Bila sem na Blogresu

blogerja.JPGBila sem tam! In se preko vikenda jezila, ker nisem imela dostopa do interneta in je prispevek moral še malce čakati. No, pa smo lahko zato nedeljo brezskrbno preživeli v naravi.

Sicer pa nad Blogresom navdušena. Najbolj nad samo idejo organizirati srečanje ljudi, ki se sicer “skrivajo” v svojih virtualnih kotičkih. Spoznala sem nekaj ljudi, ki sem jih pred tem poznala le po pisani besedi, videla nekaj tako ali tako splošno znanih fac, pridobila nekaj znanja, ki bo tako ali tako hitro izpuhtel, predvsem pa preživela zanimiv dan v družbi svojega “starega” tudi blogerskega prijatelja Žiga Vavpotiča, …to je tisti, ki je kriv, da sploh blogam in tisti, ki mi je na dogodku nudil tisto meni nujno potuho, da se v množici neznanih ljudi ne počutim izgubljeno.

Naš Jaka je po celotedenskem bolezenskem ležanju in borjenju s slabostjo, soboto raje izkoristil za malce igre v naravi in se je na Blogresu pojavil šele med govorom Marka Crnkoviča o etičnem pisanju in bil nato sam nase jezen, ker se ni pojavil že prej. Tistih zadnjih nekaj minut govora Marka, ga je kljub njegovim enajstim letom, navdušilo in mi ja kasneje nažiral, zakaj se na delavnico nisva raje prijavila na tisto Markovo ….

Opravičujem se Maši, ker sem jo ob njenem prijaznem pristopu malce čudno gledala, saj mi je bilo neprijetno reči, da ne vem kam naj jo umestim. Bolj ko sem razmišljala, bolj se mi je zdelo, da Maša = Sunshine. Doma sem preverila in točno tako je. Oprosti, Sunshine –naslednjič bo bolje in te bom že povprašala po Fužinah, salsi in morda celo po otrocih ☺

Bežno srečala Had-a, Milan’che-a, Big Gigant Head-a, Dajano in Katjo …. vse ki sem jih poznala že iz debate, ki jo je ravno za namen predavanja na Blogresu, nekaj dni pred tem organiziral Valicon.

blogres2.JPGblogres1.JPG

Predvsem sem vesela, da sem spoznala Herrca in Rajka iz e-dnevnika, ter osebno spoznala novinarko Žurnala Ano Gajič, ki pa je ravno dan pred tem objavila članek o Blogresu in blogerjih in k temu pridala tudi mojo izjavo o bloganju ….. in pa spet srečala Petra …… Petra, ki sem spoznala že na državnem prvenstvu v direktnem marketingu in še od tistih časov v zraku stoji zaobljuba, da se dobimo na pijači, kajne, Peter?

Iz slik na blogih sem razpoznala DrMagnuma, Žiga mi je namignil kdo je Danilo , vendar si nekako nisem upala pristopiti in cukati za rokav …. za vse ostalo pa hmmm ….. ne vem.

Med tistimi, ki so na Blogresu najbrž bili, mi je žal, da nisem uspela spoznati nekaj tistih, ki jih redno ali občasno spremljam preko njihovih zapisov; Buba Å vabe, Deusexmashina, Fetalij Tyschew, ki je očitno za svoj post posvčen Blogresu bral prispevek mojega sina 🙂 , Hirkani, IrenaSirena, Ninamalina, Samuelion, Smeh, Tjaša, Človek …. pa Tomaž Kovačič, ki sem ga namerno zapisala zadnjega, saj je zelo lepo in precej objektivno pisal o celotnem dogajanju na Blogresu. Jaz ga pačne bom povzemala, morda le to, da mi je strašansko žal, da sem pri Barbari Kvas predavanja za nekaj časa zapustila …ah, postalo mi je malce dolgočasno in se vrnila tik pred delavnicami ter s tem izpustila sila zanimivo predavanje (tako pravijo) o pravnem aspektu pri pisanju bloga.

Od delavnice sem veliko pričakovala pa odnesla zelo malo. Sama nisem imela pojma in sem se med hitrimi klikanji itak izgubila ….najbrž je bilo še nekaj takšnih, kot jaz. Vsi ostali, ki pa so o oblikovanju spletnih strani že imeli kaj pojma pa so se definitivno strašansko dolgočasili. Morda bom sedaj na povzetkih lahko razumela kaj več.

Pa tisti, ki jih morda Blogres ni zanimal in jih tam ni bilo, jaz pa sem si srčno želela jih tam srečati: Aleš Lisac in Blaž Kos od tistih, ki jih poznam …. med meni še osebno nepoznanimi pa Valentina, …pa kje si bila??!! , Ateistek, D. Murko, 40 zelenih slonov, Aleš Čerin, Bunny, Kavelj 22, lagrangeya, Kameleonka, Kristina, lil’mya, Maki, Mitja Mavsar, Nora, Peter Lamut, Safet, pa Bastjan, Ervinator, London, Tadej Zupančič, za katere razumem, da jih ni bilo tudi na tako pomemben dogodek, kot je prvi slovenski kongres blogerjev …ups, Ervinator, “dnevnikarjev” ali kako naj to zapišem 🙂

Žurko sem izpustila. Se ve zakaj. 😉

 

Ko je idej preveč

Sem tip človeka, ki ima ponavadi preveč idej. Ja, res preveč jih imam, kajti ta množica idej ne frustrira le okolice, ampak na momente tudi mene. Ideje mi padajo non-stop …ideje o tem kaj bi pisala na blogu, o tem kako bi kaj izboljšala v službi, o tem kaj bi skuhala, ustvarila, imela, kupila, delala v življenju …..

Z namenom, da ideje ne ubežijo, s sabo vedno prenašam neke blokce. Tudi mobitel je priročen, ampak res v skrajnem primeru, kajti še vedno imam raje bel papir in svinčnik v roki. In ko se mi porodi ideja, hitro potegnem svinčnik in papir in jo zapišem.

Nekoč sem bila zelo vestna in pridna in vsako jutro preletela zapiske prejšnjega dne in nekatere prepisala, razdelala, nadgradila. In vse kar sem “obdelala”, prečrtala.

Nekega dne pa so se mi zapisane ideje začele kopičiti. Namesto, da bi si vzela nekaj časa, da jih uredim, sem pisarila nove in nove, stare pa vedno bolj prepuščala nedodelane, nepregledane …uf, neprečrtane. Rezultat je bil tak, da sem imela doma že 3 popisane blokce (tiste majcene, da ne boste mislili, da sem popisovala a4 zvezke 🙂 ) in niti ene prečrtane ideje. 🙁

Ko je napočil čas razmišljanja o preteklem letu in postavljanja novih ciljev …tam v decembru in januarju, sem sklenila narediti preobrat, zato nisem zapisala niti ene same samcate nove ideje, vse dokler ne prepišem starih stvari. Zavrgla naj bi vse nepomembne in vse pomembne zapisala v nov blokec.

Stvar je potekala tako, da sem obdelovala list za listom in “obdelan” list z veseljem energično odtrgala in vrgla v smeti. V nov blok so se zapisovale nove-stare ideje z lepo zelo razločno pisavo. Seveda so se mi ob vsaki že zapisani ideji …pa naj bo to celo kakšna slaba, spet porodile nove ideje, ki sem jih sproti …hvalabogu z lepo pisavo ….zapisovala v ta nov blok. Po nekaj tednih trdega dela, sem stran pometala vse stare zapiske in končala z novim polnim blokom lepih zapisov.

Prav odleglo mi je in takrat sem lahko začela pisati nove blokce 🙂

A kdaj da bom začela uresničevati ideje? Ne vem, nimam časa, ker pišem nove ideje. 🙂

A ne bi Brnika raje v Titovo letališče preimenovali?

Se lažje izgovori!

Brnik je mimo, Brnika ne bo več, od sedaj naprej bo naše letališče nosilo lepozvočno ime Letališče Jožeta Pučnika. Res izvirno! Pa kaj res ne gre najti še kakšne Titove ceste v Sloveniji in jo preimenovati v cesto Jožeta Pučnika? Ali mu postaviti spomenik sredi Ljubljane?

Vsekakor razumem spoštovanje do ljudi, ki niso mrtvi že 500 let in se jim je nekako treba posvetiti, vendar vsako leto pridobivamo nove ulice, nove ceste, letališča, nakupovalne centre …..poimenujte jih Jože Pučnik, Ivek Kramberger ali Saša Gerčar 🙂 ….. pustite pa nam stara imena, ki smo se jih navadili in so tudi del naše zgodovine!

Oprostite prosim, še zdaj ne razumem, zakaj je izginila Titova cesta v Ljubljani? In sedaj nam bodo vzeli Brnik! Pfej!

Preko dneva bi strigla ovce, zvečer pa štrikala?

Življenje na kmetiji? No thanks! Gor sem zrasla v Ljubljani, ampak ne “na parketu”, ampak v hiši, za katero so se vila polja s solato in grmičevjem rdečega ribeza. Dedek je bil trgovski potnik. Tržil je sadne sokove in lepo podjetniško skombiniral vlaganje vsakega zasluženega dinarčka v zemljišča okrog naše hiške, potem pa polja posadil z ribezom, za katerega je vedel, da ga z lahkoto proda podjetju, kateremu je iz tega istega sadeža narejen sokec, kasneje potržil podjetjem, ki so pripravljala malice za svoje delavce in imele dnevno potrebo po sveži solatki. In tako smo polja posadili tudi z mnoštvom zelenih glavic.

Ker sno se že vrgli v kmetovanje, smo vsekakor potrebovali tudi sveža jajca, zato je bil naš kurnik vedno poln kokodajočih živalic, občasno pa tudi kakšnih zajčkov, da o psih in mačkih niti ne razpravljam. Na mojo srečo je naša domačija stala na koncu, ki se je vse bolj urbaniziralo, v Novih Jaršah (no, še stoji), kajti drugače bi kmalu pridobili še kakšnega pujsa in kravo.

Sama sem bila očitno še zadnji ostanek kmečke omladine sredi vse bolj urbanega okolja in priznam, da sem močno zavijala z očmi, ko sem po šoli morala teči domov in pomagati pri “pakiranju” solate v gajbe, ki jih je moj oče kasneje odpeljal prej omenjenim podjetjem, moji sošolci pa so se medtem naokrog podili s kolesi.

Posebna muka je bil teden, ko smo obirali ribez. Neke vrste trgatev bi lahko temu rekli. Zbrala se je vsa soseska in sorodstvo (žal nas je zelo malo … očitno moja veja ni prav plodne vrste 🙂 ), premikali smo pručke od grmovja do grmovja ter brbljali. Kul, če se struktura obiralcev ne bi močno nagibala v prid mamk nad 70 let. 🙂

Po smrti mojega dedka, smo njivo posadili s krompirjem, kasneje s koruzo, po smrti babice pa smo ukinili še to in preko vsega posejali travo. Ja, danes imajo moji starši huuuuuge travnik sredi najbolj urbanega dela Slovenije. In pred nekaj leti smo mojo mami končno prepričali, naj se v smer borbe proti aviacijski gripi, loči tudi od svojih kokošk.
In tako: “Kmetija, pa-pa” Kurnik še stoji 🙂

In baje sedaj pripravlja Pop TV nov resničnostni šov Življenje na kmetiji? Sem se nasmihala, ko sem opazila to notico, danes pa berem Dajanin blog in opazim, da bi njena mama tam želela sodelovati. Moja bi po mojem tudi uživala, ampak takšnih definitivno ne bodo izbrali. Oni bi radi takšne, kot sem jaz …. ne, celo jaz sem predobra zanje …želijo takšne, ki jim je kmetija poznana toliko, kot Helsinki Tini iz Big Brotherja.

Pa je takšne sploh mogoče dobiti v Sloveniji? No, mogoče pa je res, da nova generacija mladcev, ne ve več, da mleko ne pridelajo v tovarni.

So Angleži res tako neorganizirani?

Ta je še ena povezana z našim zadnjim prvomajskim izletom.

Saj ne vem, je to povezano z Angleži, ali pa je to stvar prevoznika? Prevoznik je bil namreč v obe smeri isti, pa vendar je stvar v Celovcu po avstrijsko klapala v nulo, v Stansteadu pa 265 komplikacij.

Za check in smo v Celovcu porabili kakšnih 5 minut, v Stansteadu pa 20. Resda je v Celovcu mnogo manj letov, vendar so kljub temu za takrat aktulane lete delovali vsi možni ….ma, vraga ….kako se po slovensko reče šalter 🙂 ….torej, šalterji, v Stansteadu pa sta našemu letu bila posvečena le dva.

V Celovcu se sicer s prepustnicami za hitrejši vstop za družine z otroki, niso ukvarjali, kar nas je začudilo, saj smo imeli izkušnje z ostalimi nizkoproračunskimi letalskimi družbami, da zaradi neoštevilčenih sedišč, družine z otroki, spuščajo na letalo vnaprej. Nam je kljub vsemu uspelo sedeti skupaj, saj smo zaradi hitrosti lahko stali nalepljeni na vrata za vkrcavanje. V Stansteadu so nas napotili k naslednjemu …(spet ta beseda, ampak okence ni pravilno, saj ni nikjer nobenih oken) …šalterju, da si uredimo prepustnice. Nejasno, popolnoma, zakaj mora to urejati povsem ločena oseba …pa vendar, stojimo …ne pretiravam, pol ure v vrsti in odgovorna oseba nam šele takrat pove, da se ne izplača KUPITI prepustnic, kajti letalo ni polno. Kupiti??!! Kaj to stane?! Se nismo imeli ne časa ne volje prerekati okrog nepomembne zadeve, kajti čakanje nam je odvzelo pol ure časa, zato smo raje drveli čez carino. No, mislili smo, da bomo lahko drveli. 🙁

Carina ima na samem vhodu možaka, ki vsakemu potniku prešteje število torb, ki jih nese na letalo. Samo eno na osebo!!! In četudi imaš dve miceni, miceni ….npr. večjo denarnico, ki si jo navesil na špago in vrečko ravno kupljenih revij in sendvičev, se začne pregovarjanje. Naša težava je bila ta, da je bila tista odvečna prtljaga, nogometna žoga. In nogometno žogo malce težavneje strpaš v žensko torbico. Pa smo tudi to rešili. 🙂

In potem se zapodiš v labirint vrvi, kjer čakaš na tisto čudo, kjer ti ponavadi vse piska. Tukaj čakaš v isti vrsti le za en prehod. Ni jim še padlo na pamet, da je pametneje, da imaš eno vrsto, ki se na koncu razcepi v vsaj dve carinjenji, če ne celo več. Ne, tukaj se morda pri kakšni babici, ki ima kovinske vsadke v kolku in ji non-stop piska, zadeva ustavi in celotna kolona stoji. 🙁 To je bilo težko še dodatnih 45 minut čakanja.

Tomaž je kljub temu, da smo to že natančno vedeli, zaradi naglice, v našem malem kovčku pozabil plastenko navadne vode. To je povzročilo naval suma, zato smo morali vsebino kovčka še dodatno zložiti na pult, Tomažu pa so še podrobneje pregledali mobitel …kaj vem kaj bi lahko prenašal v njem???

Po tem se nam je že močno mudilo, saj smo termin za vkrcavanje že krepko prekoračili. Tolažili smo se s tem, da nizkoproračunci itak vedno zamujajo. Naših muk pa še ni bilo konec. Pred nami se je pojavila nova vrsta ljudi. Tokrat so “bistri” angleži prekoračili same sebe; odprli so nov “šalter”, kjer pregledujejo le obuvala. Vsi smo se sezuvali in čevlje nalagali na tekoči trak. Å e sedaj mi ni jasno, zakaj tega nismo mogli narediti že na prejšnji stopnji pregledovanja, ko smo v 45 minutah imeli res ogromno časa, da se sezujemo.

Prisopihali smo na cilj 10 minut pred terminom vzleta. Seveda so ljudje še vedno čakali v čakalnici in seveda smo se postavili na sam rep vrste in še sreča, da je bilo letalo zapolnjeno le 80% in smo na srečo na samem repu našli tri proste sedeže eden poleg drugega.

Vkrcavanje v letalo v Celovcu je bilo ekspeditivno. Odprli so sprednja in zadnja vrata in v nekaj minutah, smo bili vsi posedeni, ne glede na to da je bilo letalo popolnoma polno. V Stansteadu so tudi pri tem komplicirali in odprli le sprednja vrata. Seveda se je kolona ljudi spet počasi premikala in čakala na vsakega, ki je ob svojem ..seveda najbolj sprednjem sedežu …, trpal prtljago v zgornje predale.

Za konec smo se že popeljali po letališču, nato pa nadaljne pol ure stali in čakali na vrsto za vzlet. In za konec imeli posebno izkušnjo pri pristajanju.
Uffff!!!