Kdo zaklepa vrata blogarska?

Evo, spet jaz tečka!

Pri pisanju spletnega dnevnika in komentiranju prispevkov drugih, sem še precej zelena …no, mogoče blond in bom takšna večno ostala.

Pisanje komentarjev na prispevke blogarjev, naj res ne bi bil kakšen projekt, kajne? Preberem prispevek, se mi porodi misel, bi želela nekaj dodati … pa se začne ….nekdo je paranoičen in se boji vdora neavtoriziranih komentatorjev ali pa ima meni še nepoznan razlog za postavitev kup ovir takšnim blondinkam, kot sem jaz.

Pred nekaj tedni že sem izgubila precej preveč časa na stvareh, ki so obstranske. Ker itak vedno znova poskušam preiti vse ovire, ki mi jih življenje postavlja na pot, sem se spopadla tudi s to 🙂 in na koncu mi je res uspelo ….yeaaaaa! Po dolgih in neprespanih nočeh 🙂 mi je končno uspelo zapisati svoj prvi komentar na blogu Marka Crnkoviča! Od tistega dne je moje življenje spet polno in jaz sem srečna in zadovoljna 🙂 .

Svojo trnovo pot 🙂 sem podrobno opisala na svojem blogu. In nekaj dni zatem dobila komentar Matjaža, ki se na te internetne stvari spozna malce bolje. Hvala za komentar, res hvala. Tako sem izvedela še nekaj več in naslednjič mi bo najbrž lažje. Poleg tega sem dobila kontakt, ki mi bo morda lahko naslednjič pomagal, ko se bom poskušala prijaviti v kakšen nov sistem, vendar pa bi vseeno rada razjasnila pomoto …sploh če me bere kakšen SIOL-ovec 🙂 .

Nikoli ne iščem krivca! Briga me kdo je kriv! Me pa pogosto zanima, kdo vse je odgovoren in kdo bi lahko stvar izboljšal.

In v tem konkretnem primeru izboljšava res ne bo pomagala lačnim v Afriki, bo pa izboljšala image SIOLu in morda olajšala muke in trpljenja nam nevednežem …. in morda tudi na blog “paranoikov” pripeljala nekoga, ki bo s svojim komentarjem preusmeril tok dogodkov ….Ja, Bruce mi je dal vetra! 🙂

Matjaž piše:

“opažam – da ste nekateri malo pomešali zadeve – oz. jih ne razumete :roll:
pa na kratko – moje izkušnje – ki imam postavljen svoj strežnik za wordpressov blog:

  • zahteva za registracijo pri komentarjih ni siolova ampak wordpressova – aktivira jo pa avtor – torej v konkretnem primeru marko crnkovič – in tudi mene osebno to moti
  • registracija v my siol – nima nobene veze z registracijo v wordpress – in siol pri tem ne more pomagati
  • tudi to – da si prijavljen v wordpressov blog na enem strežniku – in se ne moreš z istim računom prijaviti na drugem – ni omejitev administratorja strežnika – ampak wordpressova – vsaj kolikor sem videl
  • odzivni čas mailov pri registraciji – je kolikor se spomnim prav tako odvisen od wordpressove globalne baze – kolikor se spomnim namreč mail prihaja od tam – ne pa iz strežnika z blogi – v konkretnem primeru siolovega
  • in seveda – baza uporabniških mailov – je prav tako očitno v wordpressovi globalni bazi
  • toliko o mojih izkušnjah – in v tem primeru bi rekel – da je siol še najmanj kriv ;-)“

OK, SIOL ni kriv! Je pa odgovoren? Najprej je odgovoren Crnkovič, ki je na svoj blog nastavil “vratca”, ki se zelo težko odpirajo. Že ima svoje razloge. In seveda plačuje svojo ceno. Npr. zelo dolgo ni dobival mojih cenjenih in pametnih komentarjev 😉
Potem se je nekam tja vrinil SIOL, pa čeprav morda le pomotoma …ampak jaz, kot uporabnik vidim le SIOLov logotip, ki me ob prijavljanju ne spušča naprej. Kako je ta prišel tja in kdo je kriv, ne vem. Vem pa, da je SIOL v zgodbo nekako vpleten …k meni je po 24 urah priše avtomatski odgovor iz Siola in na moje urgence mi nihče na SIOLu ni rekel, da kupujem kruh na oodelku z belo tehniko. Kriv? Koliko v tej zgodbi dobi Siol, koliko dobi WordPress, komu kdo plača in kdo pije???!! Ma, kaj me briga! Samo olajšajte nam postopke, lepo prosim!

Konec koncev sem pa kriva jaz, ki sem se po nepotrebnem ukvarjala z najbolj banalno stvarjo na tem svetu.

Mimogrede, razen njega sem do sedaj na podobna vratca naletela le še pri Hadu in še ta od drugega ključarja 🙁 in prijavljanje opustila že takoj na začetku. Ampak Had je vrata sedaj že odklenil in me s tem močno razveselil.

No, pri Crnkoviču sedaj IMAM možnost komentiranja, vendar pa komentiram zelo poredko …morda dva komentarja mesečno. Ja, ko nekaj dosežeš, to kar na enkrat nima več takšnega sijaja.

Å e enkrat pokukam, če mi res ni všeč

Pri KovačuZelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.

Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Å parglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.

Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.

Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.

Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!

Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂

Robi Bojanec je skrbel za Uhca

Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POÅ LJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

In kaj sedaj? Å e vedno sem malce skeptična Slovenka, saj me je zmotil datum na pismu Društva paraplegikov. To je vendar star dopis?! Iščem datum pisma Robija. Ni. Iščem datum članka. Ni. Grem nazaj na Google in najdem članek, ki je bil objavljen na spletni strani Dela. Seveda je članek plačljiv, grrrr! Vseeno opazim, da je bil objavljen junija 2006! Pred enim letom!

In? Ne vem… najbrž ne bom nakazala nič, ker sem dvomljive narave pa čeprav ne bi težko pogrešala nekaj v ta namen nakazanih €€€ . Ne želim pa naivno podarjati na temelju zgodbe, ki se seveda dotakne vsakega. Takšnih zgodb je nešteto, le da vsi ne obvladujejo vseh “marketinških” prijemov in vsaka pač ne zaide v moj e nabiralnik.

In kako je z zlorabami v teh primerih?

Naš super izlet v London

Jake in Chelsea V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih 🙂 … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Takrat so bile vsekakor znamenitost št. 1, trgovine na 100 in 1 način, naslednja zanimivost na seznamu nepozabnih pa je bila raznolikost ljudi, hodečih po ulicah Londona.

Drugič je bilo mnogo let kasneje. Službeno. Drugače. Tudi zanimivo. Ogled musicla. Super. Privoščili so nam avtobusni turistični ogled mesta.

Tretjič, četrtič, petič ….kaj vem kdaj je bilo kako … in kdaj je bilo tako, da je bil moj obisk le nekaj urni postanek na poti iz Amerike, nekaj ur čakanja v Londonu in utrujena in osamljena sem si privoščila ogled filmske predstave. Tudi to je zapisan spomin, kajti takrat pri nas še ni bilo Koloseja.

Potem je prišel na vrsto obisk Londona s Tomažem. Ko lepo mesto deliš z nekom, ki ti je drag je to že samo po sebi doživetje vredno zapisa v knjigo spominov.

In predzadnjič obisk Londona z obema meni najdražjima osebama. Spali smo na takrat nam še povsem neraziskanem predelu mesta, v Kensingtonu in si vzeli čas za obisk krajev ob južni obali Anglije. Ko London spoznavaš z otrokom, odkriješ kotičke, ki jih prej nikoli nisi. Obiskovali smo tržnice, parke ter spoznavali vse vrste verig hitre prehrane 🙂

Tokrat si je Jaka ponovno zaželel Londona ob ogledu enega filma, kjer je nekaj slik obudilo prijetne spomine in nove skomine. In smo šli. Tokrat smo spali v Greenwichu. Meni izredno lep predel Londona. Mesto zase, polno zanimivih lokalov in restavracij. Morda le malce nesrečen izbor lokacije glede na prevažanje in prestopanje za dostop do nam zanimivih lokacij.

Zaradi malce nesrečno postavljenih (za nas) terminov letov, sta od navideznih štirih dni, ostala za oglede le polna dva, ki smo jih tokrat zelo “športno” izkoristili.

Najprej ogled Wimbledona in za konec dneva malce pohajkovanja po centru mesta, naslednji dan pa ogled stadiona kluba Chealsea, malce Harrodsa, za vrhunec dneva pa poležavanje na travi v Hyde parku (zame) ter nabijanje novo kupljene nogometne žoge (za moja moška).

Vreme je bilo prekrasno in najbrž je tudi to dodalo svoj pečat nepozabnemu izletu.


WimbledonWimbledon muzejJaka & mom subwayPicadily circusv japonski

jake Chealsedad&jake chelseajake on yardmom&jakeHyde parkJaka&dad hyde parkharrodsMesto London