tam ni kadilo? Å e slabše, namesto pepelnika se je uporabljalo podstavne krožničke.

In še bi lahko naštevala.

In sedaj je vojna med kadilci in nekadilci, lokali bodo propadali, veliko ljudi bo ostalo brez služb, ljudje pa itak ne bodo nehali kaditi. Se res ni dalo drugače? Morda pa bi sedaj, če bi lahko kolo časa zavrteli nazaj, lokali raje več prostora namenili nekadilcem, vložili več denarja v prezračevalne naprave, kadilci pa bi se resno držali le tistih lokalov in prostorov, kjer se resnično lahko kadi …. če bi vedeli, kaj nas čaka, kajne?!

Danes me jezijo ministri

Ne vem kaj je danes v zraku, ampak nekaj me jezijo tisti, ki naj bi bili ODGOVORNI.

Sama se nikoli ne spotikam ob plače ministrov in prav vseeno mi je, koliko kdo zasluži … mislim celo obratno, kot večina, in sicer, da bi lahko imeli naši politični vrhovi boljše plače. Saj so top of the top, smetana vseh smetan in predvsem najbolj odgovorni za to, kar se dogaja v naši državici.

Najprej me razburi Bručan s svoji mlečno izjavo, da bi odstopil, če bi …mogoče …ampak itak ne bi …. My ass!!

Potem pa izvem … sori bili smo na dopustu v Italiji in malce odrezani od lokalnih informacij 🙁 …. da se je na odseku, ki ga itak vsako jutro milijonkrat prekolnem, ko se znova ravno na najbolj nemogočem vstopu na obvoznico (Bizovik), poskušam agresivno prebiti med dokaj hitro in strnjeno kolono vozil, zgodila tragična nesreča. Sedem mrtvih!

Sem poslušala po radiu jokavi komentar nekoga iz Darsa (žal preslišala ime), ki je seveda s sklonjeno glavo (predvidevam) komentiral, kako žalostna je ta tragedija in kako so oni vse bla, bla, bla in kva, kva, kva in da se res ne da narediti kaj drugega, kot so oni bla, bla, bla in kva, kva, kva …da bi bilo vse drugače, če bi ljudje upoštevali pravila varne vožnje in prometno signalizacijo. A???!!!!

Kaj, ko bi kar ukinili policijo, sodišča, vse ministre in še kakšno nepotrebno navlako? Saj so pravila itak zapisana, ljudje se jih morajo samo še držati in če bo nekdo postrelil ducat nedolžnih ljudi, bo predsednik rekel, da ni prav nič kriv, saj ni bilo kaj narediti ….bi bilo pa vse drugače, če bi ljudje upoštevali 10 božjih zapovedi in zakone naše države?!

Sama sem precej spreten voznik in tudi ena takšnih, ki se pravil varne vožnje ne držim najbolj dosledno. Vendar pa sem v 20+ letih mojih šoferskih izkušenj avto le 3x precej grdo priklopila na tri različna težko betonska cvetlična korita. Ja, hudiča, ne vem kdo jih je med tem, ko sem se jaz sprehajala po mestu, ravno na drugo stran mojega avtomobila in poleg tega porezal vse veje grmičevja, ki bi morda še malce pokukale preko mojega desnega okna. 🙂 Hmja, korita mi res niso usojena …poleg tega je moja vožnja najbrž odnesla življenja le še milijonom muh in drugega mrčesa ….. razen tega pa nič, nada, none … nobenih nesreč, zbijanj ali podobnih manjših ali večjih nezgod na cestah. Res, niti ježka še nisem povozila.

Pa vendar mi je bil zadnje čase priklop na obvoznico iz Bizovika v smeri Vič, Novo Mesto …. prava mala umetnost. Svojega 70-letnega očeta pa z avtom na to področje raje sploh ne spustim, saj bi spodaj tik ob priključitvi na obvoznico, ob STOP znaku, čakal vse do popolnega razredčenja jutranje prometne konice.

Čeprav sem vsak dan znova jamrala in bentila okrog te priključitve in slabe signalizacije, se začuda nesreča ni zgodila zaradi priključitve, ampak zaradi preozke ceste in neumnega zavoja, da ne govorim o neumnosti, ko se moraš med samo cesto na hitro odločiti ali greš na levo ali desno, v Novo mesto ali na morje. Halo?! Pa kaj ti ljudje še nikoli niso vozili po tujih mestih?! Novo mesto je sigurno izredno poznana lokacija vsem Čehom, Poljakom, Romunom ipd, ki potujejo skozi naše mesto. Sama se itak vedno na pamet naučim vsa možna mesta, ki bi jih morda srečala na poti skozi Francijo ali Madžarsko za slučaj, če se bom morala v sekundi odločiti naj grem levo ali desno, not.

In sedaj je itak najbolje, da se vsi izgovarjajo na duhca Casperja …kao če BI ljudje, potem BI nam bila sreča mila…!!!!! Pa kaj ne vedo odgovorni, da pri nas najbrž vsaj 95% voznikov itak redno krši cestno prometna pravila? Ali ne bi gospoda priredila signalizacijo primerno navadam naroda, za katerega skrbi? Če lahko postavijo znak omejitve hitrosti 80/h na predelu obvoznice, ki je ponavadi povsem raven, logičen, enostaven in prevoz tunela ne dela večjih težav tudi 90 letnim babicam, potem naj maksimalno pretiravajo tudi ob signalizaciji in usmerjanju prometa v primerih, kot je ta na ljubljanski obvoznici.

In kaj ima s tem minister? Kaj nima? Tokrat od ministra nisem slišala še nobene na to temo.

Minister Bručan BI pa ne gre

Kaj naši ministri nimajo jajc? Ahja, vsaj temu za zdravstvo bi jih lahko umetno dodali.

Na vprašanje … na vprašanje …. torej ni sam potegnil in izjavil tega nujnega zaključka celega pediatričnega cirkusa ali bo ob PONOVNEM felerju neizpolnjevanju rokov pri gradnji pediatrije, je minister Bručan izjavil:
“ČE bom res jaz kriv za to, bom o svoji EVENTUALNI (mislim, da je dodal tudi ta pogojnik) odstopitvi RAZMISLIL”

Halo?!

Kaj ko bi dodal še en pogojnik in “bom” zamenjal z “bi” … in najbrž bi mu večina nas le verjela, da on že BI razmišljal ….. pa kaj, ko ne gre. 🙂

Spet v Lignanu

Zadnjič se pogovarjam z Jako o tem, kje vse smo že bili, kaj videli na svetu in kam bi še šli in naš mali popotnik, ki potovanja nadvse ljubi, mi razloži, da mu je v Parizu bilo zelo všeč in bi še kdaj šel, London je njegovo najljubše evropsko mesto in je zakon, všeč mu je bil Amsterdam, Bruselj in Bruges, kar smo videli lani, Barcelona seka, pravi,

Lignano plaža kjer smo tekli ob 8h zjutraj

Amerika je pa sploh zakon in si želi tja še kdaj v bližnji prihodnosti, rad bi videl še Grčijo, tudi Portugalska ga zanima, vendar pravi, da če bi mu nekdo rekel, da mora s potovanji ta trenutek prenehati, bi brez vseh teh krajev preživel, vendar pa nikakor ne bi prenesel, če nikoli več ne bi mogel iti v svoj Lignano.

hoteli v Lignanu

Lignano je očitno nekaj, kar pri njem obuja lepe spomine na mladost in ta občutek bo pri njem ostal večno. Podobno, kot se moja generacija razneži ob omembi Trsta. Trst najbrž danes ni več tisto obljubljeno mesto, kot ga še vedno vidim jaz, ki sem za odhod tja zbirala celoletno žepnino in se širokega nasmeha vračala domov kakšnim novim puloverjem in kavbojkam znamke Levis ali Rifle. Pred nekaj leti smo imeli v Portorožu nek interni seminar za naše zaposlene in nanj povabili tudi našega ameriškega šefa. Za prosto popoldne smo si omislili izlet v Trst in naš šef se nikakor ni mogel načuditi, kaj nas vleče v to industrijsko (peljali smo se namreč mimo rafinerij), umazano in prav nič posebej lepo mesto, ko pa prihajamo iz čudovite Slovenije. Spomini, najbrž.

Torej tudi nas v Lignano vodijo spomini. Včasih se odpravimo le na kavico in sprehod, drugič na dan preživet na plaži, tretjič na podaljšan vikend, tokrat pa smo tako kot vsake počitnice tam ponovno preživeli 1 teden brezskrbnih poležavajočih počitnic.

Lignano dva fantkaZadnja leta se nam pridružuje še Jakova 2 leti starejša sestrična in po raznih različicah bivanja v kampih, se sedaj redno odločamo za najem kakšnega apartmaja. Zadeva deluje podobno, kot na smučanju …. stanovanj v večjih stavbah, manjših hišah z nekaj stanovanji, posebnih bungalovih, večjih vil … je na pretek.Lignano mivka

Vsako leto izberemo nekaj drugega …. pa ne zato, ker ne bi bili z zadnjim izborom zadovoljni, ampak zato, ker sem jaz tip, ki nerad planira za mesece vnaprej in se vržem na izbiranje ustreznih namestitev kakšen teden ali dva pred našim odhodom in takrat je izbor pač manjši. 🙁

Tokrat je bil naš izbor slabši, kot lani. Izbirala sem sicer podobno kot lani; stanovanje za 5 ali 6 ljudi, kjer je v opisu zapisano, da imajo poleg kuhinje in jedilnice na razpolago še 2 ločeni spalnici. Iskala sem apartma v Lignano Pineti, ker je ta predel mirnejši in v veliki večini bolj spalne narave in ima le manjši predel namenjen nočni zabavi. In iskala sem nekaj, kar bi imelo lasten majhen vrtiček, kamor lahko pospravimo kolesa, saj se tja obvezno odpravimo s kolesi, saj nam je pohajkovanje po Lignanu, ki je v celoti precej veliko mesto, na način z vetrom v laseh in brez avtomobila, v čisti užitek.

In dobili smo stanovanje veliko kakšnih 60 kvadratov s prostornim dnevnim prostorom (kuhinjo s hladilnikom, zamrzovalno skrinjo, mikrovalovno pečico in plinski štedilnik) , jedilnico z mizo za 6 oseb, kavčem, satelitsko televizijo (500+ programov med katerimi ni niti enega slovenskega, je pa najmanj 20 erotičnih in pa nekaj iraških, palestinskih in podobni turistično potrebni jeziki 🙂 ) in klimatsko napravo ter dve ločeni spalnici s po dvema posteljama, kopalnico pa s tušem in bidejem.

Lignano hiša

Cena za stanovanje za celotni teden, ki se je na žalost še vedno štel v sezono je bila 660€ + 3€/dan za klimo, če jo želimo uporabljati.

Ob ponudbi, ki so mi jo poslali je bila priložena slika in opis prostorov in malce zavajajoč podatek o lokaciji stanovanja, ki je bilo v prvem nadstropju nekakšnega dvojčka s skupno 4 stanovanji.

Lignano balkonKer sem na koncu kar po mailu ne nekaj agencij eksplicitno povpraševala po pritličju, ker sem imela v glavi spomin na lanskoletno hiško, ki je imela dve nadstropji, ker je na njihovi ponudbi ni pisalo “1st level” na začetku ponudbe, ampak so ga fino skrili med opisovanje sob in hladilnikov in ta za nas pomemben podatek vtaknili takoj za opisom kuhinje in kopalnice in ker priznam, sem malce površno prebrala vse skupaj, saj sem bila že malce nervozna, ker je bilo vse precej zasedeno, sem sklepala, da 1st level ustreza opisovanju sob, ki se nahajajo v zgornjem nadstropju in bomo dobili celotno polovico dvojčka z atrijem in balkonom.

Ja, ja ….malo morgen. Dobili smo le četrtino hiše in sicer tisto stanovanje v zgornji desni polovici. Vsi balkoni in atriji ali kakor koli se je že reklo tistemu kar smo vsi stanovalci imeli pred vhodom v stanovanje, so bili obrnjeni v isto smer – na cesto, ki je bila za čuda ena najbolj hrupnih v Lignano Pineti (takoj za tisto, kjer se nahajajo vsi lokali in trgovine).

Lignano jaka1V stanovanju pod nami je bila neka “normalna” italijanska družina … OK to je bilo še vzdržljivo, v levi polovici hiše pa sta bili dve žurerski skupini. In od teh dveh je ta hujša bila naša bližnja soseda. Torej tista skupina, s katero smo si dobesedno delili tisti dvokvadratni “balkonovhod”, je bila skupina osmih kakšnih dvajsetletnih Italijanov. Poleg tega, da so bili itak po italijansko glasni, da je vseh osem večino časa presedelo na “balkonovhodu” in tam ubijali na litre pirovskih piksen, so fantje prihajali iz Udin, ki so praktično poleg Lignana in ustrezno temu očitno poznali pol soseske, ki se je kot nalašč vsak večer noč sprehajala po naši ulici. Seveda so morali oblajati vsako bejbo in to kar direktno iz balkona na cesto in to ob kakršni koli uri že. Na srečo jih je neka starejša italijanska dama po prvi prežurirani noči, pošteno spucala in tako so naslednje noči po polnoči stanovanje zapuščali in se vanj vračali ob 5h ali 6h zjutraj.

Glede opreme stanovanja pa takole; se sicer sliši kar solidno, kadar se opremo bere na ponudbi, na spletni strani ali v katalogu, vendar je potrebno vedeti, da 95% apartmajev, ki jih agencije dajejo v najem za počitnikovanje, le te opremljajo z rabljenim pohištvom, ki ga najbrž nabavijo iz druge roke, tako da kakšnih italijansko designersko, moderno ali okusno opremljenih prostorov ni za pričakovati.

Dobra stran letošnje lokacije je bila bližina plaže. Le kakšne 3 min hoje po lepo urejeni poti. Slaba stran pa je bila ta, da smo imeli večino časa dež in se na plažo itak nismo pogosto odpravili. Dobro je bilo tudi to, da je je bilo v ceno najema všteto tudi mesto na plaži. Prejšnja leta smo skoraj vedno plačevali kakšnih 10€ na dan za najem fiksno stoječe marele s po dvema ležalnikoma. Mama Saša namreč ne mara cvrenja na soncu. Mama Saša si na plažo vzame knjigo, jo tam v senčki prebira in skorajda ne gre v vodo. Sicer obožuje plažo v Lignanu, ki ima večino plažo čisto, urejeno in lepo razparcelirano na področje okrog ene marele in dveh ležalnikov in na ta način nam ni potrebno že ob 7h zjutraj polagati brisače na konček, ki bi ga želeli imeti zase in tudi kasneje ti noben Čeh ne rine svojih nog v tvoja usta, saj so marele lepo zabetonirane in fiksne …nema mrdanja levo desno pa nošenja svojih šotorov na plažo! lignano07plaza1.JPGMama Saša se lepo namesti na udoben ležalnik, ki ima celo poseben senčnik le za področje glave, okrog fiksne in dokaj velike marele, ki ima koleno za nagib, ko se sonce spusti nižje, je še priročna mizica, kamor mama odloži očala, kreme za sončenje in kakšno sadje, na kavico pa itak gre v bližnji lokal. No, tudi tega bonus letos nismo izkoristili v polni meri, saj ko ni ravno deževalo, tudi marele nismo ravno potrebovali, kajti sonca skoraj ni bilo videti. 🙁

Sva pa letos zaradi bližine plaže, midva s Tomažem, zjutraj obula tekaške superge in hajd na tek po plaži. Čisti užitek! Nepolni meter od morja, po mivki, ki je ravno prav kompaktna in ravno prav mehka, kjer srečuješ še druge podobno usekane frike, nama je zaradi vremenskih težav le 3x uspelo preteči …. ma, ne vem koliko km….tekla sva vsakič po 30 minut, jaz z malce bolj umirjenim tempom, Tomaž malce bolj agresivno.

Sklepi za naslednje leto: gremo prvi teden ali zadnji teden počitnic (letos smo planirali zadnji pa se nam zaradi službenih obveznosti ni izšlo), rezervirala bom vsaj 1 mesec vnaprej, še s kakšnim dodatnim vprašanjem agenciji se bom prepričala, če je ponujena zadeva res hiška, kjer imamo naslednjega soseda vsaj 10m stran, ki je locirana v naselju, ki nima lepo tlakovane peš poti, ki vodi do lokalov in plaže, pred tem bomo nabavili prtljažnik, ki paše na naš avto in vzeli 4 kolesa. Tokrat smo ugotovili, da imamo težavo s kolesi 1 dan pred odhodom in v avto kar v prtljažnik na srečo strpali vsaj 2 kolesa. S sabo bomo prinesli vsaj dve teflonski posodi (letos pozabila) in kakšen palični mešalnik (letos imela),

…. pa teden dni prej bomo vsak večer molili ali pa plesali indijanske plese, da nam bo sonce bolj naklonjeno.

Lignano v vodiLignano v stanovanjuLignano jaka