Film, ki me ni prepričal. Znanstveno fantastični filmi itak niso moja najpriljubljenejša zvrst, a o tem filmu sem slišala le pozitivne kritike, zato sem sklenila, da ga je pač treba pogledati.
Vse kar je zanimivega in dobrega v tem filmu so mišice Will Smitha 🙂 in pogled na upostošene ulice Manhattna. Vse to je bilo še toliko bolj zanimivo, ker smo se leto dni nazaj skupaj z Jako in Tomažem tam sprehajali in lahko tokrat ugotavljati kaj od tega smo videli v živo v popolnoma drugačni obliki, v različici prenatrpanih ulic, prerivajočih se ljudi in svetlikajočih svetlobnih napisov. No, pa tudi ideja sama ni napačna, saj zbudi razmišljanje o možnosti vpliva virusov na življenje na zemlji. Vse ostalo je prazno, prazno, prazno.
Zgodba prepleta življenje Will Smitha, ki igra vlogo virologa, ki išče zdravilo proti virusu, ki se je uničojoče hitro razširil po svetu in ljudi spreminjal v agresivna bitja s krvoločno močjo živali, ki ubijajo vse človeško ter s svojim ugrizom okužijo tudi tiste, ki so morda imuni na virus, ki kroži po zraku.
Will Smith preživi, kot edini na Manhattnu in kot kaže tudi na svetu. In tukaj se začne absolutna pravljica. Preživi, ker je njegovo telo imuno tako na viruse, ki se prenašajo po zraku, kot tiste na dotik ali ugriz, poleg tega je natreniran in poln kondicije povrh vsega pa izobražen na vseh področjih, saj očitno obvladuje tako elektrotehniko, s katere znanjem si doma uredi lastno električno napajanje, do obvladovanja dela z eksplozivom, saj se ogradi s tono eksploziva, ki ga je lahko kasneje sprožil v ključnem trenutku, do tega da pozna pravila za oddajanje radijskih informacij in to na vseh frekvencah hkrati. Kar pa je najboljše pa je to, da kot edini preživeli, preživi oseba, ki je že za časa vseh živih, bila ena najboljših na področju raziskav in zdravljenja virusov.
Ko v zgodbo, ki s spakami, ki kričijo, ne preživijo na svetlobi in napadajo vse živo pred sabo in počasi že spominja na grozljivko, vpletejo še boga in ga tako, kot znajo to le američani, povzdignejo nad vse, postavijo za edinega rešitelja stvarstva, pravljica postane pretirano sladka.
Konca ne bom povedala, a vsekakor je najslabši del filma. Konec izgleda nekako tako, kot basen, ki jo je pred nekaj dnevi pisal Jaka v šoli. Jaka ima težave s pisanjem, ker mu finomotorika ni ravno močna vrlina, zato veliko časa izgublja le za vlečenje krivulj po papirju. Basen je pisal in pisal, idej ima polno, pisal bi lahko še eno uro, a kaj ko sredi najbolj zanimivega dela učiteljica oznani, da je le še 5 minut do konca. Nič, takrat Jaka naredi zaključek in ta zaključek je kratek in zelo jedrnat. Tak kot pri filmu Jaz legenda.
Jaka je dobil zaradi takšnega zaključka 4, Jaz legenda pa pri meni tudi tega ne bi dobil. Ampak mišice so pa kul. 😉
