Blog

Objavljeno dne

Pozdrav iz norišnice!

Jap, takle mamo, končno imam celo na pismeno, da nisem gladka.
To sem sicer že precej časa sumila :), a končno so mi to potrdili celo strokovnjaki.
Å alo na stran in malce resnosti pod prste, punca!

Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost – ali pa ne čisto preprost -no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Ker ni bilo zobarja pri roki – saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si več ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala Nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s Propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.

Pri tistih čistotagladkih puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih “konjskih” moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več – a le v naslednjih štirih dneh – če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata -. nadoknaditi je bilo potrebno vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.
Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu se je pridružila nespečnost, glavoboli, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba apetita – ni, da ni, bi rekel človek.
Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno “razumel” kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem ja imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred 5 tedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola…
Resda sem imela morda – morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev – morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne in zato so službe, kajne?!
Kakšen stres le?! Meni so ponagajala ledvica, mogoče je kaj narobe z jetri, ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli nič konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, kar dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?

No, a ker je teta Saša [tippy title=”vztrajna“]po domače med brati povedano – trmasta 🙂 [/tippy], v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je 100 in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativcev, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.

ruvanjeNekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom Stres in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.

Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. 10 dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.

Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo potrebno, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že – v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike [tippy title=”pridne“]v tako so me strenirali že v zgodnjih otroških letih 🙂 [/tippy] deklice. Pa bojda brez mene ne bi šlo – ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem 10-12 urnem delavniku [tippy title=”premalo postorila“]hja, kaj pa bi drugega, če dobra samopodoba ni ravno vrlina [/tippy] in sem tako ali tako nepotrebna.
Stic Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.
Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvazi idealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!

En mesec bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion Zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še en mesec in še en in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako [tippy title=”odločila“]jap, ob dveh tonah prelitih solz [/tippy] že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bokvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novo/starih težav.

Stres, stres, stres. In pravili so mi, da edina rešitev je sprememba življenja.

No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, ok, vztrajna 😉 ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je kar je – [tippy title=”in biti doma niti ni tako slabo“]sploh če mož odobri sponzorsko financiranje 😉 [/tippy], o tem kaj bom počela v prihodnosti bom razmišljala kasneje, so mi svetovali strokovnjaki pa tudi “strokovnjaki” in ker sem “kupila” že strica stresa, sem se odločila “kupiti” tudi to.

Otis 1.8.2012 10-43-18A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, kasneje še nabavo novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, [tippy title=”brezciljnega“]to je pomemben podatek, ki ga bom pojasnila v kasnejših javljanjih iz norišnice. Ja, ja, BREZ CILJNO je težko 🙂 [/tippy]kofetkanja in še in še neumnosti. risanje kroki

Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A “hudič” je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.
Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati maile na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!

Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega [tippy title=”psihoterapevta.”]Jah, silom razmer sem na polovici leta 2012 le pristala, da obiščem strokovnjaka za psiho, čeprav ga (po svojih lastnih prepričanjih) res nisem potrebovala. [/tippy] In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani. Ne, ne, kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 ;). No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev! 😉
In tako sem 25.marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.

Objavljeno dne

Nisem verjela v alternativo

Skoraj tri leta so minila, ko mi je nekdo na silo in precej sunkovito “povlekel preprogo izpod nog”, jaz pa sem se zrušila, skotalila, za nekaj časa obležala in se potem počasi dvignila na vse štiri, pa potem na noge z upognjeno glavo in mlahavimi rokami, potem pa grizla in praskala in se počasi, prav počasi spet postavila na noge – svoje noge.

Ko me zdravniki nikakor niso želeli slišati … po vsej verjetnosti pa tudi jaz nisem hotela slišati njih, sem se začela obračati na prijatelje in njih prositi za pomoč. Ja, oni so me poslušali, kajti vedeli so, da Saša nikoli ne pretirava pri opisovanju bolezni. Prej obratno. In tako se je po 5 tednih moje popolne nespečnosti končno našel nekdo, ki je skeptično Sašo spravil k – no, pojdimo najprej lepo po vrsti.

Tistega septembrskega vročega dne sva sedela v kafiču, ko je prijatelj vpričo mene poklical nekoga, ki naj bi mi bojda pomagal nazaj do zdravja. “Aha, v sredo?” ga je vprašal. ” Ob treh?” Ja, ja, pridem, pritečem, pridrvim, sem kimala upajočih podočnjakastih široko razprtih oči in čakala, na nadaljnje napotke, pričakujoč podatke v stilu “Klinični center, peto nadstropje, druga vrata levo”. Nič od tega! Semič. Kaaaaaaam?! V Semič! “Ej, Saša, ne sprašuj me preveč! Zaupaj, pojdi tja in tam boš izvedela vse kar potrebuješ!”

In sva šla. Sama niti nisem zmogla moči za vožnjo, zato me je do tiste neofrajhane hiše, pred katero so se podili (najbrž med sabo sparjeni) mački v družbi nekaj kur in petelinov, pripeljal moj dragi. Pred vrati me je prepustil sila čudnemu “dohtarju” daljših las in rahlo predolge adidasove trenirke, ki me je popeljal v izbico polno vonjav, ki jih puščajo tiste, saj veste, tiste indijske dišeče palčke. Začetek “obravnave” je bil bolj obetajoč, saj mi je moj novi “dohtar” za uvod posvetil veliko več časa, od tistih 7 minut, kot mi jih baje pripada pri moji osebni zdravnici. Ko sem se razgovorila o mojih težavah pri spanju, tresavicah, slabosti, bolečinah v ledvicah, glavobolih in še in še, se je “dohtar” lotil dela. Krožil je okrog mene, mahal z rokami, medtem ko sem jaz trdno stisnjenih oči sedela na stolu in skupaj z njim iz sebe “izganjala hudiča”. Jah, ne vem kako bi drugače poimenovala tisto najino skupno klicanje ljubezni, svetlobe in (njegovega) namišljenega prijatelja z imenom Bog.

Ko sem se spet sedela v udobju našega avta, sem iz sramu, češ za kaj sem trošila denar, mojemu dragemu priznala številko, ki sem jo v tistem trenutku znižala za okroglih 20€, ob tem pa ugotavljala, da se moje nekako prazno (to je edina beseda, ki bi lahko opisala moje takratno stanje) počutje, lahko razloži le ob dejstvu, da sem uro in pol našpičeno (ravno) in mižeče sedela na neudobnem stolu, medtem, ko sem se v mislih ubadala z idejo o tem kakšno moč ima moj novi dohtar in ali lahko, če že zdraviti ne more, vidi moje dvomeče misli in ugotovi, da jaz v te traparije ne verjamem.

Doma sem se, kot že tri dni poprej, udobno namestila na kavč in čakala na uro, ko bo na sporedu kakšen zanimiv film, saj spanca tako ali tako ni za pričakovati. Å e pol litra vode bi bilo treba popiti preden bi priključila čudno plastično blazino, ki mi jo je posodil nek drug prijatelj, češ, da njeno elektromagnetno valovanje pomaga pri boljšem počutju in posledično najbrž tudi uspava. Takrat niti nisem vedela, da se je med transportom blazine iztaknila neka žica in blazina, ne le, da se mi je dozdevalo, da nima nobenega efekta, ampak ga tudi resnično ni imela. A nič zato, Saša se je vztrajno trudila, da bi jo karkoli uspavalo, a ji poleg toplega mleka z medom, kozarca vina pred spanjem, branjem dolgočasnih knjig, gledanjem prijetnih in lahkih filmov, tudi placebo efekt pri uporabi tiste blazine, ni prinesel spanca. Vse do tistega dne, ko sem obiskala novega dohtarja.
Tisti večer sem obležala na kavču. Okrog devetih zvečer me je zmanjkalo. Oblečeno v dnevna oblačila, copati na nogah in očali na nosu. Na nedelujoči plastični blazini.

Namišljeni prijatelj me je očitno le slišal!

Objavljeno dne

Če me že sprašujete

kaj se je teh nekaj zadnjih tednov, mesecev oz. no, bodimo odkriti – let, dogajalo z mano, naj vam povem, da sem poleg nekaj resnih zdravstvenih težav imela tudi resno ustvarjalno krizo.

Bi pisala, rada pišem, imam 278 idej o čem vse bi razpravljala takole v javnosti, a ko sedim pred računalnikom …. če že najdem čas, vse ideje, ki so se mi še pred kratkim zdele briljantne, potonejo v poplavi samokritike.

Blog sem začela pisati, ker se mi je dozdevalo, da imam toliko tega povedati. Če sem povsem odkrita, so me v to vodili bolj negativni vzgibi. Češ bom na ta način povedala tisto, kar “jim” gre. “Oni” so bili več ali manj neopredeljivi osebki, kot npr. zdravstvo in čakalne vrste …. pa učitelji, frizerji, trgovci, malce pomešano s sodelavci, bivšimi kolegi, ki so mi kdaj pa kdaj nevedno ali celo namerno stopili na žulj, skratka vsem njim bom lahko vpila in jasno in glasno povedala, kar jim gre. Ja, ja, rada pišem, a konec koncev bi lahko pisala, tako kot vse do tistega marca leta 2007, v kakšnega izmed mojih 13 razcefranih blokov in zvezkov, ali pa besno, kot že ničkolikokrat, uničevala sponke za spenjanje papirja. Ne, jaz sem morala začeti blebetati in frfotati na spletni strani, ki jo lahko bere neomejno število meni povsem neznanih osebkov!

Kul, kako je bilo lepo, ko so moje besede dobile tudi ozadje, barve, dodajala sem fotografije in bila navdušena nad prvimi kliki, ki sem jih dobila na svoji strani. Le kdo je zašel sem v tistih prvih dneh? Najbrž le fantje, ki so mi pomagali pri postavljanju strani.

In občutki, ko sem dobila prvi komentar! Waw, krasno, kar prenehala bi hoditi v službo, le še pisala bi. No, no, tako hudo res ni bilo, a nekako te prevzame, ko opaziš, da obisk iz treh dnevnih klikov, poskoči … ja, ja, poskoči 🙂 na 10 ali celo 20. Na blog pridejo celo takšni, ki niso iz kroga prijaznih sorodnikov in znancev, včasih se razvname celo debata, komentarji narastejo na 3 ali celo več1, obisk pa vztrajno raste in tako nenadoma ugotoviš, da te berejo tisti tvoji, pa tisti dobri, pa tisti tanesramni, pa tisti, ki te ne marajo, pa tisti, ki s svojim časom nimajo početi, kaj boljšega, kot pisati pikre in nesramne komentarje, pa tisti, ki so neznansko prijazni …. Ti pišeš, pišeš enako, kot nekoč v svoj raztrgan zvezek, pišeš pač …. ne razmišljaš komu …. neopazno obisk naraste na 6.000 klikov mesečno in niti pomisliš ne, kdo vse se skriva na drugi strani internetne mreže, a ti se niti ne zavedaš, da razgaljaš sebe, prijatelje, družino.

Včasih blekneš neumnost, včasih komu polepšaš dan, sebe pa malce prevetriš in si zbistriš misli. A ko takole leta tečejo, postajaš do svojih zapisov vse bolj kritičen, prebereš kakšen zapis, ki ga je napisal tvoj otrok, ki je še pred kratkim odprtih oči občudoval vse kar se je zapisalo pod tvojimi prsti, zdaj pa so njegovi izdelki vsaj desetkrat boljši od tvojih, no, takrat pride do ustvarjalne krize.

A zdaj sem opravila s tem! Tako kot sem opravila s svojo boleznijo, sem v paket zapakirala tudi samopomilovanje, preveliko samokritičnost in nesamozavest in vse skupaj odposlala na na … na … ma, saj je vseeno, ni jih več in spet se piše na dolgo in široko!

  1. hec seveda [↩]
Objavljeno dne

Dober dan življenje!

Ko sem že nekaj tednov pridno žulila svoj zeleni čaj, me je začelo ščipati v zobeh. Aaaahhh, spet zobje! Å e dobro, da se je moj zobar preselil v ordinacijo 5m stran od moje Mete … ja, ja, tiste pri kateri že nekaj let uživam svojo vsakodnevno dozo kofeina ali teina! Zaradi tega nisem niti opazila, da zadnjih nekaj let vsaj enkrat mesečno od Mete zavijem še v čakalnico in nato na stol svojega zobozdravnika. In ker je gospod še neznansko nežen in prijazen, se mi vse skupaj (hkrati s praznenjem moje denarnice) niti ni upiralo … ne, kar lepo sem se že navadila, da ob rahlem zbadanju po tem ali onem zobu, pridno zavijem še k mojemu zobozdravniku.

Tudi tistega lepega zgodnjega avgustovskega dne bi bilo tako, če le moj zobozdravnik ne bi odšel na svoj dolgi in zagotovo trdo zasluženi dopust. Na  vratih napis, da ga ne bo vse do konca avgusta, mi je narekoval ukrepanje. Ker sem neko soboto (ko moj zobar prav tako ni delal) že kolovratila po Ljubljani in dodobra raziskala način delovanja socilanih zobozdravstvenih ustanov, sem vedela, da brez slike ne bo nič … zato sem najprej skočila poslikati svojo bolečo šestico, s slikico v roki pa še isti dan odkorakala k tistim, kjer ti za pomoč ni treba še enkrat plačevati (ah, ne bom sedaj o tem zafuranem sistemu, ko privatne zobarje plačujemo ponovno, ker ne moremo čakati po pol leta, da ti končno pogledajo boleč zob). Dokaj hitro sem prišla na vrsto, stric je pogledal v moja usta, pa v sliko, nato pa odkimal z glavo in mi zatrdil, da z mojo šestico ni prav nič narobe, le dlesni so tiste, ki mi nagajajo. Pa naj si najdem kakšnega paradontologa, kajti drugače bom kmalu brez zob, mi je še navrgel.

Pa smo odšli domov veseli, da ni bilo vrtanja, ni bilo ruvanja ali kakšnih drugih bolečin. A kaj, ko naslednji dan bolečina ni minila. Pa tudi naslednji ne. In naslednji tudi ne. Moj stalni zobar pa še kar na dopustu, k socialcu tudi ne grem, saj me je že odpravil in tako sem zdravila vnete dlesni, kupovala žavbice, vodice, vmes jedla analgetike (čeprav se jih ogibam, kot hudič križa, a tokrat je bila bolečina le prevelika) ter si kopičila spisek nedokončanih zadev, ki je iz dneva v dan postajal vse večji.

Pet dni in pet noči muk in končno so mi našli zobozdravnico, ki me je rešila vseh muk. Teta zobozdravnica se je zgrozila nad stanjem v mojih ustih in se s svojim asistentom kar nekaj časa pogovarjala kaj jima je storiti, da popravita škodo, ki je nastala v tem času. Ne vem kako, a ta teta je na sliki moje šestice le videla nekaj, kar stric socialc ni uspel. Baje se je nekaj kuhalo tam notri in udarilo na dlesni, a ker so bile dlesni tako načete in stanje zame že hudo boleče, je bilo potrebno najprej urediti to. Dobila sem maksimalno dozo dveh različnih antibiotikov, ki so me v hipu postavili na noge. Oh, odrešena vseh muk, sem naslednji dan že hitela odkopavati svoj kup nedokončanih zadev. Tri brezskrbne in hiperaktivne dni sem zaključila četrto popoldne po obroku prebranca, ko me je sredi kontroliranega napenjanja in damskega zadrževanja vetrov, ujela huronska driska.

Driska je pri ženskah, ki jih tako kot mene, večinoma daje zapeka, včasih dobrodošla sprememba :), a po 4 dneh preživljanja večine ur na službenem WCju, mi je spisek neopravljenih nalog ponovno začel naraščati in sklenila sem, da je čas za obisk pri svoji zdravnici. Linex – probiotiki so baje znana stvar …..ja, zdravnikom … oprostite, jaz nevednica pa nisem niti slučajno vedela, da jemanju Amoksiklava sledi močno čiščenje črevesja!

Jap, driska potem pa hudi napadi slabosti, kepa v želodcu, kislina v žrelu, bolečine tam in tukaj … kaj vem kaj vse me je napadlo, vem le, da je preko mene šel tanker … in to ne le en, najmanj pet jih je bilo. Antibiotike sem prenehala jemati še preden je predpisana kura potekla. Nisem zdržala. Stres, je bila beseda, ki sem jo slišala ničkolikokrat od zdravnikov, ki sem jih obiskovala z upanjem, da mi bodo pomagali odpraviti napade tresavice, kepo, ki me je dušila v grlu, glavobole in na koncu še tedne in tedne nespečnosti. Stres je bil res moj dolgoletni tihi prijatelj, a za moje zdravstveno stanje tokrat res ni bil kriv on … vsaj direktno ne.

Hmmm … ne vem, še zdaj ne vem natančno, a mislim, da je tisti kegelj v želodcu začel pisati tole zgodbo, nadaljevala ga je moja šestica … za katero smo kasneje ugotovili, da ga je močno lomila po mojih ustih in po nekaj tednih crkljanja in ujčkanja, smo končno sklenili, da je čas, da gre rakom žvižgat. Å estica mi je zastrupila dlesni ter udarila na sinuse, ki so mi povzročali glavobole. Seveda je strup iz zoba udaril na ledvica, jetra itd., antibiotiki, ki pa so sicer v prvi rundi pobili tagrde pajace v mojem telesu pa so udarili še po tadobrih in me dokrajčili v želodcu, žrelu in črevesju. V dobrem tednu sem izgubila 7 kg, v teh kilogramih je odšlo veselje do življenja, apetit, v usta z muko nesla kakšno žlico juhe na dan, se tresla brez razloga, imela občutek, da življenje odhaja iz mene in ob tem presedela več časa na urgenci kot doma.

Tako je tistega avgustovskega dne leta 2010 izgledal začetek moje zeloooo doooooolge poti sprememb, ki se še vedno dogaja.

Objavljeno dne

V Lizboni pa nisem opazila Kitajcev s fotoaparati

hotel baxiaGooglanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.

In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del “krivde” gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.

Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.

Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj – po pravici povedano večino -potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).

Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.

Taksiji v Lizboni -. Đabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja – a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.

S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.

Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.

hotel baxia2

Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .

Lizbona pa: -. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.

Å tirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.

pasteis de nata