Jaz v pisanju uživam, ampak užitek vidim predvsem v izražanju misli in konceptualnem prenosu ideje, ki pa je žal ne znam prenesti tako, kot bi jo sicer želela. V mislih vsaka stvar izgleda (jah, tega izraza se ne morem znebiti …morda se tudi nočem .. ker mi je všeč …. briga me, kaj si o tem misli Toporišič 🙂 ) veliko bolje, kot je potem, ko začnem tolči po tipkah. Perfekcionistično ubrisana, kot sem, bi se zlahka zgodilo, da bi na dan pokukalo le 5% vsega, kar sem kdajkoli zapisala. Sploh, če bi stvari pred objavo še enkrat prebrala.
Zato sem ob odločitvi, da pišem blog, sklenila še nekaj zadev, ki jih v veliki meri upoštevam. Ena od teh je, da po osnovni ideji enostavno sedem za računalnik in kflofam, klofam, klofam. Sproti se trudim, da delam čim manj napak in ko pred objavo preberem še enkrat, popravljam le očitne velike napake ter dodajam linke. In v takšnem primeru so moji stavki še vedno predolgi, ponekod prekinjeni s preveliko vejic, včasih nesmiselno povezani in imajo nespeven (ali morda celo napačen) vrstni red. Če bi se potrudila in brala še 2x, 3x … celo večkrat bi tekst obrnila na glavo, ga osmislila, morda celo pobrisala … a za to bi enostavno porabila preveč časa in luč sveta bi ugledalo bore malo prispevkov.
Tako … to in nič drugega tokrat. Baše me čas, imam milijon idej o čem pisati, a nikakor se nič pametnega ne zlije na tipkovnico.
@Volk; A ti tudi moraš dvakrat brati? Potem je nekaj na tem, kar mi vztrajno zatrjujejo moje kolegi v službi …. sploh pri govorjenju je baje še hujše 😉
Pošteno povedano, čeprav moramo zaradi tega včasih prebrati kakšen tvoj stavek po dvakrat, da vsaj približno razumemo za kaj se gre. Drugače pa ti ne znam povedat koliko prispevkov gre meni v franže samo zato ker imam tako službo, da moram počakat na prihod domov, da dotično razmišljanje napišem. Do takrat pa me večinoma že mine
Ma dej no…sej tud če kšno po domače napišš, ni nč narobe 🙂
Ja, kolikor te spremljam so tvoji blogi lepo zastavljeni. Se jasno izražaš in jezik ti lepo teče.
ÄŒe pa je kakšen stavek “nespeven” (kako lep izraz!), pa tudi ni panike. Saj nismo vsi Prešerni.
Pozdrav in lep dan.
Aleš