Kategorija: Film

Objavljeno dne

Pa če rečete, da sem plehka ….

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

No, to jim je očitno izredno dobro uspelo, kajti jaz še sedaj ne vem, kaj so mi z zgodbo želeli sporočiti. Moj je skakal in ugovarjal, češ pojma nimam, kajti prikazali so osebnost in trdoto osebe, ki je živela v obdobju črne mrzlice. Exactly! In? Kaj tega niso mogli prikazati hkrati s kakšno zgodbo?

Ja, rada imam plehke romantične komedije, vendar zanje vem, da jih nihče ne kuje v nebo in da je njihov namen sprostitev in smeh, tu pa sem iz kina prišla zamorjena in slabe volje, z občutkom, da nekaj manjka.

No, ja, zame je tudi to zgubljeno s prevodom.

Objavljeno dne

Takšno hiško bi imela

Simpatična in neobremenjujoča komedija. Čeprav mi je Steve Carell v filmu Vsemogočni Evan pustil vtis igralca, ki igra v bebavih komedijah, je ta vtis tokrat popravil.

Saj priznam, da padam na lažen prikaz idilične, razumevajoče ameriške družine, ki se ob praznikih zbira okrog kamina, si deli darila in na sploh nima umazanih krožnikov, kupa mravelj v kuhinjskem vogalu, zamašenih odtokov, skreganih bratov in tečnih pubertetnikov…. Pa kaj!!!

Poleg tega imajo tukaj še krasno leseno hiško, ki bi jo jaz takoj vzela za svojo.

Objavljeno dne

Vedno priča nikoli nevesta

Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.

A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.

Film mi ni bil všeč. No, ajde, ne da spljoh ne bi bil za gledat …. se gleda, se celo nasmejiš, a nekako se mi je humor zdel malce preveč bedast. Je pa romantičen in ker imam romantične filme rada, je to oceno dvignilo malce navzgor.

Sicer sem iz naslova pričakovala, da bo uboga reva ves čas sanjala o svoji dokončni popolni predaji usodnemu princu na belem konju in tega ne bo in ne bo, a na koncu se bo največji upornež, hladnež in kaj vem kaj še, odtajal, zaljubil in jo končno privedel pred oltar. A v filmu zaplet sploh ni tak! Punca se sploh noče poročiti!!!! Jap, tako kot tale tudi ne!

Čudno, čudno, kam gre ta mladina! 🙂

Objavljeno dne

Zbegani

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.

A pravzaprav mi je bil film všeč. Rahlo “zbegan”, ne veš ali je ceneno osladen ali pa je že tako ironičen in posmehljiv, da romantična ljubezen služi zgolj za prikaz ničevosti ameriškega zvezdništva. Vsekakor je Steve Buscemi vlogo paparazza odigral odlično, zanimiv pa je tudi mlad igralec Michael Pitt1, katerega fotografijo mi je pred nekaj meseci pod nos pomolil sodelavec, ki se je z iskanjem fotografije takrat najbrž kar namučil2, a na vsak način me je želel prepričati, da je ta igralec strašljivo podoben našemu Jaki … No, najbrž prej obratno 😉 , a vseeno, jaz na Jako najbrž gledam s povsem drugačnimi očmi in med njima še danes ne vidim kakšne podobnosti.

  1. ne, po mojem ni brat Brada Pitta [↩]
  2. Michael Pitt ni ravno blazno razvpit igralec [↩]
Objavljeno dne

Pojoče veveričke

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

V Koloseju vrsta čisto predolga za najina pričakovanja pa sva se odločila, da lahko po dolgem času spet pokukava v Xpand. Sploh glede na to, da tam igra film, ki sva si ga danes itak želela ogledati – Alvin in veverički.

Joj, prejoj, tale Xpand! Upam da mu dnevi res niso šteti, kajti v tujini smo si v Imax-ih res radi ogledali kakšen tridimenzionalni pravi (!) film in komaj čakamo, da bodo tudi pri nas podnaslovili in predvajali nekaj podobnega.

Prodaja kart v Xpandu res ni pripravljena za težek naval, saj še pri prodaji tistim 10 obiskovalcem, ki smo si film ogledali danes, ni ravno blestela.

Posebni sedeži, na katerih itak do sedaj še nisem doživela kaj posebnega, razen nekaj rukanja in špricanja, danes sploh niso delali. So se pokvarili še preden bi sploh lahko bili uporabljeni za prave užitke ob gledanju celovečernega tridimenzionalnega filma?! Vzela sva karte v zadnji vrsti ob strani in tako sem se jaz ves čas ogleda filma spraševala za kaj za vraga morajo ves čas goreti beli reflektorji na vrhu dvorane? Se ti tistim gledalcem v nižjih vrstah ne svetijo tako močno, kot so se meni? So namensko prižgani, ali jih je le nekdo pozabil ugasniti?

Tudi prednosti ima tale Xpand! Poleg tega, da ni absolutno nobene gneče je prednost še ta, da nam je bilo prihranjenih 20 minut predfilmov, ki jih itak že 356x vidim ob ogledih drugih filmov v Koloseju. Kljub temu sem bila malce presenečena, ko po dveh ali treh kratkih reklamnih sporočilih na začetku, iznenada popolnoma zmanjka slike in zvoka, nastane nekajminutna tišina, nato pa klik in začne se film … khm … je to tak manualni način menjave DVD-ja v predvajalniku?

Torej dvorana skoraj prazna … kar je krasno …. stoli niso poskakovali, kar je čisto v redu, reflektorji so bleščali, kar je slabo, a v filmu sem uživala … aja, groza, grozna, da Alvina kljub najini strašni želji, tega filma ni mogoče gledati v verziji brez sinhronizacije. Ni, ne obstaja opcija z originalnimi glasovi! Tudi ne bo je, so mi pojasnili v Koloseju. Res, svaka vam čast za siljenje in prevzgojo vseh mladih slovenčkov v butalčke!
Torej sva si midva danes ta film ogledala v sinhronizirani različici in ej, vsa sreča, da so ohranili vsaj toliko prisebnosti, da niso sinhronizirali še tistih odpetih delov.

Film pa kjut na kubik. Veveričke luštne za domov odnest, dialogi duhoviti, komadi pa dobri, da me prav čudi, da jih še nisem slišala na lestvicah. Bi ga še enkrat šla gledat pa čeprav se mi bruha, ko odrasli ameriški igralci odpirajo usta, do mojih ušes pa prihaja nekaj slovenskega …. Lepo vas prosim, upam, da mi ne boste počasi še kakšnega Georga Clooneya sinhronizirali s Cavazzo?! Pa da ne bo pomote nimam nič proti Cavazzi, a naj mi ne pokvari Clooneya!