Blog

Objavljeno dne

Naj solze tečejo v potokih

Ranljivost – čustvo, na katerega sem skorajda pozabila. Ne, nisem ga zanemarila, saj sem ga prav lepo zapakirala, ovila z neprosojnim in težko uničljivim ovojem, ga ovila še z vrvjo in zavozlala ter pospravila na varno mesto nekje v svojem srcu. Nanj so me danes opozorili [tippy title=”sonorci”]tisti moji iz skupine, s katerimi redno trobezljamo takšne in drugačne neumnosti na temo “kaj pa ti ob tem občutiš”[/tippy] – .
Začelo se je z mojim odločnim odkimavanjem na vprašanje ali kdo občuti zavist do kogarkoli v skupini. Kaj za vraga pa naj bi bilo pri drugih norcih tako [tippy title=”fajnega”]ok, dobrega[/tippy], da bi hotela tudi jaz imeti?! Naj deluje še tako sladko in vabljivo, je konec koncev tudi druge pripeljalo ravno tja kot mene – v norišnico.
Pa se je našel nekdo, ki je bil nevoščljiv ravno meni. Za mojo tako zvano oz. tako videno efektivnost, funkcionalnost. Baje se ne obremenjujem z nepomembnostmi, gledam naprej, znam reči ne, vem kaj me veseli, kaj ne ….Ahja! O tem bi lahko pisali knjige ;), pri drugi sonorici pa je taisti nevoščljivec opazil njeno srčnost in ranljivost.
Aja, a jaz pa nisem ranljiva?! Nope, baje tega pri meni ni opaziti niti na 2 mikro mm bližine. Hmmm, najbrž maska funkcionalnosti meče slonovo senco na moj ranljivi in srčni del osebnosti.
Nekoč davno nazaj sem si nadela masko močne in uspešne ženske in kot kaže mi vloga leži. Igram jo tako dobro, da nanjo padajo celo moji najbližji, da ne govorim o tem, da mi mimoidoči pogosto celo ploskajo. In kako ter predvsem kdaj naj odvržem to masko?! Takrat bodo namreč vsi opazili, da niti nisem tako efektivna in da tisto moje najmočnejše orodje, morda ni vredno niti počenega groša?! In kakšna bom takrat, če ne bom več učinkovita?!

In v tistem trenutku …. wow … bang …. bum … kot bi mi vsa resnica iznenada treščila v glavo! To je pravzaprav TO, [tippy title=”ves point tega showa“]bi rekla Lucienne … ki jo mimogrede strašansko pogrešam na tokratnih Talentih[/tippy]

Sedaj se mi dozdeva, kako razrešiti moj tako zvani kontrolfrikovski sindrom! Obvladovati življenje vendarle ni slabo, pravzaprav sem na to lahko celo ponosna, to je nekaj kar spodbuja mojo efektivnost in česar so mi očitno nekateri celo nevoščljivi (čeprav roko na srce, še vedno ne razumem najbolje, zakaj). Napaka je predvsem v postopkih, ko zadev več ne znam in zmorem kontrolirati. Takrat je potrebno pokazati ranljivo, občutljivo in najbrž tudi utrujeno dušo.

A tega še ne znam. Bo treba še nekaj časa pozorno spremljati dogajanje v norišnici 😉

Naj za konec dodam še čudovit TED govor o ranljivosti. Vreden ogleda!

Objavljeno dne

Novi član družine

Pri nas doma smo vedno imeli živali. Baje je moj oče ujel mamo na kozo. Ali pa mama očeta. No, kakorkoli že, pri nas doma … v družini, ko in kjer mene še ni bilo … jasno, da ne, saj se takrat mama in oče še nista poznala?! … smo (no, ja – so) imeli kozo Miko. Pojma nimam zakaj so jo takrat še “to become moji stari starši” sploh kupili. Morda so bili res takšni živaloljubci, ali pa je bila tudi koza, tako kot kure in solata, le del agrokulturološke usmeritve mojih prednikov.
Pa vendar, koza ni bila le to, očitno je bila tudi magnet za bejbe, saj je takrat še “to become moja mama” baje vsako jutro, ko se je sprehodila po Novih Jaršah, prišla pokukat še h kozi Miki.
Ja, ja, nekoč so bile Nove Jarše daleč od tega natlačenega blokovskega naselja in od Starih Jarš so se razlikovale po tem, da so bile tam postavljene ganz nove hiše – hiše, ne bloki in stolpnice … in predel, kjer smo (ok, ok, – so) imeli kure, kozo, njive solate in  nasade ribeza in kaj vem česa še, je bil tretiran kot super nov in kao urban. In “to become moja mama” je Miko čohljala za ušesom, v resnici pa predvsem pogledovala k “to become mojemu očetu”.

Torej mi je bila ljubezen do živali tako rekoč položena v zibko.

In potemtakem mi res ni jasno, zakaj kasneje moja mama ni razumela moje močne navezanosti na vse potepuške mačke, ki so mi prečkale pot življenja. No, saj nisem k hiši privlekla ravno čisto vsakega mačkona, bila sem le tako skrbna, da naša hiša res ni nikoli trpela umanjkanja kosmatih mišolovcev. Kdaj pa kdaj se je kak maček odločil, da sosedova hrana diši bolje od naše ali pa da mu kak pes preveč najeda in se zato odselil tri hiše naprej in jaz sem skrbno naslednji dan v naš dom že privlekla nov mijavkajoči in pihajoči kosmati stvor.

Psi pa itak. Najprej Mika, (jah, očitno je “to become moj oče” v spomin na svojo kozico, moral tako poimenovati tudi svojo prvo belo pasjo kosmatinko), potem ovčar Johny, mešanka Tima in potem pol stoletja Kal, Kala I., za njo Kala II. in Kala III. Prvi sem ime izbirala jaz, za ostale me pa prosim ne krivite, ker sem že zapustila domače gnezdece . Če me ne bi izdajal moj tipično Ermenčevski nos, bi se glede na očitno kreativnost (not) mojega očeta, lahko še danes spraševala, če pri mojem stvarstvu ni imel prstov vmes kak drug malce bolj kreativen lastnik kakšne druge kozice ali ovčke.
A če bi kljub rahlo zavito nosatih Ermencih, kdo še vedno dvomil o identičnih krvavih tekočinah, ki se prelivajo v žilah mojega očeta in mene, je podedovana ljubezen do psov zagotovo dovolj močen argument, ki lahko prepriča še takšnega nejeverneža.

Psa sem si želela od nekdaj, a kaj ko poleg moža, sina, službe, družbe, športa, potovanj, občasnih zlatih ribic in mačka Garfielda, res, res, ni bilo časa še za neskončno dolge pasje sprehode.
Maja lani pa so sanje postale resničnost. Nekaj mesecev pred tem sva s prijateljem, ki ga je ravno takrat tudi “zadelo življenje”, ugotavljala, da si oba želiva malo ščene. In oba sva sanjarila o isti ultra energični pasmi. V naslednjem mesecu, smo že imeli Otisa.
Ponavadi na dolgo in široko razlagam o barvi kavča v stanovanju, kjer sem bila na obisku – pa kaj je rekel on in kaj jaz pa kakšno je bilo vreme in kakšnega okusa kaša, ki jo je takrat jedel ubogi pred kratkim operirani Žiga, a tokrat sem morala zapisati kratko in jedrnato, kajti tako na hitro se je zadeva obrnila, da bi moje tipično dolgovezenje uničilo občutek hitrosti takratnega dogajanja.
A vseeno moram povedati da me je tistega pomladnega dne, moj prijatelj pretental in prepričal v nekaj, kar se mi je še tisti dan, na obisku v stanovanju z belim kavčem in odlični Lučkini kaši, ki se je kar stopila v ustih, zdel najbolj nor in nemogoč miselni konstrukt. Žiga je namreč predlagal pasje solastništvo. Midva – pasja solastnika?! Predstavnika dveh različnih generacij – jaz v letih njegove mame in on predstavnik generacije Y, jaz iz Sostra, on iz Bežigrada, jaz s svojo družino, on s svojim takrat še samskim skorajda še študentskim življenjem?! Ste že slišali kaj sličnega?! A Žiga se ni vdal mojemu rahlo posmehljivemu odmahovanju z glavo. Že naslednji dan je v mojem nabiralniku pristal mail poln konkretnih podrobnosti glede skrbništva za takrat še neizbranega štirinožnega prijatelja. Baje je to moj način – napisano v alinejah, konkretno in dorečeno glede vsake podrobnosti – kdo izbira ime, kdo naj bi ga vozil lulat in kakat, kdo na razstave, kako si deliva investicijo, kako stroške in kaj bova počela z “mastnimi” zaslužki od njegovega naskakovanja (jah, to da bo to ON – torej moški predstavnik pasme Jack Russell, sva se uspela dogovoriti že pri prvem zelo sanjavem pogovoru). Ne spomnim se podrobnosti, a glavna sporočilnost maila je bila, da naj bi bil kuža ves naš, le ko nas bodo bolela ušesa, glava, rit in utrujeni podplati, lahko kužka pripeljemo k pasjemu stricu Žigi. Kakšno olajšanje glede skrbi kaj početi, ko bi se nam zahotelo nepasjega dopustovanja!

To become pasja mama Saša je že počasi strigla z ušesi in ko je na mail priletela še slikica najbolj cortkanega bitja na svetu, je bila Saša pečena. Od pečene Saše in za roštilj skoraj pripravljenega moža in mladega princa, je bil le še en majceni, majceni korakec.
Maja 2012 sva se pasja mama Saša in pasji stric Žiga odfurala do Udin in takrat sem v naročje prvič stisnila malo tresočo se kepico.

Objavljeno dne

2. maj 2013 – konec recesije

Uf, zanimivo kaj se mi je zapisalo 3. maja 2009!

nedelja, 2. maj 2005

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Kaj se to pravi, da nam ti sivi oblaki in občasno deževje kvarijo te težko pričakovane in presneto zaslužene prvomajske počitnice?! In kaj za vraga je s to trumo Slovencev, ki se istočasno zapodi proti morju in se mora tudi vračati hkrati v zadnjih nedeljskih urah?!
Bojda smo v recesiji? Hmja!
No, mi smo bili tokrat na Lošinju. Pa ne, da bi bila naša denarnica prazna ali da bi se že naveličali Lignana ali potepanja po Provansi ali Toskani, a Jaka daje prednost tenisu in njegovi ekipi, ki je letos odšla na priprave na ta konec sveta … pa sva se temu prilagodila tudi midva.

ponedeljek, 3. maj 2009

Sestanek z našimi zaposlenimi je na sporedu takoj zjutraj. Kar nekaj zadev je treba urediti pred junijskim dogodkom. Obisk na naših seminarjih rahlo pada. Recesija? Oh, ja, le čemu so padec obiska pripisovali leta 2004?! Pa 2005?! Pripravam na recesijo?
Računovodstvu moram opomniti za plačilo regresa …. ah, pa letne preglede dela bo potrebno še opraviti!

nedelja, 2.maj 2013

Kot naročeno, po dolgem deževnem aprilu, nas je na prvi dan prvomajskih počitnic pričakalo sonce! Pravijo, da naj bi se danes tudi uradno končalo obdobje recesije. Naša včerajšnja pot iz Azurne obale je potekala prijetno in umirjeno. Pametno smo se odločili, da bomo letos malce drugačni od večine Slovencev in to zadnjo počitniško nedeljo raje preživeli na Å marni in popoldanskem sprehodu po Ljubljani, kot pa v stoječi koloni vozil na naših zastaranih kaoavtocestah.

ponedeljek, 3.maj 2013

Ma, ja, saj vem, da sem spet do prvomjaskih odlašala s sestanki z vsakim od zaposlenih na temo letnih pregledov dela! Te počitnice mi pridejo prav, da malce razmislim in se v delo podam z novim zagonom, novimi idejami ter malce manj kislim obrazom.
Obisk na naših seminarjih raste. Raste že več kot 2 leti, a zadnjih nekaj mesecev je noro in nujno je sklicati sestanek ter se za junijski dogodek dogovoriti za ‘selitev’ v večjo dvorano.

Za nami je baje obdobje recesije, občasnih napadov prašičje, kokošje in puranje in kajvemkakšneše gripe. Množice so očitno in hvalabogu dovolj dobro mirili in ustavljali zdrahe na ulicah, prtički preko ust še vedno niso postali zadnji modni krik mode in jih videvamo le občasno na obrazih tistih bolj eksotičnih turistov, meso pa je vse manj zaželena vrsta živil. Å e McDonalds je uvedel vegiburger.

Jaz pa …. jaz pa …. ah ja, še vedno si, kot že toliko let prej, konec decembra svoj planer dodobra napolnim s točkami, ki jih je nujno potrebno dokončati še pred marcem, a jih vsaj dve tretjini počaka na obdobje po prvomajskih počitnicah, ko se polna energije in novih načrtov resno vržem v delo.

Å e vedno pa se vztrajno otepam skomin po zapravljanju denarja, ki ga še nisem zaslužila in bi ga zlahka zapravila še hitreje, kot bi izpolnila formular za najem kredita.

Nekaj za sproti, nekaj pa za prihodnost, sta me učila že ata in mama, mož pa je poleg podobnih besed uporabljal še kakšne bolj drastične ukrepe in občasne poglede in morda celo posege v mojo ‘denarnico’ in me v obdobju mojih najbolj široko odprtih oči, največje delavne vneme, prvih opaznejših zaslužkov ter hkratnega močnega hlastanja za potovanji, večerjami, lepimi oblekami in čevlji, vodil na sprehode po mestnih ulicah, ko so trgovine zaprte, med prazniki pa peljal na izlet do sosednje gostilne na porcijo palačink ali sadno kupo.

Kredit je beseda, ki jo poleg kletvic v našem domu uporabljamo zgolj izjemoma. Kreditna kartica me spremlja zgolj za ‘vsak slučaj’, kredit pa sem mukoma vzela prvič in upam, da tudi zadnjič pri svojih več kot 40-ih letih, ko sem naletela na rabljen avto svojih sanj, ves naš zatežkečaseprišparan denar pa je bil vezan v nekih bogvekakšnih delnicah.

Sem spet videla enega mikavnega lepega na štirih kolesih …. še sreča, da je konec recesije in če nič drugega imajo ljudje spet nasmeh na obrazu in tudi naš je končno nehal težiti z zgodbami o ‘težkih časih’, ki še prihajajo.

Å e dodatek zapisan 2.maja 2013: Nimam pojma o napovedovanju prihodnosti! 🙂

Objavljeno dne

Drugi o meni

Marca 2013 je moj blog dobil novo podobo in posledično sem sklenila, nekaj strani, ki so se mi v stari postavitvi zdele smiselne, tu, v novi preobleki, ukiniti. Ena od njih je stran kjer sem si kot kaže zamislila dvigovati svoj egotrip in v pričakovanju množice pozitivnih odzivov in komentarjev na temo [tippy title=”prekrasne in čudovite”]če to ne kaže na slabo samopodobo, naj me koklja brcne[/tippy] Saše, odprla in temu posvetila kar celo stran.
No, ker [tippy title=”navala”]očitno sem pričakovala vsaj po 3 izjave dnevno 😉 [/tippy] ravno ni bilo in ker se mi z novimi gubami na obrazu in novimi izkušnjami za ušesi, zdi ta stran res malce pretirano nastopaška in bahava … in ja, tudi zato, ker je bilo preprosto preveč zavihkov in se na nekaterih modernih telefončkih, vse skupaj preveč nagužva, sem jo preprosto izbrisala. A ker so besede še vedno[tippy title=”tu”] v moji bazi arhiviranih zapisov[/tippy] in ker se  mi je zazdelo branje izjav, podanih izpred šestih let in pol, zelo zanimivo, sem si rekla, zakaj pa jih ne bi objavila ponovno … tokrat le kot eno od objav, ki bo te dni spet zasijala v vsej svoji barvi in zanimivosti, z naslednjo novico pa počasi odšla v pozabo.

Takole se je to meni in nekaterim mojim prijateljem zapisalo v oktobru leta 2007:

Idejo mi je dal Žiga, v realnost sem jo pa spravila na osnovi nekaj komentarjev, ki niso bili najbolj tesno povezani s temo, ki sem jo zapisala in nekaj mailov, ki sem jih prejela v svoj poštni predal, kjer je bilo vsemu skupno to, da so ljudje komentirali na splošno o svojih vtisih ob prebiranju tega bloga.

Torej tale stran je namenjena izjavam mojih prijateljev, znancev, družinskih članov, kolegov, ki me poznajo in so povedali nekaj …. nekaj o meni ali o mojem blogu. Tukaj se ne bo našlo ravno kup znanih oseb, nobenih predsednikov, članov političnih strank in podobno, tukaj se bodo znašle izjave ljudi, ki so mi blizu pa naj bo to prodajalka zelenjave na tržnici, [tippy title=”poštar”]ki nam v glavnem nosi račune[/tippy], natakar kjer [tippy title=”pijem kavo“]nope, ne pijem je več, vsaj ne tiste taprave[/tippy], [tippy title=”frizerka”]trenutno bi lahko imela le še maserko glave[/tippy], pedikerka, maserka 🙂 … tole se tako lepo rima, da sem kar vse 3 napisala, čeprav poznam in imam le svojo [tippy title=”frizerko”]nope, tudi te žal nimam več 😉 [/tippy] …. pa morda kakšen od službenih kolegov, vsekakor pa moji prijatelji.

Nekaj izjav sem na splet dodala sama (seveda sem jih poprej pridobila od dotičnih ljudi), kasneje pa je zadeva odprta za komentarje vsakega (tudi naključnih bralcev), ki želi dodati kar koli na temo mene ali mojega bloga. Komentarjev ne bom popravljala ali brisala, četudi mi zapisano ne bo všeč … obljubim.

Tukaj jih je nekaj za začetek … kot vedno je kovačeva kobila bosa in tisti moji najdražji niso uspeli prav nič pametnega skovati. Bom to vzela za kompliment in smatrala, da imajo o meni za povedat toliko dobrega, da bi bilo že kičasto in dolgovezno. Oni bi želeli vse skupaj strniti v kratko in jedrnato izjavo, kar pa je pri meni praktično nemogoče, kajne?

Saša je poseben primerek 🙂 , eksplozija idej in energije! Na vsako zastavljeno vprašanje, ima izčrpen odgovor, o vsaki temi, pa konkretno mnenje.. Tu ni sivega, ne povsem belega in nikoli samo črnega! Je predvsem barvito… In prav ta barvitost in širina njenega razmišljanja, puščata pečat v vsakem njenem sogovorniku. Vesela, sem da jo imam! Naca

Saša je zelo sašasta. Čeprav opazna, nikoli ne bahava. Čeprav zahtevna, nikoli ne preveč tečna. Čeprav ambiciozna, nikoli ne grebatorska. Čeprav zelo mamasta, nikoli ne posesivna. Predvsem pa realna, objektivno kritična in vedno poštena. Človek, ki ga je dobro poznati in kar najbolj cenim, prijateljica, ki jo je čast imeti. Žiga

Sašo sem spoznala pred leti, ko se je s prijateljico Naco vpisala na tečaj italijanščine-tako sem postala njena učiteljica. Že po parih urah mi je postalo jasno, da se bom v tej skupini zabavala, najbolj glasni in veseli v skupini sta bili prav Saša in Naca (ki mi je lani super opremila stanovanje). Tečaje sta obiskovali kar nekaj semetrov. Z eno besedo je Saša prava “faca”. Vedno je dobre volje, prijazna, simpatična, zabavna, odprta, v njeni družbi se vedno nasmeješ, dobiš kako dobro idejo, npr. da lahko kupuješ večje čevlje, če so ti všeč, naj ti številka ne bo ovira 🙂 Nikoli ji ne zmanjka besed, vedno ima nove in nove ideje, to lahko opazi tudi vsak, ki prebira njen blog, ki je res super. Le tako naprej :-)) Eva Beltram

Tisto, kar jo res zanima, Saša zasleduje z nepopisno radovednostjo in zagnanostjo. Na poti rada razmišlja, se sprašuje, najraje pa kaj dodaja in spreminja… že po tistem, kar ji njen ženski ego narekuje, ker se mu tako, kot je, le zelo redko zdi povsem dobro in je ob tem prepričana da bi vedno lahko bilo boljše. Ima občutek za organizacijo, stvari zavija v njej lastno formo, ki se zdi včasih rahlo bizarna. Rada ima odbitost, sploh še, če je le ta živahno obarvana… to ji buri domišljijo in jo sili v vedno nove rešitve, pri čemer stare, čeprav tudi zelo dobre, odpadejo pozabljene… Je zagrizen fighter, nevarna kot sovražnik. V nemoči, da stvari spelje tako, kot si je zamislila, rada pade v otopelost in navidezno nemoč… a njen notranji domišljijski svet ostaja ves čas prižgan, mrzlično išče in ko se kaj pojavi na ekrančku, se Saša, kot po čudežu zbudi, zapoje in je zopet in action… BB

Objavljeno dne

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!

nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪

noríšnica  -e ž (iÌ‘) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!
Naj najprej razjasnim okrog teh norcev in norišnic. Da si ne bi kdo slučajno privoščil in nam norcem rekel norci. Znorimo! 🙂  Sami se nimamo ne za nore, ne neumne ali nespametne pa tudi bolnice v kateri se nahajamo ne smatramo za norišnico. Tudi bolnica za duševne BOLEZNI je ne imenujemo, saj nismo bolniki ali pacienti. Pa saj je bolnica konec koncev ne imenujejo niti tisti tazdravi, dohtarji ali kdorkoli jo je že poimenoval Center za mentalno zdravje. In to ni “Polje”, kot marsikdo od mojih prijateljev napačno zaključi, ko omenim Zaloško in me takoj vtakne v ustanovo, ki se nahaja na povsem drugem koncu Zaloške. Ne, ne, tisto je že Studenec, jaz pa se nahajam tam v središču Most, v neposredni bližini Dubočice in imam dober pljunek hoje do kavarne Rog. Omenjam, če me slučajno kdo želi obiskati in povabiti na kofe ;), kajti tam imajo dobrega ječmenovega. In ja, lahko se sprehajam naokoli … in to brez spremstva in brez pižame. Da ne bo pomote – namesto nje si nadenem dnevna oblačila 🙂

Sami (vsaj tistih 8, ki smo se znašli, na začetku mojega bivanja, tam istočasno) si pogosto s hudomušnim nasmeškom pravimo norci in ustanovi v kateri bivamo norišnica, a to zgolj zato, ker se sliši veselo, smelo, hudomušno in je konec koncev krajše od psihiatrične bolnišnice in duševnih bolnikov. Pa saj smo bližje norcem (kdo pa danes ni?!) kot bolnikom, saj se mi naokrog ne sprehajamo v pikčastih bolnišničnih pižamah, razvlečenih haljah in usnjenih natikačih in konec koncev na zapestju ne nosimo plastičnih oznak z napisom kam nas dostaviti po tem, ko se onesvestimo oz. v našem primeru znorimo 😉 in v naši “bolnici” nas nihče ne zdravi, reže, krpa in ne pika z injekcijami.
Pri meni je bilo takole – ko se nikakor nisem mogla rešit določenih telesnih simptomov (občasnih kožnih reakcij, bolečin v čeljustih, krvavenja iz črevesne sluznice …), sem se po nasvetu takratnega psihoterapevta in nekaj njegovih skromnih pojasnil o načinu dela, kar na hitro odločila, da poskusim tudi s tem. Če sem dovolila, da me prepikajo, prevrtajo in pregledajo od spodaj navzgor ter od zgoraj navzdol, če sem poskusila vseh 377 alternativcev, se tapkala, mirila z Gongom, pa me ja ne bo pobralo, če poskusim še s tem psiho zdravljenjem! Od izpolnitve vprašalnika, ki je z mojimi odgovori vred obsegal 25 strani in me že napol ozdravil 🙂 (ja, res vprašanja so se dotikala vsega in še več in moje možgančke kar nakravžlajla) pa do vpoklica v “norišnico”, sta minila dobra dva meseca in tisto nedeljo, dan pred vstopom v bolnico, me je pošteno zvijalo v trebuhu. Sem se pravilno odločila? Imajo prav tisti, ki pravijo, da bo takšna izkušnja le dobrodošla, ali oni drugi, ki so se ob omembi “norišnice” držali za glavo in mi približno tako kot najprej moj sine, komentirali, da nisem gladka? Ja, ja, exactly! Zato pa naj bi šla v norišnico! 😉

Kot sem že omenila se nahajamo v neposredni bližini čevapčičev, burekÄ‘inice in Orto bara – tam kjer se je nekoč dičila vojaška bolnišnica. V stavbi poleg naše je EKI – tega prej nisem poznala, a so mi sonorci razložili, da tja pridejo tisti, ki jim je potrebno zaradi hude čustvene stiske urgentno pomagati. V naši stavbi, ki jo preko vikenda zapuščamo in se vračamo v okrilje svojih družin, se v pritličju nahajajo ambulante in nekaj terapevtskih skupinskih prostorov, prvo nadstropje je na eni strani rezervirano za hospitalizacijo tistih z motnjami hranjenja, na drugi pa  mladostnikov, ki trpijo zaradi različnih psihičnih težav.  Zgoraj pa smo mi – na desni nevrotiki –EPN enota za psihoterapijo nevroz, na levi pa so tisti z namišljenimi prijatelji 😉  – hec, hec, tam so osebe z različnimi psihotičnimi motnjami od shizofrenije do bipolarne motnje itd.

Začelo se je v ponedeljek 25. marca ob 9h zjutraj. Ko sem se namestila v sobi za in se na brzino spoznala s svojima dvema cimrama ter tretjo, ki je [tippy title=”le napol cimra“] ji pripada postelja in omarica, a ne spi v centru[/tippy],  se nas je vseh 8 “norcev”, 2 terapevtki ter 2 specializantki, posedlo v nekakšni dnevni sobi. Ker še nikogar nisem poznala, ker smo vsi v dnevnem času [tippy title=”brez pižam”]zdaj vemo, da to ne pomeni, da smo goli, kajne?! 🙂 [/tippy] in ker pač terapevti [tippy title=”na prvo oko”]ok, pa tudi na drugo in tretje ne ;)[/tippy] ne izgledajo bistveno manj nori, kot oni drugi, sem se malce zmedeno usedla na enega od stolov postavljenih v krog in od enega tistih nenorih čakala na vprašanja v stilu “Kako pa se vi počutite?”.
A nič takšnega!

9:05 – mi še vedno sedimo v krogu in se gledamo. Nihče nima v roki papirja in svinčnika, nihče ne trza z glavo, nihče ničesar ne vpraša – hmmm, kaj tu dogaja?!
9:10 – še vedno sedimo in se gledamo. In ker sem pač precej energična punca, sem morala vprašati, če čakamo na kak zvonec ali kaj?! Na srečo se me usmili ena od mojih cimerk in mi razloži, da čakamo prvega, ki naj bi začel kaj pripovedovati in potem ta ista kar nadaljuje o tem kako je preživela vikend. Hmmm, halo?! Kaj dogaja?! Sem v norišnici?! 🙂 Pa se v pogovor vključi druga in debata se začne. Ne, tudi ta očitno … glede na temo pripovedi … ni terapevtka in tako v tem stilu še skoraj celo uro in pol naprej. Tik pred koncem prve moje analitične skupine so terapevti (ja, tudi oni so se malce – ampak res malce oglašali) pogledali tudi mene in mi nekako nakazali (ne, resnično se mi zdi, da mi niso rekli) naj se zjasnim zakaj sem sploh pristala tu.
“Jah, kaj vem – stres baje – pred dvemi leti in pol so se mi izpod mojih močnih in dokaj natreniranih nog, izmaknila tla. Potem pa smo se ves ta čas pobirali pa padali in spet pobrali. Ja, pa brez kakršnihkoli medikamentov!”

Najprej popoln sesutek, danes pa je rezultat takšen: radikalna in žal dokaj dolgotrajna sprememba pričeske, popolna in dolgotrajna depilacija telesa, 12 zob manj in posledično nov umetno keramičen nasmeh, ena služba manj in precej več prostega časa, izpit kategorije A dopisan v vozniškem dovoljenju, 200kg dvokolesna brneča mašina v garaži in občasno v lepem vremenu tudi na cesti, poskakujoča lajajoča energična kepa dodana k naši tričlanski družini, v njegovi družbi prehojenih  neskončno število km, sprememba telesnih oblin – za začetek v 2 tednih rapidna izguba 7kg, nato počasi a sigurno 😉  15kg gor in sedaj hvalabogu polžje počasi in zdravo (do sedaj že) 9kg dol, pa obujanja starih želja in hobijev -. skratka nova Saša, ki je v norišnico prišla po osebnostni upgrade.