Blog

Objavljeno dne

Spomin za ljudi

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.

Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.

Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo1 naglavno pletenino.

In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.

“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar 🙂 .

Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.

No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.

Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.

In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.

Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”

A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij2 kar nekaj let že nisem spreminjala.

“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”

Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.

Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”

  1. res nezanimivo in prej dolgočasno [↩]
  2. služba ista, družba ista, bajta in mož pa itak [↩]
Objavljeno dne

Preživeli smo strica Silvestra

To, da je meni proslavljanje prehoda iz starega v novo leto, popolnoma odveč, najbrž tisti, ki me malce bolj poznate, že veste. No, treba ga je pač preživeti, treba je biti pokonci, našega ubogega muca je treba večkrat počohati po kožuščku, saj se od streljanja in ropotanja, ves trese, celo nekaj denarja moramo zapraviti za presketajoče palice ….. no, sreča je, da se tudi po tej strani počasi opaža, da naš sine odrašča in smo letos v to kramo vtaknili manj od 20€ ….., celo kakšen šluk ali dva šampanjca moram narediti …. vljudnostno in tradiciji v čast1.

A vseeno, včerajšnji dan je bil lep … ob 7h zvečer, sem se na zadnjem sedežu našega avta zasanjala v noč. V svetlobi odseva prekrasne snežne odeje, ki nas je spremljala prvi del poti iz Kranjske gore proti domu, v toploti ogrevanega avta, ko so se počasi ogreli naši premrzli prsti po preživetem dnevu v našem smučarskem središču in prijetnem glasu poslušanja glasbe Elde Viler, je Jaka za nekaj trenutkov zadremal, jaz pa sem razmišljala, da mi je pravzaprav lepo.

Imam moža, ki mi je hkrati prijatelj, sina, s katerim se kljub x-najstim letom odlično razumeva, uživam v delu, ukvarjam se s hobiji, ki me veselijo ….. in na zadnji dan leta, sem v prijetnem kotičku nekega lokala v Kranjski gori, medtem ko sta moja dva moška smučala, z prihodnjimi nalogami in cilji popisala polne strani novega bloka, ….. doma me je čakal kup že opranega perila in le še nekaj ga je nezlikanega2, v teh počitniških dneh sem uspela pospraviti že kar nekaj krame, za katero skoraj celo leto ni bilo časa, že nekaj dni vstajam ob zame nesramno pozni uri – pol devetih, s Tomažem sva si v teh dneh privoščila vsakodnevno dooooolgo kavo3, vsak dan skok na Å marno, valjanje po kavču, dolgi pogovori ….. joj, kar težko mi bo spet oditi v stari delovni ritem …. ampak …. saj v tem uživam, kajne 😉

Res je, prazniki ob koncu leta so zame vedno, kot naročeni …. v zadnjem trenutku, saj bi drugače pregorela. Potem za več kot teden dni popolni odklop, vmes nekaj načrtov za nov zagon, nato pa počasi in umirjeno v nove podvige.

Vse naj v letu 2009 želim tudi vsakemu od vas – zvestih bralcev teh strani.

  1. žal sem ena tistih, ki te mehurčkaste pijače preprosto ne maram [↩]
  2. ja, tudi to lahko pričara občutek zadovoljstva [↩]
  3. in tukaj se dolžina nanaša predvsem na čas, tekočina pri meni še vedno ostaja kratka [↩]
Objavljeno dne

Ne bi delali 8 ur na dan!

Baje je recesija in enim trda prede za delo?!
Baje je mladim ljudem težko najti zaposlitev?!
Baje bo nezaposlenih na tone in srečko bo tisti, ki bo imel za kruh in za mleko?!

Japajade! Ja, na vasi že mogoče, pri nas v Ljubljani so še polne riti …. vsaj kaže tako.

Res je, da sem hudo tečna šefica in o meni kroži glas, da se me je potrebno ogibati v dolgem loku 🙂
res je tudi, da je pri nas treba res delati …. no, to je pa čisto res ….. in res je tudi, da o nas po netu kroži kup predsodkov, ki z našim podjetjem in delom pri nas nimajo niti 5 g skupnega in tako k nam v službo pridejo le člani moje družine, moji prijatelji in najbolj neustrašni in vztrajni.

Tokrat ne mislim ponovno pljuvati proti vetru in ponovno pisariti o tem, da so ljudje, ki se ukvarjajo1 z mrežnim marketingom, bitja, ki imajo eno glavo, dve roki, dve nogi in predvsem srce na pravem mestu. Ne, tokrat ne želim ponovno pisariti o tem, saj mi takšno zagovarjanje pogosteje prinese več slabega, kot dobrega. Nazadnje so me napačno razumeli ravno tisti, ki sem jih v svojem zapisu želela zagovarjati in me skoraj križali tako predstavniki mrežnega marketinga, kot ljubitelji policistov2.

Danes bi pisala o tem, kako svet predsodkov vpliva na tiste, ki iščejo službo.

Pred nekaj dnevi je na moj mail priromal mail dekleta, ki je končalo študij, odšlo za nekaj časa v tujino, sedaj po vrnitvi pa išče prvo resno zaposlitev. Bojda je težko in v brezupnem iskanju je dekle v iskalnik vneslo svoje ime, ob njem pa besede “išče job”.

Na drugem mestu zadetkov se je znašel moj blog s 100 hrvaških let starim zapisom. Dekle mi je ne glede na podatek, da smo ljudi iskali pred skoraj dvema letoma, pisalo prijazno pismo, se predstavilo in vprašalo za možnost zaposlitve.

Naj povem, da na to objavo nikoli nismo dobili nobenega kandidata, nekaj tednov za tem sem na povsem drugačen način ….. preko priporočil prijateljev dobila na razgovor nekaj mladih ljudi, izbrala sem dve dekleti in obe sta še danes pri nas.

Nekaj mesecev za tem pa me neka druga kolegica v našem timu, obvesti da se v njej rojeva novo življenje in da v obdobju nekaj mesecev lahko pričakujemo njeno enoletno odsotnost iz delavnega mesta. Ohhh, spet mukotrpno iskanje novih kadrov, sem pomislila in že v naslednjem trenutku v moj poštni nabiralnik prileti podobno pismo, kot to, ki sem ga prejela pred nekaj dnevi.

Mlado dekle ob koncu svojega študija, je v poznih nočnih urah križarilo po spletnih straneh in naletelo na moj blog. Ne, ta ni opazila mojega zapisa, kjer iščem nove kandidate za zaposlitev. Enostavno prešinilo jo je, da bi si želela delati v podjetju, kjer si šefinja privošči objavljati svoje fotografije s čopki in svečkami za torto v laseh. Ob 3h ponoči je poslala svojo prošnjo, jaz sem jo povabila na razgovor in ostalo je zgodovina. 🙂

Dekle je še vedno naše, čeprav smo jo zaposlili le za obdobje nadomeščanja porodniškega dopusta in je tudi naša mlada mamica že nazaj med nami. Pokazala je veliko dobre volje, zagnanosti in želje po dobrem delu, se z nami ujela … in …. obdržali smo jo …. vedno se najde pot.

Vse kaže tako, kot da smo si bili usojeni, a ni tako. Le malo je manjkalo, da na razgovor, kljub mojemu prijaznemu odgovoru in njenemu prvotnemu navdušenju, sploh ne bi prišla.

Pred razgovorom si je namreč prebrala nekaj nam “prijaznih” forumov, se o nas pozanimala pri prijateljih in seveda povsod dobila obilo “pametnih” nasvetov.

Å e sreča, da je želela stvar preveriti sama!

Å e danes razmišlja in jo jezi, da se v iskalnikih vedno znova naleti na stran osebka, ki je očitno svoje življenje posvetil sovraštvu do Amway-a in Networka 21.

Res ne vem kaj je “stricu anonimnežu” povzročilo toliko gorja, da svoje neprespane noči … ahja, morda pa so to brezdelni dnevi 🙂 …. posveča brezciljnemu in nepreverjenemu pisanju o Amway-u in N21.

  1. tisti, ki se resno in predano ukvarjajo in ne muhe enodnevnice [↩]
  2. ja, ja obstajajo tudi takšni, očitno …. hecam se [↩]
Objavljeno dne

A naj še jaz o Ruplu?!

Ko je bila kraljica v Sloveniji, so vsi pisali o njej, ko s(m)o izvolili novo vlado, so vsi pisali o Pahorju ali Janši, sedaj vsi pišejo o Ruplu, Pahorju, na Janeza so že vsi pozabili, morda se kakšen spomni še kakšno dodati o recesiji, poplavah, potem pa se počasi že neha in tako bodo to glavne novice vseh naših časopisov in spletnih strani vse dokler spet kakšna zvezda ne prdne v javnosti …. no, ali pa tudi doma1.

A da bi jaz tudi? Ne, ne prdela, objavila kaj o Ruplu. No, ja, imam sicer svoje mnenje o Ruplu in svoje mnenje o Pahorju, a pravzaprav se mi o tem res ne da razpravljati na spletu.

Moje mnenje, ki me v tem pogledu utiša je, da je pač treba zaupati odločitvam tistih, ki s(m)o jih izbrali, da odločajo v našem imenu. Borut Pahorjev bo že vedel, kakšne adute drži v rokah Rupel in s čim ga stiska za vrat, da navkljub vsem odzivom2, še vedno vztraja pri svojem. Če me pri vsem tem, že kje srbi in bi me zanimalo, je le to; kaj za vraga ve Rupel, da ga vsi naši pomembni3 gospodje, kljub njegovim barvastim nogavicam4, takoj posedejo na stolček v njihovi neposredni bližini.

Ja, no pa še to me zanima, kaj za vraga je tako lepega v naši vladi, da se je Dimitrij vztrajno želi držati. Mu je kakšna ministrica zapela za oko?5 Ali pa se boji, da bi preden se mu iztečejo leta do penziona upokojitve, ne dobil več nobene službe6?

No, ampak kot sem zapisala, jaz o Ruplu res ne bi razpredala, sploh pa me ne dobite na razna množična protestiranja proti temu ali onemu. Si lahko kar vnaprej za uh zapišete, da mi po Facebooku ni potrebno pošiljati takšnih vabil. Pridružim se le tistim, ki me vabijo v klub ljubiteljev kofeta kave … oz. dobre kave, sonca ali dobre volje!

In če ne bom o Dimsiju, Janši, Pahorju ali angleški kraljici, o kom pa naj potem pišem?!

Morda pa o psih. No, srčno upam, da Rupel ob tem nima podobnih misli, kot jih je imel pred meseci Janša 🙂

Torej; psi. Sem tako mačkoljubac, kot pasjeljubac, a žal zaradi načina življenja pri nas trenutno domuje le maček Garfield7. Ustavim se res pri vsakem predstavniku mačje ali pasje vrste in jih ogovarjam, čoham ter se malodane zadebatiram z njimi.

Ko smo bili na našem potepanju po Atenah, sem res imela kaj početi, saj tam naletiš na psa na vsakem koraku. Da bi na moje pasje prijatelje nikoli ne pozabila, sem jih pridno beležila v svojem fotografskem objektivu. Če bi bile razdalje med nami in njimi malce krajše  in bi prevozno sredstvo ne bila jeklena ptica, bi kakšnega zagotovo pripeljala kar domov. Ja, ja, brezdomni so … ne bi jaz nikomur ukradla njihovega ljubljenčka!

 

  1. to bo zagotovo objavil Damjan Murko [↩]
  2. negativnim, seveda [↩]
  3. kao [↩]
  4. ja, Metka je imela vedno smisel za modo …. pa to ni moj tipični sarkazem [↩]
  5. to pa je sarkazem [↩]
  6. oja, ta pa ni sarkastična, ampak kruto realna 🙂 [↩]
  7. po domače Garfo [↩]