Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka – le kdo bi si jih zapomnil – in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.
No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.
Sonja, tudi mene vsake toliko časa zavedejo “prijateljski” nasveti. Včasih so ti res prijateljski, včasih pa iz njih govorijo njihove lastne frustracije in težave, ki nimajo prav nobene povezave z nami.
Jaz bi rekla, da preden se odločiš in greš drugam, vzameš list papirja in strogo analitično in sama pri sebi (brez prijateljev in njihovih stališč) zapišeš pluse in minuse obstoječe službe in potencialnih novih izzivov.
Nekaj ljudi, ki so nas zapustili, je zadovoljnih z novo situacijo, nekaterim pa je žal, da so naredili korak in odšli pogledat kakšna je trava drugje, saj potem, ko vidiš, da je tudi drugje malce pohojena in zasušena, ni več vrnitve nazaj … vsaj ponavadi ne.
Vseh sort smo. Sami pa se odločamo, al so naši kozarci na pol polni ali na pol prazni.
Tudi v našem kolektivu se večinoma menjajo na leto, dve.. jaz sem pravkar dopolnila 10. Mogoče pa je res čas, da tudi mene začnejo motiv vse malenkosti (če je malenkost dejstvo, da je vsak novi več vreden od nas starih) in se odpravim novim izzivom naproti. 🙂 Vsaj tako me naši “begavi” sodelavci prepričujejo. Je treba menjat na par let, da se ne zasediš 🙂