Blog

Objavljeno dne

Povoj, par bergel in razprodaje

bergleVse lahko razlagaš tako ali tako … vedno se vse sliši precej verjetno.

Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti – ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat – kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ali pa razlaga mojega prijatelja, ki pravi, da bi vsak, ki vsaj malce predihava psihologijo, najprej pomislil na samokaznovanje. Samokaznovanje? Jaz sebe? Zakaj le? Sem bila poredna zadnje dni? Ok, ok, takole bom vprašala: sem bila kaj BOLJ poredna zadnje dni? Ej, saj sem pojedla vse s svojega krožnika. Ja, spet! ??? #$%!!!? Hmja, ja, ja, razumem point – mo go čeee pa res ima to kaj opraviti s samokaznovanjem. 🙁

Mogoče gre pa za zbujanje pozornosti? Ja, ta je še bolj verjetna, kajti ne boste verjeli, kaj vse se dogaja, ko v roke primeš par bergel. Ste že poskusili? Ali pa sprehajanje po mestu z na debelo povito roko? In potem nakup špecerije v trgovini?!

Brez povoja si stara debela in počasna krava, ki spet ne zna dovolj hitro zlagati zadev na tekoči trak, s povojem pa postaneš prijetna priletna (mogoče celo dokaj mlada oz. vsaj mladostnega videza) gospa, ki ji je treba pomagati, z njo malce poklepetati, se ji morda le nasmehniti – Poskusite! Pa ni treba, da v ta namen, tako kot jaz, podstavite roko pod kovinska vrata. Samo zavijte si roko – tako kot malce avantgardni modni dodatek in pojdite na špancir v mesto.

No, ampak tokrat so moj modni dodatek bergle.

Če jih ne uporabljate le kot modni dodatek in vas resnično boli noga, zna biti zadevica malce neprijetna, priznam, a vseeno je učinek na mimoidoče vreden parih auč in ohh.
Npr. meni se je tokrat “zadeva” zgodila ravno v času razprodaj. Si lahko predstavljate težavo, ki jo imam v povezavi s tem?! Si predstavljate, da ravno te dni najdem huuuudo dobre in seveda skontirane hlače? V trgovino moraš iti, drugače ti jih bo kakšna druga babnica speljala izpred nosa, zato pač greš in s seboj vzameš tiste svoje bergle. Vam povem, da je to še “huje” kot ono s povojem … mislim, glede prijaznosti in uslužnosti vseh sovaščanov in ostalega mrčesa 🙂 … najbrž bi mi kakšna gospa s katero bi se morda cufali za isti kos blaga, celo pustila, da jaz uboga para z berglami, le te odnesem v svojo omaro in si tako najdem vsaj kakšno življenjsko uteho.

No, a pojdimo nazaj na razprodajo in k tistim huuudim hlačam. Seveda jih ne morem kar kupiti, potrebno jih je pomeriti. Obešalnik zagrabiš z zobmi – a itak v naslednji sekundi nekdo prileti in ti pomaga, hodi za tabo, nabira obešalnike in ti jih lepo prinese v garderobo. A potem moraš (hočeš nočeš, a se spodobi) svojega pomočnika odsloviti. Zapreš vrata in – potem nekaj časa stojiš in razmišljaš … jah, v rokah držiš bergle in z muko nekako zvlečeš tiste hlače iz obešalnika. Nato tisto razbolelo nogo še nekako stlačiš v hlačnico. A, pozor, hlače naj ne bodo slim fit! Ta opcija zame to sezono zagotovo odpade – no, najbrž ne le zaradi razbolele noge ;). in potem se prava težava začne, ko želiš še drugo hlačnico zapolniti s svojim čvrstim telescem (japajade) in vtakniti v rorček še tisto zdravo nogo.
OK, če se zelo potrudiš, imaš občutek za ravnotežje, trdno držiš obe bergli, nastaviš obe hlačnici hkrati in naenkrat skočiš z obema nogama; hop!
No, to bi morda šlo, a jaz še nisem tam – morda z malo prakse!

Čisto res pa je, da se bergle resnično splača prenašati naokrog! Prisežem! Bi jih kupila kot modni dodatek … potem, ko me ne bo več nič bolelo. In potem grem v garderobo … seveda s pomočjo nekoga, ki nosi obešalnike za mano, zagrnem zaveso, enostavno in hitro pomerim vse … skačem v ene ali druge hlače brez težav, odgrnem zaveso, si nadanem mučeniški obraz, poskušam z zobmi zagrabiti obešalnike – ni vrag, da se spet ne najde kdo, ki bi mi pomagal. Morda mi še kaj primakne pri blagajni, revi ubogi?!

Vam povem, še moj Tomaž je nerazpoznaven. Nosi mi torbico, prinese čaj, stol, odpira mi -. Res je, O D P I R A mi vrata pri avtu (!), celo kosilo mi je plačal danes …ej, pa če to niso nebesa! 🙂 Se mi je zdelo, da sem par zvezdic videla takrat, ko sem padla in letela proti …. nebesom, seveda.

Se res ne bi čudila, če mi tole ne bi zlezlo malce v glavo – še bolj odpornim bi, pa ne bi meni! In potem ti takšna miselnost mimogrede zaide v podzavest (ali kamorkoli že gre iz moje vedno razmišljujoče nafrizirane glavice). In ko kasneje človeka udari tadeprasta, se mal po tleh vrže (podzavest dela, saj veste! 😉 ), mal zvezdic vidi, boli, ampak to hitro mine! Glavno, da je potem svet spet lepši!

Komentar avtorice: hudo sarkastičen spis

Objavljeno dne

Ko bi le imeli angelčke!

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog- hmmmm – le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje – saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna “lepa”, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Objavljeno dne

Vsi so čudni razen mene

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem “teženju”). In tako nam (še vedno 😉 ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat –

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih “tadobrih”. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. -. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi – samo ženske – in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice “mene”. 🙂

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko “nas” Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico “nisam ja odavde”.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Å e nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 🙂 ) časa, da to pogruntam.

Objavljeno dne

Big Brother me gleda

Včasih je življenje polno čudnih naključij.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa – ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Pred nekaj meseci (predvidevam, da se mi je zgodilo to takrat), se je kolegica v službi, odločila, da gre novim življenjskim izzivom naproti. Najprej šok, stres, morda malce razočaranja in pa panika, ker nas je malo in odhod vsakega sodelavca pomeni precejšno razliko v delu vseh ostalih. Da bi se vsaj malo pomirila, sem uporabila svojega dragega stalnega prijatelja, ki je vedno pripravljenega poslušati brez prekinjanj in blebetanja neumnosti – moj blog. Besede so kar vrele iz mene in zapisala sem nekaj, kar se mi je v naslednjem trenutku zazdelo neumno – ah, kdo bi le to bral, kup traparij, ki sem jih imela na duši – pa celo časa za lektoriranje in popravljanje je zmanjkalo, pa dodati je treba kakšne linke in tage, kakšno lepo slikico ter povezave na kakšen pretekli zapis, zato sem zadevo zaprla in ji dodala datum objave daleč v prihodnost. Zagotovo bom kmalu našla čas za dodelavo tega zapisa in iz njega naredila nekaj povsem drugega, kaj smešnega in zabavnega, sem si najbrž mislila.

Naka, na zapis sem popolnoma pozabila in ko se mi je v preteklem tednu zgodilo, da nas zapušča še ena kolegica, sem v navalu dela, najbrž pa določen del krivde leti na mojo že precej odebeljeno kožo (hmmm, ali pa je to morda špeh, ki se mi je nabral v vseh teh letih), zadeve tokrat reševala brez mojega zvestega in tihega prijatelja. Tokrat sem računovodkinjo začela iskati preko vez, prijateljev, agencije, celo FBja in Twitterja, blogu pa sem se popolnoma izneverila.

A Big Brother me očitno spremlja in namesto mene je v soboto objavil moj stari zapis. Hmmmm, ko sem ga vsa začudena in rahlo zgrožena (češ kaj se dogaja) brala, sem ugotovila, da je objavil točno to, kar mi tudi tokrat bega po glavi, le časa -no, jajc, nisem imela, da bi to zapisala.

Ne verjamete, da me Big Brother spremlja? Pa me, pa me!

Zadnjič sem se potila na fitnesu in med mojim globokim dihanjem preganjala čas s pogovorom z mojim fitnes trenerjem. Ja, saj vem, on pač najde temo za katero ve, da me lahko zamoti in jaz takrat preneham zavijati z očmi in gledati na uro, češ kdaj bo že minilo teh mučnih 10 minut. In tako je pametni fant načel temo o prihodnosti našega mulca. Kaj bi bilo bolj ustreznega kot pogovor o otrocih. Zadnjič ga je spoznal in ker je opazil, da je mulo precej visoke rasti in (najbrž) prijetnega videza (pišem najbrž, ker za starše je itak vsak otrok najlepši), me je začel spraševati, če ga ne bi porinila v kakšen modni cirkus. Bi lahko bil maneken ali model, me je začel nagovarjati. Uf, uf, sem se potila in dihala kot konj, medtem pa mu oporekala, da je šola na prvem mestu. Ja, ja, ampak saj lahko mimogrede zasluži kakšen denar in se malce nastavlja fotoaparatu, me je še naprej nagovarjal. Ok, ok, saj ni nič napačnega s tem, ampak tega dela mu jaz zagotovo ne bom iskala, saj je šola na prvem mestu – če pa si takšno delo najde sam, ga bom seveda pri tem podprla.

Zvečer naš mulo privleče domov vizitko znanega modnega fotografa, ki ga je ta isti dan v mestu ogovoril ter mu rekel naj se oglasi, če ga zanima tovrstno delo. Halo?! Pa recite, če me nekdo res ne gleda z neba?!

Od tistega dne naprej res pazim kaj govorim in sedaj ne pozabim vsakodnevno glasno in jasno ponavljati, da bi mi letos res pasale dolge in poceni počitnice v kakšnem eksotičnem kraju 😉

Objavljeno dne

Spet grmi in se bliska

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka – le kdo bi si jih zapomnil – in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.