Kategorija: ironično

Objavljeno dne

Pomagajmo Klemnu!

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

A nekateri so se v decembru zelo hitro odločili in na prvo mesto njihovega seznama pomoči potrebnih, dali nekega Klemna, ki je baje sodeloval v našem zadnjem resničnostnem šovu Kmetija. Nisem gledala Kmetije, nisem videla Klemna, zato o vsem tem ne bi sodila in komentirala, a vendar mi dovolite, da se takole javno zgrozim nad človeško neumnostjo, ko tako goreče zagovarja in stoji ob strani novemu slovenskemu idolu – Klemnu iz Kmetije.

Pred tednom dni sem na radiu zasledila komentar starejšega gospoda, ki je malodane izdihnil od gorja, ki ga je prežemalo zaradi krivice, ki se je bojda zgodila njegovemu televizijskemu ljubljencu. Baje so Klemna nekako krivično izločili iz igre. Oh, revež ubogi! In v nadaljevanju slišim, da so ljudje stali revežu ob strani in mu izglasovali1 avto Å kodo. Oh, kako srce parajoče!

In Klemen si je prislužil Å kodo, za katero je potrebno v 21 dneh plačati nekaj več kot 6.000€ davka. A Klemen je študent in tega denarja seveda nima in revež ubogi bo tako težko prisluženo nagrado izgubil. Pa se najdejo pravi slovenski dobrotniki, objavijo Klemnov osebni račun (hmja, najbrž je številko posredoval sam Božiček) in začnejo zbirati denar za ubogega Klemna.

Do takrat, ko sem slišala za to svetovno neumnost se je bojda na računu nabralo le 800€. Le?

Najbrž je Klemen čisto prijeten in simpatičen fant, a vendar ljudje božji, kaj res nimate idej komu nakazovati finančno pomoč?! In Klemen, za izposojo še nisi nikoli slišal? Verjamem, da bi ljudje rade volje in hitro pomagali in ti z veseljem priskočili na pomoč ter denar POSODILI. Avto odpelješ, ga takoj prodaš, vrneš svojim dobrotnikom, sam pa si kupiš starega Clia! Kaj meniš o tem? Mimogrede pa še vsem svojim dobrotnikom nasekaš drva, skidaš gnoj in malce pomagaš okrog hiše …. saj to znaš, kajne?

  1. ne sanja se mi kako, a bo že držalo [↩]
Objavljeno dne

Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAÅ EM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]
  5. kar je treba je treba [↩]
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač [↩]
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: [↩]
Objavljeno dne

Nesporazum v komunikaciji

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture. 🙂

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Moj prvi vikend seminar1 je bil prava nočna mora. Moji šefi so mi pošiljali kupe informacij, ki sem jih poskušala čim bolje absorbirati.

  1. bili so itak Američani in vse kar funkcionira tam, pri nas ni nujno, da sploh obstaja.
  2. govorili so angleško, kar zna kdaj pa kdaj pri jabolkih in hruškah povzročati težavo v sporazumevanju
  3. govorili so o stvareh, ki sem jih prvič slišala

Poišči živahno glasbo za čas, ko se zbirajo v dvorani, preveri jakost mikrofone, prevajalske slušalke, najdi udoben in velik Mercedes za prevoz, uredi okusne obroke, poskrbi za hiter pretok na vratih …. živahno, udobno, okusno, hitro, lepo …. hmja, kar je lepo zame, ni nujno da je lepo zanje ….

Dan pred začetkom “cirkusa” pride na našo prireditev v pomoč2 američanka Colleen.

Imate to, imate ono???
Ja, ja, imamo.
“Imate barvaste papirje?”
Aaaaaa????!
“Barvaste papirje za oznake rezerviranih sedišč! Za Smaragde ena barva, za Rubine druga, za Safirje tretja, za ELC-je druga barva ….!” Ja, takšne značke imajo določeni ljudje, ki obiskujejo naše seminarje.
Ufff! Mi smo pa enostavno na bele A4 liste natisnili velik napis ELC  in mislili, da je to dovolj očitno in vidno, da Slovenčki najdejo pot do svojega sedeža???!
“Ne, ne, morate natisniti na barvaste papirje!”

Ok, šef je šef, vse gre v rok penzije, pa smo šli po nakupih. Nakupili oranžne, rdeče, zelene, rumene … papirje in vse do polnoči tiskali, fotokopirali, urejali.

Ob 6h zjutraj z nasmeškom na licu prinesemo kupe barvastih papirjev. Colleen je postala bolj zelena od naših zelenih papirjev: “Kaj pa je TO?!”
“Barvasti papirji.”
“Ja, ampak kaj piše na njih?!”
“Aaaa?! Na teh rdečih piše Smaragdi, na teh zelenih Rubini, na rumenih ELC ….”
“Kaj vam ni jasno, da Smaragdi sodijo na zelene, Rubini na rdeče ….??!!”

Ne, sori, ni mi bilo jasno, ker mi je bilo itak popolnoma neumno in nesmiselno, da je potrebno rezervacije, ki se vidijo iz aviona, natisniti na barvaste papirčke in mi itak do takrat niti na pamet ni padlo, da bi razmišljala kakšne barve so dragi kamni. Itak pa za polovico njih do takrat še nikoli nisem slišala, niti si jih pobliže ogledala!

Sedaj vem, a Colleen ne prihaja več k nam in mi oznake tiskamo na bele papirje 😉

  1. to so takšni malce večji seminarji, ki jih organiziramo 3x letno [↩]
  2. ja, ja pa kaj še, v kontrolo [↩]
Objavljeno dne

Gremo na cesto?

Baje gremo stavkat? Valjda sem tudi sama ZA povišanje plač. Saj sem kar zadovoljna s svojo plačo, a od viška glava ne boli.

Samo ni mi čisto jasno, kako bodo sindikati tole obvezno povišico izborili od naših Američanov. Hmmm! Morda pa je najbolje, da jim kar jaz napišem, da je situacija v Sloveniji pač takšna … vlada je pač takšna, kot je1 , v EU-ju smo2, inflacija je velika3, država svojih davkov ne zmanjša4, prispevki za penzije, ki jih itak ne bomo videli so ogromni, ….. hmja, res je edini način, da colajo lastniki podjetij. Spljoh pa če so to debeli bogati Američani, kajne?

Upam, da bodo razumeli! 😉

  1. j**la pa še zanje nisem glasovala [↩]
  2. pa še jaz sem rekla JA [↩]
  3. poleg kruha se je tudi moja kava strašansko podražila [↩]
  4. vraga, saj morajo tudi ministri jesti drag kruh [↩]
Objavljeno dne

Devava sm, devava

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju 😉 …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa1, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac2, in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

Tokrat smo bili v Mariboru. Vstajali smo ob šestih zjutraj, spat hodili ob enih ponoči, vmes pa tekali iz enega konca dvorane na drugega, se dogovarjali s tehniki in usklajevali projekcijo na platna, usklajevali snemanje s kamero, zvok po zvočnikih v dvorani, prevajanje v živo iz Angleščine v Slovenščino ter v ozadju v prevajalski kabini v Hrvaščino, se dogovarjali z varnostniki v dvorani, postavljali oder, ga dekorirali, postavljali omizje za pomembnejše goste, usmerjali glavne govornike ter šli skozi celoten program z njimi, skrbeli za tuje govornike, organizirali razne spremljajoče dogodke3, koordinirali prevajalce, razdelili in zbrali prevajalske slušalke, poskrbeli za nastop glasbene skupine, prodajali knjige in CD-je, promovirali te artikle, vmes celo izdelali CD-je, ki smo jih še “vroče” prodajali na samem seminarju, organizirali gala večerjo in nekaj spremljajočih sprejemov, poskrbeli za usklajen potek programa4 , fotografirali in na koncu utrinke prikazali na platnu….. skratka ni manjkalo pestrosti 😉

Včeraj smo po končani prireditvi podrli oder, pospravili prnje5 in se ob 5h zvečer tik pred odhodom domov, posedli v bližnjem lokalu.

Kako pa jutri?6 Ja, kako?! Jutri je nov delovni dan. Žal 🙁 Delo teče naprej in nekdo mora pripraviti robo za izvoz, drugi ima ravno rok za oddajo nekega poročila, tretji je že v zamudi z nekim drugim delom …. a vsi smo utrujeni in siti vsega 🙁

Vsakomur, ki pride k nam na razgovor za službo odkrito in direktno povem, da imamo 3x letno frko in da se takrat DELA7 in da se takrat dela tudi preko vikenda. Vsi takrat veselo kimajo in si mislijo pa kaj je to ..3x letno???!!! In res, to ni veliko, a kaj, ko ob ravno tistih treh napornih pozabiš na vseh tistih 50 in več povsem prostih vikendov, pozabiš, da je plača, za katero si se dogovoril ustrezna tudi temu, da je potrebno 3x letno malce več delati in pozabiš da se ponavadi odhaja domov natančno ob uri in da ponavadi v službi ni ravno strašanskih naporov in je takšna služba prav luštna.
Ne, takrat vsak vidi in čuti le tisti zasedeni, naporni in zoprni vikend!

In tako mi včeraj poklapani in utrujeni sedimo v lokalu, srebamo kavo in razmišljamo kaj vse nas čaka doma in kaj nas čaka v naslednjem tednu. Že dolgo imam običaj, da ljudi v ponedeljek ne napodim direktno v pisarno … takrat si vzamemo dan zase … no, ne čisto popolnoma zase, ampak en tak malce bolj sproščujoči ponedeljek. Zjutraj si vzamemo daljši spanec in se zberemo šele ob 10h oz. tokrat ob 11h8. In to ne v pisarni, ampak v kakšem lokalčku. Sledi kavica, čaj in klepet – kaj se je dogajalo, kje smo ga lomili, kaj smo dobro opravili, še kakšen udaren čvek po babje9, ugotavljamo kaj bi lahko bilo naslednjič bolje, potem pa se okrepčamo še s kakšnim dobrim kosilcem na službene stroške in domov.

Včeraj pa sem dobila insajderski namig, da bi ljudje pravzaprav radi spali doma in sploh ne prišli v službo10. Hmja, saj si lahko vsak vzame dan ali dva dopusta, a ne?! Ja, ampak nihče ne bi dal “svojega” dopusta za to. Kaj pa?! Ja, …. hm …. če bi firma dala 1 dan dodatnega dopusta bi bilo fino … Aja?! Pa dodatni bonus, pa kakšno nagrado, pa osebnega maserja, pa počitnice na Havajih??!!

Na prvem razgovoru se je pa tako malo slišalo 3 vikende letno?! Aja, letos je v program padel še četrti nenačrtovan delavni vikend?! In v letu 2008 bomo ponovno imeli to “nesrečo”, da naše podjetje zasluži za nekaj dodatnih plač za naš kruh in mleko?

A jaz pa veliki izkoriščevalski kapitalist, ki ne razume delavskega razreda? Niti slučajno! Jaz sem le še ena vrstica več na plačilni listi bogatega gospoda iz Amerike. In pravite, da je meni kaj lažje po napornem vikendu oditi v službo? Ne, meni je le jasno, da so tudi drugje kakšne spodnje gate strgane, a tiste se vedno sušijo znotraj lepe in velike hiše ….. zunaj so vedno in povsod obešene le tiste ta lepe.

In konkretno smo za tele “strgane gate” vsi vedeli že takrat, ko smo sprejeli službo. Konec koncev pa: tudi takšne tastrgane čisto lepo služijo svojemu namenu …. če jih le znaš pravilno obleči 😉

  1. 9 nas je bilo tokrat [↩]
  2. pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi 🙁 [↩]
  3. sestanke in seminarje za manjše skupine [↩]
  4. usmerjali govornike na oder, koordinirali njihove prihode in odhode iz hotelov v dvorano [↩]
  5. vso kramo, ki je bila razpršena širom dvorane [↩]
  6. je udarilo vprašanje, kot iz vedrega neba [↩]
  7. res z veliko začetnico [↩]
  8. ker so me insajderji prepričali, da je tako prav [↩]
  9. čeprav imamo tudi moške člane ekipe [↩]
  10. oz. na službeno kosilo in pogovor [↩]