Vsak potrebuje šefa

Prebiram kar nekaj različnih e-dnevnikov in v branju nekaterih res uživam, če pa bi morala izpostaviti enega samcatega, najljubšega, kjer vedno naletim na prispevke, ki mi pustijo vtis in mi dajo misliti, potem moram izpostaviti Val.

Val osebno ne poznam, spoznala sem jo šele preko spletnih dnevnikov, ko sem klikala in prehajala iz enega na drugega, khmm ….. ali pa sem jo morda preverila preko njenega komentarja, ki ga je pustila na mojem blogu. Od takrat jo spoznavam skozi njeno pisanje in postaja mi vedno bolj všeč.

Dosti hvale, da se dekle ne prevzame in začne bolj površno pisati 🙂

Pred nekaj tedni mi je dala povod za globoko razmišljanje. Pisala je o dobrem šefu. Sem jaz dober šef, imam dobrega šefa, ima moj šef dobrega delavca, imam jaz dobre delavce? Kdo je dober, zakaj je dober, kaj ga dela dobrega ali slabega …veliko za razmišljati, veliko resnic, veliko tem za pisanje na blog, kajne?

Preden se lotim pisanja o krasnih delavcih, bi bilo pošteno, da se lotim pometanja svojega praga. Pa da ne začnem kar na suho o tem, kaj počnem jaz in kaj bi moji radi videli, da bi počela, bom začela tam, kjer naj bi bil moj vzor … pri mojem šefu. Nekajkrat sem že pisala, da sem s šefom zadovoljna. Kaj pa naj bom drugega?! Sama vedno pravim, da če mi kaj ni všeč, je to treba zamenjati. Å efa pač ne moreš odpustiti 😉 , lahko pa si vedno poiščeš boljšega!

Jaz tolčem že enajsto leto pri istem šefu, še vedno v Networku 21, torej nimam kaj jamrati! In moj šef je res super. Američan, eno leto starejši. V firmi dela tudi njegova žena …. tudi naših let, Avstrijka. Super ženska, z njo se razumem še bolje kot z njim, ja, evropejci se pri določenih zadevah še vedno hitreje ujamemo 😉 .Oba sta preprosta, prijazna, strpna, vedno pomnita rojstne dneve, bili smo že v njihovem domu, tudi naš Jaka …. poznamu njuni hčerki, bili sta v Sloveniji in verjamem, da bi v primeru, če bi živeli na istem delu sveta, bili zelo dobri prijatelji.

Ste opazili, da pišem predvsem o “človeški” plati? Ta pri meni šteje več, kot znanje. Kljub temu pa drži tudi to, da sta oba eksperta svojega področja in delu zelo predana. Veliko sem se naučila od njiju.

Ob mojih začetkih sta oba živela in poslovala na naši izpostavi na Dunaju, kasneje sta se s celotno pisarno selila v Anglijo, sedaj pa že nekaj let živijo in delujejo iz ZDA. Komuniciramo preko mailov, telefonov, od časa do časa pa se tudi osebno srečamo.

Nekoč je bilo tako, da je bilo do Dunaja 4 ure vožnje in maili še niso bili prav močno razširjeni, danes je tako, da nas loči časovna razlika, veliko dela, različna področja dela, veliko že pridobljenega znanja in posledična samostojnost ….in srečamo se morda le še enkrat na 2 leti, govorimo 3x do 5x letno, maile pa si pošiljamo bolj kot ne le še informativno (dodajmo se v okence CC).

Super, kajne? Nihče mi ne serje po glavi tečnari, imam popolno svobodo! Povem vam, da daleč od tega! 🙁

Jaz potrebujem Å efa!
Potrebujem nekoga, ki me bo gnal naprej pa naj bo to z dobrim primerom ali s palico.
Potrebujem nekoga, ki se sprehodi po pisarni in se ustavi ob moji mizi ter me povpraša o ravno minulih počitnicah.
Potrebujem nekoga, ki bo opazil, da sem ta dan nataknjena in da rabim 10 minut dobrega mentorskega pogovora.
Potrebujem nekoga, ki bo poslušal moje visokoleteče ideje in jih priklenil na zemljo ali spustil više v nebo in mogoče
potrebujem nekoga, s čigar pomočjo bom gradila svojo nadaljno kariero …. makar na tak način 🙂

Je čas, da dam oglas pod IÅ ČE SE DOBER Å EF, kajti moj je DOBER, samo ne vem več, če je Å EF?

Strah pred letenjem

Ne morem ravno reči, da me je strah letenja, moram pa odkrito priznati, da pri vzletih in pristankih nisem povsem brezbrižna. Vse do sedaj, nisem nikoli izkusila nobenih težav ali česar koli, kar bi mi hitreje pognalo kri po žilah. Tokrat, na našem zadnjem izletu v London, natančneje na naši poti iz Stansteada v Celovec pa mi je res postalo presneto vroče.

Predstavljajte si, da ste že precej utrujeni, za sabo imate polne dneve hoje po mestu in na koncu cel dan letanja po postajah in carinah in po skoraj dveh urah v zraku, komaj čakate na pristanek. Letalo se počasi spušča proti Celovcu, zaslišiš kako spušča kolesa, vidiš letališče, trdno se držiš naslonjala za roke in na obraz narišeš zamrznjen nasmešek, da Jaka ne opazi tistega majhnega strahu, ki ga imaš v sebi. Zdaj bo …samo še nekaj metrov do tal, le še nekaj centimetrov ….Ne! Letalo kar naenkrat zarohni, z vso močjo potegne naprej in dvigne svoj kljun. Vzletamo! ???? Ljudje se spogledujemo, na sosednjem sedežu sedi nosečnica, ki si lica začne hladiti s plastenko vode. Nihče ne ve ničesar. Stevardese mirno sedijo na svojih sedežih. Mi se dvignemo nad Celovec in začnemo krožiti. Tista kroženja, ko je letalo stalno nagnjeno v desno stran in ti vzbujajo še večji občutek nesigurnosti.

15 minut. Brez komentarja kogar koli. Ubijalsko! Končno se oglasi pilot in v angleščini sporoči nekaj povsem nerazumljivega. Itak ni nihče ničesar razumel. Vsi trije staknemo glave skupaj in povežemo nekaj razumljenih besed v sklep, da je ob pristanku zapihal močan sunek vetra …ne vemo kam ….pilot se je v trenutku odločil, da je bolje, če ne pristane. Sedaj krožimo in čakamo na možnost za pristanek z obratne strani pristajalne steze.

Na koncu smo pristali. Varno in res z nasprotne strani. Ljudje so resnično končno enkrat ploskali iz pravega olajšanja.

Pa je res tako težko stevardesi v prvih minutah panike, povedati nekaj angleških in nemških (v letalu je bilo kup avstrijcev, ki sploh niso razumeli pilota) pomirjujočih stavkov? Tokrat je “ubijala” predvsem nevednost in nesigurnost.

Mojih 5 naj stvari

Pred tednom dni sem prebrala Crnkovičev prispevek o njegovih naj 5 stvareh in odtlej razmišljam o svojih petih. Če bi bilo govora o pojmih, osebah, krajih, bi bila odločitev lažja, tako pa vedno znova v ospredje prihajajo nove ideje in razmišjanja in zavračanja vedno novih idej o naj predmetih. Kaj mi je najljubše? Kolo, parfum, avto, DVD-ji, čevlji, vrt, TV, mikrovalovna pečica, laptop, radio …..????

Jonas je svojih 5 iskal v sami bazi obstoja in temu ne preostane drugega, kot prikimavati. Ko pa je svoje dodal še moj enajstletni sin, je zadeva postala dovolj resna, da se vase poglobim še sama.

Predmeti mi ne pomenijo nič. Sicer nisem frik, ki cele dneve hodi po gozdnih poteh in posluša petje ptic …. seveda hodim v službo, se ambiciozno ženem za uspehom in dodatni finančni bonus mi dvigne libido za dovolj dolgo obdobje. Želim si lepih avtomobilov, pregrešno dragih čevljev, luksuznih potovanj in romantičnih večerij ob svečah. Ampak kaj, ko si danes želim čevlje, jutri pa bom razmišljala o parfumu in če še predobro vem, da se čar želje po nedosegljivem razkadi, takoj ko nedosegljivo postane le še dodaten predmet na domači polici, omari ali v garaži. Pravzaprav ima najbolj prav Nina s svojo originalno idejo njenih top 5. Ja, tudi meni so najljubši takšni papirnati, ampak takšni “v gibanju”, za razliko od mojega Tomaža, jih jaz ne maram čuvati, gladiti in gledati, niti dati v stalno bančno skrbništvo.
Mislim da me v želji po nakupu novih predmetov, žene le neka želja po dosežkih, na predmete pa se nikoli ne navežem. Tudi, ko nam maček spraska nov kavč, za nakup in upravičenost visoke cene, katerega sem se mesece pregovarjala s Tomažem, to v meni ne vzbudi nikakršnih depresivnih ali razžaloščenih čustev. Ko Jaka zabriše žogo v veliko stekleno vazo in jo razbije na prafaktorje, mimogrede pa poskrbi, da se v tepih zarije milijon rdečih majhnih peščenih koškov, zamahnem z roko in si mislim, ah še ena stvar manj.

Ajde, vseeno vam napišem svojih top 5;

kuhinja; všeč mi je, ker je predelana po moje. Kuhinja je prišla k nam v paketu s hišo. Ob 3 leta stari hiši in temu ustrezno stari kuhinji, mi je Tomaž grozil z ločitvijo, če bom le pomislila, da bi praktično novo lepo bež kuhinjo menjala s kakšno povsem novo in seveda drago $$$$. Pa smo jo predelali ;). Pult zamenjali z zebrastim, vrata omaric pa prebarvali. Takšna, kot je zdaj, je meni draga.

Naša kuhinja

planer; saj bi lahko rekla, da je laptop moj omiljeni predmet, vendar bi lagala. Laptop je orodje, ki ga uporabljam. Ljubši mi je blok, ki ga imam STALNO ob sebi in v katerega stalno nekaj zapisujem. V Londonu sem si kupila novega. Od Junija naprej velja. Komaj čakam, da ga “načnem”.

Planer

zbirka čevljev; ne, niso vsi moji! Nisem mogla izbrati le enih, ker nobeni niso prav posebni in meni izjemno pri srcu. Čevlji so potrošna roba. Kupim, nosim, hitro pošvedram, dam svoji mami … Imam pa zelo rada veliko čevljev. Z nakupom čevljev nimam nikoli težav. Kljub dokaj visoki postavi, imam majhno številko noge in nikoli težav pri iskanju ustreznega modela v moji številki. Popolnoma drugače kot pri oblačilih. In v noge se nikoli ne zredim! 😉

cevlji.JPG

Mini; avto mi nikoli ni pomenil LE prevoznega sredstva. Vedno sem rada pogledala za lepim avtom in si vedno želela imeti takšnega, ki ga ne vidiš ravno za vsakim vogalom. Mini Cooper je bil moja želja kar nekaj let in lani je Tomaž končno popustil pod pritiski pregovarjanja in mi za moj rojstni dan dal darilo – dovoljenje da si kupim Minija 🙂 …ajde, kao kupil mi ga je on 😉 . In morda je to res eden tistih redkih predmetov, do katerega čutim vsaj malo veselja in ljubezni.

Moj Mini Cooper

Sobno kolo; tukaj sem nekaj časa kolebala, saj se sliši precej sadomazohistično, kadar nekdo obožuje takšno mučilno napravo. Ta naš kolešček je stalno v polnem obratovanju. Jaz, Tomaž ….včasih celo Jaka, redno vsak vsaj 2x na teden goni pedala in se trudimo izgubiti tistih nekaj preko dneva pridobljenih odvečnih kalorij.

Sobno kolo

Sicer pa imam že novo temo za razmišljanje. Dejan je pisal o 7 razlogih, zaradi katerih piše blog.

Po mojem res še niso končali

Smo ze koncali

Otroški film pač, kaj čem! 🙂

Pred nakupom vstopnic sva imela z Jakom težka pogajanja, vendar na koncu moram le priznati, da je Jaka le enajstletni otrok, ki pač rad gleda tudi takšne filme in jaz sem le mama, ki rada ugodi svojemu sinu. 🙂

Na koncu moram priznati, da sem ves čas filma uživala. Že prvi del tega filma A smo že tam? me je zabaval, vendar me je takrat močno naživciral zoprni smeh dveh glavnih mulcev. Tokrat so se temu smehu skoraj povsem ognili in mene nadvse osrečili.

Žiga me je vprašal za mnenje o filmu na podlagi primerjave z Mr. Beanom, ki je zadnji film, ki je očaral njega. Bean me je pustil povsem hladno ….nekaj zavihkov ustnic navzgor …to je vse ….tukaj pa sem se neumnostim kar nekajkrat sproščeno in od srca nasmejala. Dovolj dobra primerjava, Žiga? 🙂

Pogrešana punčka

Včeraj sem od poslovne prijateljice, ki živi in dela na Portugalskem, prejela e-mail, v katerem me poziva naj pomagam pri iskanju 4 letne punčke, ki so jo v prvih dneh maja 2007 ugrabili angleškim staršem med dopustovanjem v obmorskem mestu Praia da Luz na Portugalskem.

V nadaljevanju sem dodala celoten tekst, ki sem ga prejela od svoje prijateljice Gail, saj želim pokazati, da novica ni spet kar nekaj kar kroži na medmrežju.

Naj na hitro povzamem tudi za tiste, ki ne razumejo angleško. Sklepam, da Madeleine govori angleško in kot je vidno iz fotografije je izredno luštkan otrok. Pri njenem videzu pa je pomembno tudi to, da ima znamenje, ki se ga ne da prikriti, v desnem očesu ima nekakšno črno piko, ki se razteza tudi preko roženice.

Za najditelja je razpisana strašanska nagrada 5 milijonov dolarjev ??!!, kar mi je malce smešno, vendar očitno tudi v takšnih situacijah igra glavno vlogo denar.

In še tekst v originalu:

Dear Friends,
I am forwarding a picture of Madeleine McCann who went missing from Portugal 11 days ago. She was taken out of her bed around 10pm while her parents were having a meal in a restaurant opposite their apartment. They were on holiday in a family friendly village only 20 miles from where I live. Madeleine was 4 years old on Saturday – very close in age to my daughter, Lily who will be 4 in July.
Portuguese police seem to have no leads in the search for her and her parents are requesting that people do as much as they can to publicise this case. They have no idea if she is still in this country so it is vital that her picture is circulated around the world.

Madeleine has one very distinguishing feature – the black pupil of her right eye has spread into the coloured part of her iris.

There is a reward of over 5 million dollars for anyone that has information leading to bringing Madeleine home safely.

Please send this picture out to as many people as you can as the more people that know about this, the better.

I do not normally send out messages and ask for them to be passed on but this is very close to my heart as it has happened so close to where we live.

Please pray for Madeleine’s safe return.

All the best,
Gail Vickers

pogresana.jpg