Perfekcionist – prednost ali slabost?

Zadnjič mi je Jaka rekel, da ga vedno le kritiziram. A????!!

Jaka je moj ponos in največja ljubezen, to vidi vsak, ki se pogovarja z mano vsaj 5 minut. Ponosna sem nanj in nikoli niti za trenutek pomislila, da bi bil v čem lahko boljši, kot je. Pa vendar; od kod ta ideja? Lahko bi zamahnila z roko, češ puberteta, vendar sem podobne izjave o sebi že slišala od nekaterih službenih kolegov, ki kariere niso gradili na takšen način in so se upali stvari povedati naravnost ….ja, morda celo preveč naravnost 🙂 .

Sin Jaka je isti Jaz z nekaj primesmi Tomaža. Enaka žlobudravost, milijon idej, skakanje iz teme na temo, kreativnost, želja po znanju, vedenju, po drugi strani pa konflikt s samim sabo, ko zadeve ne izgledajo tako dobro, kot jih želi. Zvezek je že po prvih straneh grozen, začel bi pisati znova, tenisa še vedno ne igra tako dobro, kot bi ga želel ….in enako bi razmišljal četudi bi danes bil svetovni prvak in design na blogu mu je sicer že bolj všeč, vendar bi rad še lepšega ….

Zahteven do sebe in seveda enako do okolice. Tudi jaz. Podobnega razmišljanja je očitno še ena blogerka Tamarčka.

Vedno bi nekaj boljše ….in še boljše …. in spet boljše.

Prekletstvo ali božji dar?

Takole izgledava Jaka in jaz pri kuhanju; Jaka zelo rad kuha in si izmišljuje nove stvari, ki jih potem umetelno razstavi po krožniku. Kdo ne bi bil ponosen na 11-letnega sina, ki uživa v kuhi in pozornosti, ki jo s pripravo kosila naredi svojim staršem? In medtem, ko pripravlja jedi se jaz ne mešam, saj vem, da bi ga vmešavanje jezilo. Ja, vem kako je kadar kuham jaz 😉 ….. ampak, če vmes olje že preveč cvrči, ne morem mimo tega, da ga opomnim ……… in potem na koncu, ko je jed pripravljena, Tomaž mljacka in hvali, jaz pa “”#$%!! jaz! Povem vedno vse po pravici! Jaz moram vedno povedati po pravici! 🙁 Saj to je čisto v redu, le da je moja resnica veliko bolj kritična, kot resnica vseh ostalih. Kosilo bom ocenila tako kritično, kot če ga pripravlja Jamie Oliver in povedala, da bi lahko morda še malce manj solil in …… Je#&!#$!

In ko Jaka piše svoj blog, sem vsa ponosna na njegovo ustvarjanje in ga hvalim na vsa usta …ja, tudi to počnem in to povem tudi njemu, vendar pa zadevo popolnoma pokvarim, ko ga opozorim, da med vejico in naslednjo besedo spet ni uporabljal “space-a” in da vedno znova pozablja na pravilno uporabo velike začetnice. Je$$%&!!

In stavim, da Jaka zase ne misli, da je perfekcionist in pretirano zahteven do sebe in okolice. Tudi jaz sem do spoznanja prišla šele po dolgih letih poslušanja očitkov, da nikoli z ničemer nisem zadovoljna.

In to sploh ni res! Z vsem sem vedno zadovoljna! Res! Ne morem sicer kategorično uporabljati besede VSE in VEDNO, vendar res je, da večinoma me stvari navdušujejo in mislim, da je življenje lepo, vendar pa vedno (tukaj pa lahko uporabim takšno terminologijo) iščem in mnogokrat vidim poti, kako lahko stvari še izbojšamo. In ker pri mnogočem od sebe zahtevam veliko, to pričakujem tudi od drugih. Moja merila so zato visoka in ker mi igralstvo ravno ne leži, so moji občutki in razmišljanja vedno očitni 🙁

Kino po dolgem času

Pirati s karibov

Dolgo je zelo relativen pojem, vendar takšen odmor v obiskovanju kina, kot se je zgodil tokrat, je zame res nekaj nenavadnega. Dogaja se kup drugih zanimivejših stvari, v kinu pa itak vrtijo samo še kup neumnosti, ki očitno počasi tudi Jako ne prepričajo več ….in tako sva si po več kot tri tedenskem odmoru, z Jakom ogledala Pirate s Karibov 3.

Jaz sem ena tistih, ki Jacka Sparrowa niti približno ne mara. Prvi del sem si ogledala na smučanju, na izposojenem DVD-ju in takrat predvidevala, da sem sredi filma zaspala le zaradi utrujenosti od celodnevnega smučanja. Pri drugem delu so me nekako prepričali, da to svojo tezo o utrujenosti preverim kar v Koloseju. Ugotovitev je bila naslednja; prvič sem resnično zaspala od dolgočasja.

Tokrat Jaka sploh ni poskušal prepričevati mene, kar na Tomaža je pikiral in ga prepričal. Jaz sem bila še v službi, onadva pa že v Koloseju, kupila dve karti potem pa z obveznimi kokicami in Coca-colo čakala na odprtje vrat.

Kaj mi je tega treba bilo, da ravno takrat kličem Tomaža, ki me je obupano moledoval naj mu prihranim tri urne muke sedenja v kinu. Obljubljal mi je nakupe, večerjo, ……predvsem pa, da bo vskočil namesto mene v vse Jakove športne aktivnosti …

Hmja, ja rada ju imam in zato sem pridrvela, prevzela Tomaževo karto in na srečo zamudila vse reklame ter prvih 10 minut dogajanja glavnega filma. Čudno, filmu sem z lahkoto sledila tudi brez tega 😉 .

Zgodba? Oh, ja ….. težave, težave, težave, nekaj bojev na morju …priznam, nekaj duhovitih komentarjev, poroka (malce bedasta sredi mečevanja in krutih bojev) …. in …. … ne morem verjeti, po najboljši volji se ne morem spomniti konca.

Film je strašansko razvlečen in brez težav bi ga lahko skrajšali najmanj za kakšno urico, drugače pa …..hmja, mogoče sem glede na izkušnje, kriterije močno znižala … tako, da sem se tokrat bolj zabavala, kot ob prejšnjih dveh.

Žiga, glede na to, da imava precej različen okus glede filmov …saj veš Bean pa to ;), ti bi bil ta morda všeč.

Lignano – mesto, kjer najdeš prijatelje

Nekateri ste me spraševali, kje sem dobila tisto barvasto “kačo”, ki se mi vije okrog vratu na moji fotki na tem blogu. Pri Naci sem jo kupila! Naci je moja nartabolša prijateljica in skrajni čas je, da opišem in kakšno lepo rečem tudi o ljudeh, ki so mi blizu.

In zato se danes posvečam spominom.

8 let nazaj, ko Jaka še ni bil vezan na šolske počitnice, smo se na morje odpravili, ko na plažah še ni bilo gužve in ko v zraku še ni puhtelo od vročine.

Začetek junija pred osmimi leti:
Tomaž, jaz in Jaka v vozičku se sprehajamo po Lignanu. Prvi večer naših dvotedenskih počitnic. In poglej, poglej na ulici sredi Italije srečamo tričlansko družino ljubljančanov. Saj veste, kako je ko srečaš zemljaka v tuji deželi 🙂 …doma bi odbrzel mimo, tam pa …..

Naj povem, da nismo ravno strašansko patriot sentimentalni, zato sredi tuje dežele ravno ne znorimo ob zvoku pristnega ljubljanskega dialekta, se ne zapodimo v nič hudega sluteče turiste in jih ne začnemo močno objemati in poljubljati…

Ne, ne, ne, te tri sploh ne bi ogovorili, če se na videz ne bi poznali že od prej. Ljubljana je pač vasica in mi in oni smo imeli tam v naši “vasi” pač skupne prijatelje.

Po takšnem usodnem srečanju prvega dne našega dopustovanja, je jasno, da smo se v naslednjih dveh tednih, dodobra spoznali. Ob pitju kavic in gradnji slovenske kraljevine v italijanski mivki, šinfanju vse znanih in neznanih ljubljanskih fac, smo imeli dovolj časa in razlogov, da postanemo tudi kaj več, kot le znanci.

Lignano …morda je to čista sentimentalnost, morda le kup lepih spominov in mesto ni prav nič posebnega …….vendar nam je posebno, vanj smo se vračali tudi leta kasneje, tam imamo najljubše kafiče, najljubšo plažo, restavracije, celo hotel …. no, bolje rečeno penzion, smo dobesedno poselili z nami ter nekaj našimi prijatelji in sorodniki ….. gazda pozdravlja in dviguje roko že samo ob tem, da mimo pripelje avto s slovensko registracijo in nam razlaga o nekem drugem Slovencu, ki je bil pred kratkim pri njemu, misleč, da smo tako ali tako vsi v nekem sorodstvu 🙂

Spet sem zašla ….pojdimo nazaj k naši počitniški družbi; druženje smo nadaljevali tudi v Ljubljani in postali pravi družinski prijatelji (razumeli so se tako otroci, kot mi tastari), pa vendar tempo življenja naredi svoje in tako sva stike uspeli ohranjati le mami in do danes uspele zgraditi nekaj, čemur lahko rečeva trdno prijateljstvo

Dolga leta sem živela v zmotnem prepričanju, da so pravi prijatelji tisti, ki so s tabo že dolgo, dolgo in te poznajo navznoter in navzven in so te videli še s prstom v nosu (s tem sem prenehala pri enem letu, prisežem 🙂 ) . In tako sem bila prepričana, da naj bi bili vsi tisti, ki jih spoznaš v obdobju, ko imaš že svojo družino, bolj znanci ali poslovni kolegi ….bolj v stilu: Živijo, … kako deca, … aha, boli rama,…. vreme se bo poslabšalo …adijo.

Očitno sem se motila. Z Naco se dokaj redno dobiva na kavici, poklepetava o vseh lepih in nelepih stvareh, pošinfava moške -ja, tudi za to rabiš prijateljico…. in se nato zapodiva dnevnim izzivom naproti.

Ravno danes sva si napolnili ventile z nujno jutranjo dozo kofeina in obveznega trača in nato sem jaz odpujsala v hlevček Network 21, in Naca v hlevček Dom design na Å tefanovi v centru Ljubljane. Tam je njena štacunca in v njej ne prodajajo le okraskov in raznih ogrlic, ampak imajo predvsem fenomenalne stole in ostalo pohištvo.

A če mam jaz opremo iz njene štacunce? Valjda …mam ja. Imam seveda morje ogrlic, kakšno torbo ali dve, klobuček, kavč, stole, mizo, posteljo otroško sobo, dnevno sobo -. in vse to v predrzno kričečih barvah 🙂

Vse najboljše moj najljubši svak

Rojstni danDanes praznuje brat od moj’ga dedca. On sicer ne bere mojega bloga …vsaj tako pravi on, je pa do pikice obveščen kaj dogaja na njem. Baje mu poročajo njegove ženske.

Glede na to, da se pri mojih dveh starših, možu in sinu, moje sorodstvo konča …… in imam le še tri sestrične, enega bratranca, dve teti in dva strica in nihče od njih ne živi v Ljubljani, zato se z njimi srečujem le še na pogrebih ….poroke pa itak niso več moderne….spet sem zašla …torej, zato v moje sorodstvo raje štejem kar te taprženene.

Tomaž ima le enega brata in tako s tem jaz dobim le tega enega, edinega svaka. Sicer se nimam kaj izmišljevati in se mrščiti, kajti to je to ….ampak priznam, da je kar fejst in da je res med mojimi svaki on tanarbolši 🙂 Poleg tega si je našel eno fejst žensko in tako se je moje sorodstvo razširilo še na tanarbolšo svakinjo.

Svak, preko bloga ti želim, da vsaj danes malce odložiš tiste študijske knjige, si naliješ cvičkacvicek.jpg 😉 in mojo drago svakinjo popelješ na kakšno dobro in drago 🙂 večerjo.

Dobimo se pa itak potem, ko prebelimo in pospravimo.

Picasaska

Iiiiiiii! To je tko mega! Hirkani, kriva si, da sem danes zaspana! Takoj, ko sem zadevo videla na njenem blogu, sem se v risanju preizkusila še sama. 🙂

Avtoportret

Link na stran za igranje. Jaka, tega absolutno ne smeš odpreti, ker imam občutek, da potem ne bom več prišla do računalnika! 😉