Pri nas doma smo vedno imeli živali. Baje je moj oče ujel mamo na kozo. Ali pa mama očeta. No, kakorkoli že, pri nas doma … v družini, ko in kjer mene še ni bilo … jasno, da ne, saj se takrat mama in oče še nista poznala?! … smo (no, ja – so) imeli kozo Miko. Pojma nimam zakaj so jo takrat še “to become moji stari starši” sploh kupili. Morda so bili res takšni živaloljubci, ali pa je bila tudi koza, tako kot kure in solata, le del agrokulturološke usmeritve mojih prednikov.
Pa vendar, koza ni bila le to, očitno je bila tudi magnet za bejbe, saj je takrat še “to become moja mama” baje vsako jutro, ko se je sprehodila po Novih Jaršah, prišla pokukat še h kozi Miki.
Ja, ja, nekoč so bile Nove Jarše daleč od tega natlačenega blokovskega naselja in od Starih Jarš so se razlikovale po tem, da so bile tam postavljene ganz nove hiše – hiše, ne bloki in stolpnice … in predel, kjer smo (ok, ok, – so) imeli kure, kozo, njive solate in nasade ribeza in kaj vem česa še, je bil tretiran kot super nov in kao urban. In “to become moja mama” je Miko čohljala za ušesom, v resnici pa predvsem pogledovala k “to become mojemu očetu”.
Torej mi je bila ljubezen do živali tako rekoč položena v zibko.
In potemtakem mi res ni jasno, zakaj kasneje moja mama ni razumela moje močne navezanosti na vse potepuške mačke, ki so mi prečkale pot življenja. No, saj nisem k hiši privlekla ravno čisto vsakega mačkona, bila sem le tako skrbna, da naša hiša res ni nikoli trpela umanjkanja kosmatih mišolovcev. Kdaj pa kdaj se je kak maček odločil, da sosedova hrana diši bolje od naše ali pa da mu kak pes preveč najeda in se zato odselil tri hiše naprej in jaz sem skrbno naslednji dan v naš dom že privlekla nov mijavkajoči in pihajoči kosmati stvor.
Psi pa itak. Najprej Mika, (jah, očitno je “to become moj oče” v spomin na svojo kozico, moral tako poimenovati tudi svojo prvo belo pasjo kosmatinko), potem ovčar Johny, mešanka Tima in potem pol stoletja Kal, Kala I., za njo Kala II. in Kala III. Prvi sem ime izbirala jaz, za ostale me pa prosim ne krivite, ker sem že zapustila domače gnezdece . Če me ne bi izdajal moj tipično Ermenčevski nos, bi se glede na očitno kreativnost (not) mojega očeta, lahko še danes spraševala, če pri mojem stvarstvu ni imel prstov vmes kak drug malce bolj kreativen lastnik kakšne druge kozice ali ovčke.
A če bi kljub rahlo zavito nosatih Ermencih, kdo še vedno dvomil o identičnih krvavih tekočinah, ki se prelivajo v žilah mojega očeta in mene, je podedovana ljubezen do psov zagotovo dovolj močen argument, ki lahko prepriča še takšnega nejeverneža.
Psa sem si želela od nekdaj, a kaj ko poleg moža, sina, službe, družbe, športa, potovanj, občasnih zlatih ribic in mačka Garfielda, res, res, ni bilo časa še za neskončno dolge pasje sprehode.
Maja lani pa so sanje postale resničnost. Nekaj mesecev pred tem sva s prijateljem, ki ga je ravno takrat tudi “zadelo življenje”, ugotavljala, da si oba želiva malo ščene. In oba sva sanjarila o isti ultra energični pasmi. V naslednjem mesecu, smo že imeli Otisa.
Ponavadi na dolgo in široko razlagam o barvi kavča v stanovanju, kjer sem bila na obisku – pa kaj je rekel on in kaj jaz pa kakšno je bilo vreme in kakšnega okusa kaša, ki jo je takrat jedel ubogi pred kratkim operirani Žiga, a tokrat sem morala zapisati kratko in jedrnato, kajti tako na hitro se je zadeva obrnila, da bi moje tipično dolgovezenje uničilo občutek hitrosti takratnega dogajanja.
A vseeno moram povedati da me je tistega pomladnega dne, moj prijatelj pretental in prepričal v nekaj, kar se mi je še tisti dan, na obisku v stanovanju z belim kavčem in odlični Lučkini kaši, ki se je kar stopila v ustih, zdel najbolj nor in nemogoč miselni konstrukt. Žiga je namreč predlagal pasje solastništvo. Midva – pasja solastnika?! Predstavnika dveh različnih generacij – jaz v letih njegove mame in on predstavnik generacije Y, jaz iz Sostra, on iz Bežigrada, jaz s svojo družino, on s svojim takrat še samskim skorajda še študentskim življenjem?! Ste že slišali kaj sličnega?! A Žiga se ni vdal mojemu rahlo posmehljivemu odmahovanju z glavo. Že naslednji dan je v mojem nabiralniku pristal mail poln konkretnih podrobnosti glede skrbništva za takrat še neizbranega štirinožnega prijatelja. Baje je to moj način – napisano v alinejah, konkretno in dorečeno glede vsake podrobnosti – kdo izbira ime, kdo naj bi ga vozil lulat in kakat, kdo na razstave, kako si deliva investicijo, kako stroške in kaj bova počela z “mastnimi” zaslužki od njegovega naskakovanja (jah, to da bo to ON – torej moški predstavnik pasme Jack Russell, sva se uspela dogovoriti že pri prvem zelo sanjavem pogovoru). Ne spomnim se podrobnosti, a glavna sporočilnost maila je bila, da naj bi bil kuža ves naš, le ko nas bodo bolela ušesa, glava, rit in utrujeni podplati, lahko kužka pripeljemo k pasjemu stricu Žigi. Kakšno olajšanje glede skrbi kaj početi, ko bi se nam zahotelo nepasjega dopustovanja!
To become pasja mama Saša je že počasi strigla z ušesi in ko je na mail priletela še slikica najbolj cortkanega bitja na svetu, je bila Saša pečena. Od pečene Saše in za roštilj skoraj pripravljenega moža in mladega princa, je bil le še en majceni, majceni korakec.
Maja 2012 sva se pasja mama Saša in pasji stric Žiga odfurala do Udin in takrat sem v naročje prvič stisnila malo tresočo se kepico.
