Blog

Objavljeno dne

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Objavljeno dne

da ne bi pozabila

Ohja, zdaj si možgančke že nekaj časa obremenjujem z zapisovanjem – seveda si zapisujem le miselno nekam v delček možganov, ki naj bi memoriral – stvari, ki jih ne smem pozabiti, ker so sila pomembne za mojo blogersko pisarjenje.

V mislih med jutranjim tekom spisujem cele članke, a ko pridem domov, je čas za tuš, oblačenje, pogosto tudi za umivanje od kakšnega blata in bognedaj dreka popacanega Otisa, čas za obvezen zajtrk, potem pa je v naslednjih nekaj minutah že potrebno drveti v službo. Ja, ja, od avgusta dalje spet hodim v službo, v novo službo in tudi o tem bi tako zelo rada pisala, a kaj ko je pred službo in potem po službi potrebno postoriti še tisoč in eno stvar, na koncu Otisa odpeljati še na večerno kakanje in sprehajanje, še kaj prebrati in ahhhh, ura je kot bi mignil polnoč in takrat je pač potrebno iti spat, če želi človek biti naslednji dan ob pol sedmih pokonci in naslednjo uro tekati po sosednjih travnikih in pašnikih in si sproti v misli beležiti nov članek, ki bi ga bilo nujno, nujno potrebno spraviti na blog.

V psiho testu, ki so mi ga naredili v norišnici, so (poleg vsega ostalega, seveda) zapisali tudi, da so moje spominske sposobnosti nadpovprečne. Kako dolgo se povprečni ljudje spominjajo člankov, ki so si jih zapisali v možgane? Jaz si torej lahko privoščim malce več mečkanja, a v nedogled tole res ne bo šlo, kaj?!

O križarjenju iz leta 2011, o katerem bi lahko pisarila ves teden, a nisem zapisala prav ničesar, sem pozabila že skoraj vse, spomnim se le še občutka strahu, ko smo se celo noč prekucavali preko 12 metrskih valov. Pa kako prijetno sem se počutila na Madeiri. Ja, tega se še spomnim, a tudi to je šlo že v pozabo, če danes ne bi v neki reviji zagledala članek o tem prekrasnem otoku sredi oceana. Takrat sem imela prebliske, da bi se tja kar preselila, a kaj ko celo pokanje prtljage terja svoj čas, jaz pa si ga nisem vzela niti za pisanje. O Madeiri res najbrž ne bom pisala, bi pa vsekakor morala opisati najine (jap, zdaj pišem le še v dvojini, ker se je naš najstnik počasi odklopil 😉 ) letošnje kratke a vendar krasne počitnice v vasici Cola ob Gardskem jezeru.

Že nekaj časa si želim napisati nekaj v spomin mojemu dragemu prijatelju Borisu, ki ga žal ne bom nikoli več videla. A vedno ko se lotim pisanja, besede zvenijo patetično in prazno in nikakor ne povedo tistega, kar čuti srce.

Tudi norišnica mi je pustila toliko čudovitih spominov, ki jih bo treba preliti na – uf, tole je fosilno, če rečem na papir, kajne – torej na tipkovnico?
Od odločitve, da počistim bazo FB prijateljev in vsakega povabim na kavo in kosila z Matejem Golobom, ki je to idejo še nadgardil, se spopadam z željo, da začnem tudi jaz pisati intervjuje z ljudmi, ki jih poznam ali spoznavam, a sem še vedno le pri pobožni želji.

Vsekakor bo treba nekaj napisati o občutkih, ki me prevevajo ob moji novi službi in nasploh o tem kaj in s čim in zakaj se ukvarjamo.

Pa niti slučajno ne smem pozabiti na podroben opis mojega izleta v London, ki sem ga imela s svojo novo nišefico (ona pač pravi, da ni šefica). 6 izjemno zanimivih, drugačnih, polnih dni v enem najlepših svetovnih mest je v moje misli zapisalo že nešteto člankov.

Odkar sem v novi službi se ukvarjam tudi z idejo o tem, kako naj bi izgledala moja popolna pisarna. Vse sem že zapisala. V mislih, seveda.

Pa kako spreminjati navade in kam naj bi to peljalo. Ja, o tem ravnokar berem knjigo in ideje in zapisi se mi kar krešejo in prav vsak jutranji tek v zadnjih dneh mi zapiše nov članek na to temo. V mislih, seveda.

Pa nekaj o zdravi prehrani, ko se že ravno tudi v poslu ukvarjam s tem področjem in ker me misel na hujšanje (ups, zdravo življenje) tako ali tako že ves čas preganja.

Pa še kakšno o našem Otisu in njegovih avanturah –

Jooooj, še dobro, da grem jutri zjutraj spet na jutranji tek 😉 !

Objavljeno dne

Nostalgični spomini na Hrvaško

Najbrž je za moje današnje odklanjanje poležavanja na hrvaških plažah krivo otroštvo, ki je bilo počitniško naravnano seveda samo v to smer.

Vsako poletje je moja mama navdušeno izbirala počitniško točko na (pre)vroči in seveda takrat klim še ne poznavajoči hrvaški obali, že tedne vnaprej na kupček nalagala frotir brisače, bombažne nogavičke, frfotava poletna krila, kratke hlače, kreme za sončenje in z nakupi novih kopalk poskušala nad idejo praženja na plaži, navdušiti tudi mene. Mislim, da vse do danes ni dojela, da je bila glavna strateška napaka narejena prav pri tem – pri nakupovanju kopalk. Le katero občutljivo najstniško dekle bi, po podrobnem ogledu svoje, že rahlo pomarančaste in takrat še povsem bele, riti, ki si jo je lahko (pre)natančno ogledalo v ogledalu z neonsko svetlobo krepko osvetljene Maximarketove garderobe, potem še z veseljem v teh istih (ali konec koncev katerikoli drugih) kopalkah paradiralo po plaži?! Pa naj sem si izbrala še tako krasne, modne, z nedrčkom, ki dvigne in hlačkami, ki podaljšajo, me je slika mojih belih stegen v sanjah morila še vse do konca naslednje zime!

In potem na morju?! Saj je vseeno Selce, Medulin, Iž ali Primošten, opazna razlika med temi kraji je bila le v številu ovinkov, ki smo jih po večerji prehodili preden smo prispeli do THE sladoledarja, ki je kugle metal enkrat višje, kot tisti v ulici bližje našemu hotelu/počitniškemu domu.

Zjutraj zajtrk – ob posebnih dnevih rezina gaude in(ali) kakšne pariške salame, večinoma pa že na krožniku naložen mali zavojček masla in marmelade. Naša mati so imeli vedno dobre odnose z natakarji in tako se je na naših krožnikih, namesto šipkove ali slivove, v tisto majhno pakungo zavita (premogla je količino ene jušne žlice in prav čisto niti grama več), velikokrat kot po naključju znašla ravno meni najljubša marelična inačica marmeladnega obroka.

Aja, pred zajtrkom je moja mama tekala na plažo in na THE hot places nameščala brisače, češ brez tega bi morali ležati tam nekje, kjer je – ne vem – najbrž že nekaj groznega -. morda smetnjak s tisto marmeladno embalažo, kjer bi se potem nabirale ose, ali pa kup martinčkov, ki bi nam potem lezli po naoljenih hrbtih – ali pa skalo, kjer se niti jaz – malo dete ne bi moglo lepo zlekniti in ustrezno posončiti vseh svojih okončin. No, kakorkoli, mi smo imeli vedno najboljše mesto na plaži!

Po zajtrku smo seveda takoj hiteli na sonce, saj je bilo potrebno čim bolj izkoristiti vse, kar so nam “sanjske” in tako težko pričakovane počitnice nudile. Spominjam se, da je oče že kmalu po vtiranju Coopertone kreme (ta je bila v tistih časih the best, saj je imela deklica, ki ji je kužek vlekel kopalke z bele riti, ostalo kožo obarvano kot bi jo namazali z globinom – tako, da smo vsi mi seveda pričakovali podoben efekt), začel razpravljati o kosilu, za katerega smo se odločili že prejšnji večer. Izbirali smo med dvema menijema in kot se spominjam, sta si bila precej podobna in njuna glavna sestavina je bila mnogokrat v nekakšni redki omaki namočen stročji fižol s kombinacijo paradižnikove omake, le da si v prvem dobil kakšno verzijo pohojenega krompirja, v drugem pa zlepljen riž. A da ne bo pomote, v vseh obrokih smo neznansko uživali, saj so bili ti izbori in pričakovanja kako bo vse skupaj tokrat izpadlo, bistvo našega dopustovanja. Å e lepše je bilo pričakovanje ali bo za sladico kepica jagodnega sladoleda, grozdje ali le vaniljev puding s kapljico malinovega sirupa.

Večerje so se večinoma začenjale okrog 7h zvečer in bile za mojo mamo hudo pomemben del dopustovanja. V namen popolnosti večernega uživanja, smo s plaže odšli že okrog 5h. Danes ob tej uri sploh Å E ne bi šla na plažo, a z očetom sva bila s takšnim aranžmajem nadvse zadovoljna, saj sva imela celodnevnega prevračanja (ne pozabite, da smo bili na plaži že od 9h zjutraj, vmes pa le kakšno polurno pavzo za kosilo) na frotirastem ražnju, že preko glave, zato sva se ubogljivo tuširala, lišpala, si nadela ravno tista oblačila, ki jih je za naju predvidela mati, se potem kakšne pol urice (spet ubogljivo) sprehajala in poklikala nekaj fotografij, ki naj bi sosedom pokazale, kako fantastično naj bi se bili imeli na počitnicah, nato pa vsaj 15 minut pred odpiranjem menze, stali skorajda napopani na vhodna vrata. Jap, baje bi na koncu dobili res le še pohojeno solato – pač zajemali naj bi jo iz velikega solatnega čebra, zato, kasneje ko naj bi človek prišel tja, večja verjetnost bi bila, da dobiš ravno tisto, ki je naj bi ležala na samem dnu, prepojena s kisom in oljem in utrujena od pritiska tiste sveže prekrasne zelenjave (japajade), ki se je nekaj ur bohotila nad njo.

Po večerji pa že prej omenjen sprehod do centra vasi, lizanje zmrznjene obarvane sladke vode, ki so ji ustvarjalci nadeli celo različna imena od jagodnega do čokoladnega in vaniljevega sladoleda (tisti fancy okusi ala Zabaione, stracciatella, Baccio so prišli mnogo kasneje), za vrhunec večera pa še nekaj urno sedenje na terasi ob poslušanju peto razrednega banda in srkanju ene Radenske, Ore in Coca-Cole, ki smo si jih lahko privoščili ta isti večer. “Pij počasi,” mi je vedno rekla mama, “saj, ko bo miza prazna, bomo morali oditi v sobo.” In jaz sem pridno srkala po kapljicah in zdolgočaseno opazovala tete, ki so v pomanjkanju moškega navdušenja za ples, plesale kar ena z drugo.

In tako dan na dan in poletje za poletjem.

Priznam, zdelo se mi je kul, saj smo na počitnice vedno vsi komaj čakali – torej to mora biti nekaj v čemer strašansko uživaš, čeravno ti ni najbolj jasno, zakaj bi celotedensko poležavanje na plaži – na soncu, celodnevno druženje s starši, razglabljanje o hrani, oblačilih ostalih gostov ali brezplodno posedanje po terasah, predvsem pa dan na dan brez druženja in čvekanja s tvojimi prijatelji ali vsaj kar tako enimi neznanimi vrstniki, bilo tako nadvse zabavno.

Å ele v svojih najstniških letih sem spoznala, da so počitnice lahko še bolj kul. Teta me je povabila na kampiranje z njo in njeno hčerjo – mojo sestrično. Nobenega rituala, vstajanje, ko nam je švic v prevroči prikolici že tekel po riti, zajtrk ko nam je pač ustrezalo in jedli smo kar nam je pač ustrezalo – vse razen marmelade ;). Kosilo smo pogosto kar preskočile. Teta nama je suvereno predstavila praktičnost “sadnega” dneva in midve sva ga veselo zagrabili – saj se še spomnite tistega iz garderobe Maximarketa? J Sicer me je ob tem dietnem jedilniku begal zajtrk z Nutello (ups, te še ni bilo na voljo -.Eurocremom) in po sadnem kosilu še Otočec (hudo dober-pravzaprav edini možni družinski sladoled), a sem šele kasneje, ko sem že sama prevečkrat poprijela za kuhinjske lonce, dojela tetin trik počitniškega prehranjevanja. Pa vendar ji tega ne gre zamerit, saj sva tudi sami veseli preskočili drgnjenje loncev v čudno smrdečih kamnitih umivalnikih ob skupinskih toaletnih prostorih. Tudi zvečer se nismo prav nič lišpale. Posedale ali poležavale smo na ležalnikih ob prikolici, midve pa sva se podili z mularijo iz sosedskih prikolic ali šotorov, na teraso pa prišli le na ogled in postavanje, če se kje prikaže kakšen ogleda vreden mladenič.

Ne glede na to, da je tudi izboljšana verzija počitnikovanja locirala na Hrvaški obali, se kasneje, ko sem si dopust organizirala že sama, nanjo skorajda nisem vračala. Mareličnih marmelad je bilo kot kaže vseeno malce preveč.

Objavljeno dne

Saša Gerčar nima raka!

Vsake toliko skočim na Google Analytic in pogledam kdaj in kako ljudje pridejo na moj blog. Moram priznati, da me vsakič rahlo strese, ko vidim, da ljudje v Google iskalnik vpisujejo “Saša Gerčar rak”. No, dokler si ne natisnem in nosim majice z napisom “nimam raka”, bi jim to povedala vsaj preko bloga.

Dragi moji firbčni znanci in [tippy title=”prijatelji”]no, čeprav prijatelji mojo zgodbo tako ali tako poznajo[/tippy], tukaj je pojasnilo o tem kako in kdaj se je vse skupaj začelo, tu si lahko preberete kako sem si prvič obrila glavo, tokrat pa naj vam povem, kako sem se vesela in ponosna zopet spravila med ljudi. Prepričana, da sem lepa, pa čeprav brez naglavne lepote.

Ko sem dokončno postala obritoglavka, sem nekaj dni po nakupu lasulje in opraskano rdečem zatilju, na družinskem izletu v Lizboni, sklenila, naj lasulja malce počiva, jaz pa sem pikajoče srbeči stvor zamenjala za barvito ruto, ki sem si jo umetelno zavila okrog glave. Tam, kjer nisem srečevala znancev in prijateljev, sem si drznila na ulico stopiti brez las. Nihče ni buljil vame – pravzaprav sem se počutila bolje in pot iz Lizbone do doma je lasulja preživela na dnu potovalnega kovčka, doma pa od takrat naprej krasi vrh naše kuhinjske sveče. Sem si jo poskusno vsaj še 3 x poveznila na glavo, a jo še pred odhodom preko domačih duri, že vrnila na njeno svečasto mesto.

lasuljaSasa_Lizbona_feb12
Å ali in rute so krasna stvar, a kaj ko ni vedno časa za zavezovanje in vozlanje, pa tudi med fitnesom ali tekom bi s svojim barvitim naglavnim turbanom izpadla precej [tippy title=”čudaško”]že tako sem bila kot vanzemaljac[/tippy]. In tako sem si pričela šivati svoje bombažne kapice. Imam jih vseh barv. Takšne kjer lahko nosim le glavi se prilegajoči “štumf” ali pa ga nadgradim še s trakom, ki se spredaj konča v vozel in daje vtis turbana.
Kapice so v letu 2012 pa vse do aprila 2013 postale moj zaščitni znak in nameščala sem si jih četudi sem le odpirala vrata poštarju ali odnašala smeti v kontejner.kapce
Kljub [tippy title=”samoinciativni spodbudi”]to je bil res moj odličen preblisk, da se slikam pri profesionalnem fotografu in si nabildam samozavest glede plešaste podobe[/tippy], ki sem si jo omislila kmalu po prestopu med skinheade in si v ta namen omislila stilsko fotografiranje pri izredno simpatičnem paru, kjer ona liči, on pa pritiska na sprožilec fotoaparata, si špancira po mestu s povsem golo glavo, nisem upala privoščiti.M2O izbranih 21 Nisem se opogumila, saj me je bilo strah prestrašenih otroških pogledov in zaskrbljenih ter sočutnih obrazov odraslih ‘tet in stricev’, ki bi za mojim hrbtom šepetajoče komentirali “ubožica, ja, rak, ja”
Priznam, da sem se kakšno leto smilila sama sebi, se sramovala celo svoje podobe v ogledalu in vsakodnevno ogledovala vrh lobanje upajoč, da je prah, ki se je slučajno prilepil na vrh moje betice, morda puh mojih na novo poganjajočih las. Strah in sram me je bilo srečevati stare prijatelje, ki o mojem stanju niso imeli blage veze in so pogosto nerodno umikali pogled in se očitno izmikali vprašanju o mojem zdravju. Prenehala sem uporabljati ličila, korekcijska očala pa, ki so vsaj približno prikrivala odsotnost obrvi in trepalnic, so postala moj stalni spremljevalec (čeprav je moja dioptrija le -0,75).
V decembru 2012 mi je prijateljica svetovala naj si ogledam opcijo vrisavanja obrvi, ki jo ponuja Prive studio in po nekaj tedenskem oklevanju, sem se opogumila in jih poklicala. Od tam naprej je steklo avtomatično in že uro po prvem obisku sem ponosno dvignila glavo in razkazovala kup majhnih narisanih (pravzaprav nekako tetoviranih) črtic, ki so tvorile prekrasen lok nad mojimi očmi. Končno sem se spet počutila kot človek in po dolgem času v roke spet prijela ličila, črtalo za obrobo oči in si začela temniti tudi področje, ki naj bi ga obrobljale dolge in goste trepalnice. Nekaj pristnih komplimentov na račun mojega videza mi je dalo zalet, da sem ponovno začela razmišljati o bolj ženstveni in naličeni podobi. obrvi
Svoje gologlave podobe sem se še vedno sramovala in če se mi je ob snemanju motoristične čelade slučajno snela še kapica, ki je pokrivala plešo, sem jo hitela pokrivati hitreje kot gospodinje pravkar zgneteno kvašeno testo.

Takrat sem si omislila še eno, novo lasuljo. Češ, tokrat bo frizura bolj drzna in z veseljem jo bom nosila. Celo frufru so mi pristrigli in zanjo sem odštela poštenih 80€, a žal se je tudi njena kariera zaključila po borni uri nošenja in sedaj tudi ta krasi taisto svečo. Z lasuljami sem dokončno opravila in če koga zanima, ju z veseljem prodam za pol cene.

Sramu pred plešo so me osvobodili šele [tippy title=”sonorci“]naj poudarim, da niti slučajno ne mislim, da so moji prijatelji v psihiatrični ustanovi nori in ta naziv uporabljam zgolj provokativno[/tippy] . Saj veste, tisti prijatelji, ki so se znašli istočasno na istem koncu zaradi podobnih težav. Približno ravno tako nenori kot jaz, a vedno pripravljeni na pogovor in prijazen nasvet. Nekega dne smo se o tem le pogovarjali, naslednjega sem v Lignanu poskusila med neznanci, tretji dan pa na njihovo prigovarjanje odšla gologlava še na sprehod po Ljubljani. Prav nihče ni buljil in jaz sem prišla s sprehoda živa in zdrava – ter seveda plešasta.
Ko sem bila ravno v eksperimentalni fazi, sem si po nasvetu sonorice poskusila nadeti še umetne trepalnice. Bila sem skeptična, saj se le te niso imele na kaj opreti, a kaj, tistih 3€ za par trepalnic sem na hitro odštela in si še isti večer eksperimentalno napopala le eno od njih. Ja, res je, preizkus je bil opravljen v norišnici, tako da mi res nihče ni mogel očitati čudno nesimetričnega pogleda.

Resda je ravno takrat v našo sobo vstopil tehnik Marko in me nekaj minut tiho in precej čudno opazoval, nato pa previdno vprašal, ali je z mojimi očmi vse v redu. Torej je bil poizkus vreden truda in efekt vreden vsakega vloženega evra!

Sedaj si trepalnice lepim pogosto – skoraj vsako jutro … in navadila sem se celo tega, da jih končno tudi obračam v pravo smer. Ja, ja, ne le, da sem v začetku, predel kjer so trepalnice daljše, nalimala v notranje kotičke očesa (tam so naše naravne trepalnice že precej kratke ali pa jih že skoraj zmanjka), ne, za moj nastop v oddaji Dobro jutro, sem si eno uspela napopati celo tako, da je namesto, da bi se lepo ukrivljala navzgor, kot zavesa padala preko mojega očesa in mi skorajda zakrivala pogled na mojo bližnjo in daljno okolico.

In ja, odkar imam obrvi in trepalnice, me videz obritoglavke resnično nič več ne moti. Prav nasprotno, z image-om, ki je drugačen, zapomnljiv in lahko rečem rahlo ekstravaganten, se počutim odlično.

Objavljeno dne

Obritoglavka

“I ran out of ideas for interesting haircut” sem komentirala, ko so takrat moji nadrejeni Američani izvedeli, da sem si obrila glavo.
Baje je bila vseh 16 let mojega službovanja v tem mednarodnem podjetju, po vsakem ameriškem obisku naše pisarne, ena glavnih zanimivosti, kakšno frizuro ima tokrat Saša. Na prvi razgovor za službo je prišla dolgolasa rdečelaska, na naslednjem obisku jih je na letališču pričakala paževsko urejena črnolaska, ki pa se je že naslednjič preizkušala vživeti v stereotipno pregovorno skupino blondink. Zato se res ne gre čuditi visokemu kotiranju faz moje frizure [tippy title=”na ameriških stavnicah”]no, ajde malce pretiravanja ne more škoditi[/tippy].

Danes se nikakor ne morem spomniti, kdaj sem opazila, da se mi lasje redčijo, a zdi se mi, da je bilo to že nekaj mesecev, morda celo let pred mojo [tippy title=”kao boleznijo“]izgorelost pač težko poimenujem bolezen[/tippy]. Imela sem goste in močne lase, zato je najbrž moje prvo jamranje o izpadanju, frizerka Barbara, zavrnila s komentarjem, da bo tako zanjo manj dela, kajti moje naglavno vejevje je morala za ustrezen efekt vedno temeljito razredčiti.
Prvi goli krogec se mi je začel risati na levi strani lasišča in takrat ni bil večji od kovanca za 20 centov. Ni me preveč vznemirjal, saj se baje podobno dogaja mnogim in večini se golota v nekaj tednih prekrije z novimi lasnimi izrastki in problem se reši še preden bi kdorkoli opazil, da postajaš prava Pika nogaglava-vička.
No, meni se ni. In ne le, da se krogec ni zarastel, pojavil se mi je novi še na desni strani, pa še dva zadaj na temenu in počasi so se iz 10 ali 20 centov spreminjali v € ali 2.
Imam … ups, imela sem krasno frizerko, ki mi je pričeske počasi krajšala in prirejala nastali situaciji. Najprej sem si pričesko skrajšala, ker sem imela polno kapo (skorajda dobesedno) las, ki so se popali na moja oblačila, padali po tleh, se nekako pretihotapili v pralni stroj in se namnožili po oblačilih vseh domačih, kasneje pa zato, ker je bilo kratke šope las lažje krotiti in z njimi prekrivati že dokaj velike kroge gole kože.

portret sg okt2011slika las feb2012
Nekaj mesečno … morda celo enoletno obdobje Pike glava-vičke (pikasto lasate glave, ki je bila spretno prikrita s prisrčno kratko in končno ne obarvano frizurco) se je nekega sončnega februarskega sobotnega dopoldneva spremenilo v obdobje lasuljaste Saše. Nekaj dni pred tem sem namreč opazila nov krogec, ki se je začenjal izrisavati na vrhu moje glave. Tam čisto pri vrhu, kjer bi na kapico pasal cofek, na glavi polni las pa kvečjemu kak lasni vrtinec. Med sprehodom do ljubljanske tržnice sem se ubadala z razmišljanjem ali naj si na bleščeči svetli predel z vodoodpornim markerjem narišem temno liso, naj si nalepim kosmateno fliko blaga, potegnem lase v stilu Trump pričeske ali pa si nataknem 10 cm petke in na večino ljudi gledam zviška ter upam, da imajo vsi dvo-metraši tako močno dioptrijo, da moje pleše pač ne bodo opazili.
Moje razpredanje je rešila trgovinica, ki je poleg 100 in 1 kiča, v izložbi ponujala tudi lasulje. Našla sem tako, ki skorajda ni odstopala od moje takratne Pika glavavičkine frizure in tako sem tistega sobotnega dne, solato in kislo zelje nakupovala že vsa nasmejana, zadovoljna in lepa.
Zadovoljstvo in sreča sta trajali le do prvega ovinka, ko sem se že čohljala, si lasuljo popravljala in v izložbah preverjala ali res stoji kot je treba. Å e tisto popoldne sem mamo poprosila, da po temeljito obdelanem strženu na očetovi glavi, brivnik uporabi še pri meni. Sklenila sem poskusiti kako mi paše ježek. Veste kako? Ježek na palčki mi paše. Odlično paše, še najbolj ob vročih poletnih dneh. Po kosilu. A ježek na glavi polni golih krogov?! Nikakor!
Doma, zvečer sem v roke prijela Tomažev brivnik, ki si ga je nekoč omislil za urejanje brade in pegasto deformiranega ježka pokončala in postala obritoglavka. Občutek? Grozovit! V ogledalu me je opazovalo bitje iz drugega planeta – gologlavo in takrat se mi je zdelo tudi izredno dolgonoso bitje, ki mu ob straneh strašansko čudno in opazno štrlijo ušesa.
Naj vam povem, da je nošenje lasulje na lasato glavo povsem nekaj drugega kot nošenje lasulje na golo, nežno in občutljivo kožo. Ohhhh, kako sem si takrat zaželela svoje Pika glavavičkaste frizure nazaj. Vsaj na temenu, kjer me je lasuljina obroba žulila tako kot so me nekoč žulile zaponke tistih prastarih modrcev in mi na občutljivi koži puščale rdeče sledi.

A žal kolesja časa ne moreš obrniti nazaj. Od tistega dne naprej pa vse do danes mi ni zrastel noben las več. Počasi so mi odpadle tudi vse nepotrebne (brki ;), pod pazduho, po nogah, … pa saj veste kje vse se je treba ženskam non-stop briti) in potrebne oz. želene dlake (lasje, obrvi in trepalnice). Alopecia universalis je moja diagnoza. Razlog pa bojda stres. Bo že držalo, odkar sem se znašla tukaj, v to vse bolj verjamem.