Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju 😉 …. vse vikende za ljubi kruhek.
Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!
3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa1, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.
Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac2, in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.
Tokrat smo bili v Mariboru. Vstajali smo ob šestih zjutraj, spat hodili ob enih ponoči, vmes pa tekali iz enega konca dvorane na drugega, se dogovarjali s tehniki in usklajevali projekcijo na platna, usklajevali snemanje s kamero, zvok po zvočnikih v dvorani, prevajanje v živo iz Angleščine v Slovenščino ter v ozadju v prevajalski kabini v Hrvaščino, se dogovarjali z varnostniki v dvorani, postavljali oder, ga dekorirali, postavljali omizje za pomembnejše goste, usmerjali glavne govornike ter šli skozi celoten program z njimi, skrbeli za tuje govornike, organizirali razne spremljajoče dogodke3, koordinirali prevajalce, razdelili in zbrali prevajalske slušalke, poskrbeli za nastop glasbene skupine, prodajali knjige in CD-je, promovirali te artikle, vmes celo izdelali CD-je, ki smo jih še “vroče” prodajali na samem seminarju, organizirali gala večerjo in nekaj spremljajočih sprejemov, poskrbeli za usklajen potek programa4 , fotografirali in na koncu utrinke prikazali na platnu….. skratka ni manjkalo pestrosti 😉
Včeraj smo po končani prireditvi podrli oder, pospravili prnje5 in se ob 5h zvečer tik pred odhodom domov, posedli v bližnjem lokalu.
Kako pa jutri?6 Ja, kako?! Jutri je nov delovni dan. Žal 🙁 Delo teče naprej in nekdo mora pripraviti robo za izvoz, drugi ima ravno rok za oddajo nekega poročila, tretji je že v zamudi z nekim drugim delom …. a vsi smo utrujeni in siti vsega 🙁
Vsakomur, ki pride k nam na razgovor za službo odkrito in direktno povem, da imamo 3x letno frko in da se takrat DELA7 in da se takrat dela tudi preko vikenda. Vsi takrat veselo kimajo in si mislijo pa kaj je to ..3x letno???!!! In res, to ni veliko, a kaj, ko ob ravno tistih treh napornih pozabiš na vseh tistih 50 in več povsem prostih vikendov, pozabiš, da je plača, za katero si se dogovoril ustrezna tudi temu, da je potrebno 3x letno malce več delati in pozabiš da se ponavadi odhaja domov natančno ob uri in da ponavadi v službi ni ravno strašanskih naporov in je takšna služba prav luštna.
Ne, takrat vsak vidi in čuti le tisti zasedeni, naporni in zoprni vikend!
In tako mi včeraj poklapani in utrujeni sedimo v lokalu, srebamo kavo in razmišljamo kaj vse nas čaka doma in kaj nas čaka v naslednjem tednu. Že dolgo imam običaj, da ljudi v ponedeljek ne napodim direktno v pisarno … takrat si vzamemo dan zase … no, ne čisto popolnoma zase, ampak en tak malce bolj sproščujoči ponedeljek. Zjutraj si vzamemo daljši spanec in se zberemo šele ob 10h oz. tokrat ob 11h8. In to ne v pisarni, ampak v kakšem lokalčku. Sledi kavica, čaj in klepet – kaj se je dogajalo, kje smo ga lomili, kaj smo dobro opravili, še kakšen udaren čvek po babje9, ugotavljamo kaj bi lahko bilo naslednjič bolje, potem pa se okrepčamo še s kakšnim dobrim kosilcem na službene stroške in domov.
Včeraj pa sem dobila insajderski namig, da bi ljudje pravzaprav radi spali doma in sploh ne prišli v službo10. Hmja, saj si lahko vsak vzame dan ali dva dopusta, a ne?! Ja, ampak nihče ne bi dal “svojega” dopusta za to. Kaj pa?! Ja, …. hm …. če bi firma dala 1 dan dodatnega dopusta bi bilo fino … Aja?! Pa dodatni bonus, pa kakšno nagrado, pa osebnega maserja, pa počitnice na Havajih??!!
Na prvem razgovoru se je pa tako malo slišalo 3 vikende letno?! Aja, letos je v program padel še četrti nenačrtovan delavni vikend?! In v letu 2008 bomo ponovno imeli to “nesrečo”, da naše podjetje zasluži za nekaj dodatnih plač za naš kruh in mleko?
A jaz pa veliki izkoriščevalski kapitalist, ki ne razume delavskega razreda? Niti slučajno! Jaz sem le še ena vrstica več na plačilni listi bogatega gospoda iz Amerike. In pravite, da je meni kaj lažje po napornem vikendu oditi v službo? Ne, meni je le jasno, da so tudi drugje kakšne spodnje gate strgane, a tiste se vedno sušijo znotraj lepe in velike hiše ….. zunaj so vedno in povsod obešene le tiste ta lepe.
In konkretno smo za tele “strgane gate” vsi vedeli že takrat, ko smo sprejeli službo. Konec koncev pa: tudi takšne tastrgane čisto lepo služijo svojemu namenu …. če jih le znaš pravilno obleči 😉
- 9 nas je bilo tokrat [↩]
- pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi 🙁 [↩]
- sestanke in seminarje za manjše skupine [↩]
- usmerjali govornike na oder, koordinirali njihove prihode in odhode iz hotelov v dvorano [↩]
- vso kramo, ki je bila razpršena širom dvorane [↩]
- je udarilo vprašanje, kot iz vedrega neba [↩]
- res z veliko začetnico [↩]
- ker so me insajderji prepričali, da je tako prav [↩]
- čeprav imamo tudi moške člane ekipe [↩]
- oz. na službeno kosilo in pogovor [↩]
Mr Mojo, ti pa si se spravil le na tale moj prispevek 🙂
Ma, saj bi vsi mi poležavali, potovali in počeli NIÄŒ, a ne vem, če bi bili prav dolgo srečni.
Jaz ti povem, da rada delam. Res. In rada hodim v TO službo in mi ni grozno, da MORAM delati 40 ur na teden in jih rada oddelam tudi kakšnih 45 … pa ne bistveno več.
Res pa je, da razmišljam precej kapitalistično. Vedno sem, čeprav nisem imela niti nimam nobene svoje firme. A vendar razmišljam, da je vsak svoje sreče kovač in tudi jaz bi lahko bila na mestu Mirka Tuša npr. Pa nisem. Ker nimam jajc, ker se mi ne da, ker mi ne paše ravno trgovine furat, ker je ravno slabo vreme , ker ….
In tako imam … ne vem 25 dni dopusta na leto in vse sobote in nedelje (razen 3x 🙂 ) frej in to maksimalno izkoristim, ostalo pa oddelam in to poskušam narediti na tak način, da se ob tem zabavam in uživam.
Nekateri pa enostavno radi jamrajo in vse je tako težko …. ok, njihova stvar, imajo pravico, da si grenijo svoj vsakdanjik.
@sasa: z večino napisanega se strinjam, kakopak. Vendarle mi ena trditev ne štima:
“A imamo premalo dopusta? Ma, ajde! ÄŒe bi ga imeli 2x toliko pa bi še vedno jamrali, kajne?”
To je miselnost kapitalista iz začetka industrijske revolucije. Kaj? delali bi samo 12 ur? So nori? Kaj? Imeli bi plačan dopust? Ja, pa kaj še…? Kaj? Plačan odmor za malico? Jim bom jaz dal malico…
Povsem JASNO je, da si vsak želi imeti dvakrat toliko dopusta. Glede na presežke, ki jih ustvarjamo, je delo premalo plačano, dela se preveč, ta cash pa nekomu gre. Ne tebi ne njim na žalost. Povsem bi zadostovalo, če bi vsi delali po 4 ure/dan, 150 dni/leto. Nikomur ne bi nič manjkalo, razen seveda lastnikom.
Pa ne me narobe razumet, nisem ekstremni levičar, samo len sem. Oziroma, niti ne len, ampak rad bi še kaj drugega delal v življenju, ne samo služil denar 12 ur/dan.
Zdaj razumem zakaj so naši sedeč pred monitorji vsi po vrsti nekaj mahali 🙂
Ja, itak jasno, da je ta boj vedno prisoten, vendar pa je vedno odvisno za kaj se boriš in zakaj te vedno nekje čevelj žuli. Z višino plače in višino na hierarhični lestvici se ta boj nič ne manjša ali veča. Tudi jaz sem enako utrujena po vikendu in tudi meni enak diši kakšen dan počitka več, a nikoli, res nikoli (tudi, ko sem bila natazadnejši copatl v frmi) nisem nikoli pričakovala, da mi bo firma (ali šef) kar dal nekaj dodatka. ÄŒe sem bila utrujena, sem zaprosila za dopust in ostala doma. A imamo premalo dopusta? Ma, ajde! ÄŒe bi ga imeli 2x toliko pa bi še vedno jamrali, kajne?
Glede 3 dni emvejevcev pa takole; za nas je delo povsem enako pa naj bodo emvejevci ali vlada … skrbimo za to, da sta zvok in slika kot se šika in nas vsebina sama prav nič ne zanima.
A, če že omenjaš, moram komentirati, da so seminarji sami lahko vsebinsko zanimivi tudi, če nisi emvejevec (kot npr. jaz) oz. predvsem takrat, ko se ne “bojiš”, da te bo nekdo vlekel v biznis in se lahko sprostiš in poslušaš brez strahu od naslednjega koraka, se lahko na takšnih seminarjih veliko naučiš.
In to je posel, kot vsak drug. “Težava” je le v tem, da je zadeva precej mas orientirana in takrat je v masi najti takšne in drugačne ljudi in velika večina jih je precej agresivnih in neveščih.
Menjava službe; it’s just a business, nothing personally! In tega se močno zavedam in nimam niti sekunde pomisleka, kaj reči nekomu, ki se odloči za drugo pot. ÄŒe je le mogoče, “spustim” človeka, da odide tudi v 1 tednu. Včasih to ni (npr. računovodstvo), a še vseeno zadeve ne vlečem in ne otežujem preko dogovora, ki je v pogodbi.
Večkrat imam prav obratne izkušnje, ko jaz ugotovim, da ne gre in poskušam ravnati fer in človeka obvestim ter ga prosim naj si poišče novo službo in ponavadi takšni kar ne najdejo nove službe (ali pa jo ne iščejo) in kao hočeš biti fer, človek ni slab, a vseeno ni pa baš neki metak in ga prenašaš in prenašaš …. itak pri nas zakon ne dovoljuje, da človeka zamenjaš tako enostavno in hitro, kot lahko človek zamenja službo, je tako?
Službo menjaš, ker ti obstoječa ni všeč. ÄŒloveka iz takšnih razlogov ne moreš zamenjati.
Je pa ločevanje vedno problematičen postopek pa naj bo to v privatnem ali poslovnem svetu.
Evo, pomahal sem.. 🙂
Glede tega, da vedo, ne dvomim. Konec koncev bi bilo precej butasto, če bi takšne stvari izvedeli tu. Glede razrednega boja se pa nisem hecal. To je pač naravno stanje stvari v razmerju delodajalec – delojemalec. Seveda je prostor za druga razmerja, lojalnost, kolegialnost in podobno, (celo prijateljstva in *wink* intimna razmerja), vendar osnovno razmerje mora prevladati.
Kolega se je pred leti znašel v neprijetni situaciji, ko je želel zamenjati službo, delodajalec pa ga je poskušal zadržati z nabijanjem slabe vesti v stilu “ne moreš mi zdaj tega narediti..” Me prav zanima, kaj bi bilo, če bi bila situacija slučajno obrnjena, če ga delodajalec ne bi potreboval. Ali bi ga držal na plačilni listi, ker je recimo on slučajno pred tem dvignil kredit ali kaj podobnega. Oziroma, kar vem odgovor.
Sicer pa, če se tako hudo dela ves vikend, bi jim res lahko po difoltu dala prost dan. Tri dni emvejevcev mora človeka precej izčrpat…
Mr Mojo,
Hmja, ja jasno, da se stalno borimo za več frej dni in za več denarja, a vendar lahko tudi sama na zadevo gledam tudi s stališča delavca, saj sem tudi sama LE zaposlena in imam tako kot “oni” svojega šefa, svojih 2x dni dopusta in svojih xy tisoč evrov plače.
In kaj mi moj šef dodeli po delavnem vikendu? Nič. Nič prostih dni in nič bonusa. Zakaj ne? Zato, ker je moj šef v Ameriki in enostavno nima časa, niti ne razmišlja o tem, da bi jaz bila morda rada 1 dan po mučnem vikendu doma.
In se zaradi tega sekiram? Niti slučajno, saj točno vem, zakaj še vedno ostajam na seznamu zaposlenih v tej firmi in ne v drugi.
Ja, moji zaposleni res najbrž berejo blog, ampak ni problema … saj so vse to, kar piše tukaj, že slišali od mene osebno. Sicer pa takšne seminarje organizramo že 11 let. vsako leto 3 … torej smo delali že 33 podobnih zadev. 33x nihče ni dobil ekstra dneva in vsi do zadnjega so ob sprejemu v službo to izvedeli – torej no surprises.
In vsak ima 2x dni dopusta, ki ga mirno lahko izkoristi tudi po mučnem vikendu. Ne pomnim, da bi kdajkoli komurkoli zavrnila prošnjo po dopustu in vsekakor je ne bi v takšnih okoliščinah.
Nihče pa ni izvedel, da se velikokrat dobi tudi finančni bonus in zato naj bi to bilo lep dodatek po takšnem vikendu, kajne?
Torej so tokrat na blogu le prebrali, da ne bodo dobili še smetane na smetano, nič drugega. Poleg tega pa sem jim vse to že povedala še preden sem stvari zapisala na blog.
Ti jim kar pomahaj, mogoče pa se končno kdo opogumi in kdaj kaj zapiše 😉
“sedaj bi še frej dni. In če dam en dan frej, bodo čez 3 leta hoteli 2 itd.”
To je povsem normalno stanje stvari. Temu se reče razredni boj. Ti si njihov razredni sovražnik. Tvoja funkcija je dobiti več za manj stroškov, njihova pa dobiti več casha za manj dela. ÄŒe stvari ne bi potekale tako, bi 12-letni otroci še vedno kopali po rudnikih po 16 ur na dan, kot na začetku industrijske revolucije.
Verjetno vsi tvoji zaposleni vedo, da pišeš blog in ti ni treba posebej povedati, da po pregaranem vikendu ne bodo videli prostega dneva. Kar cool… (jim lahko pomaham? – Hey, there!)
@Zoran, tudi jaz imam iste težave, ko se vikendi križajo s poitnicami, tako da verjemi, da se vedno upiram z vsemi štirimi, samo kaj, ko danes tudi šefi več niso isto, kot so bili včasih 😉
Moja esperanto Barbara je čist fajn, me je spet v roke vzela pred kratkim in mam spet svežo fejst frizurco.
@Val; do sedaj sem velikokrat (včasih celo redno, pa je postalo pričakovano in sem potem ukinila) ob prvi naslednji plači izplačala bonus – nagrado. In to vejo in to je sedaj OK …. na to so se navadili .. sedaj bi še frej dni. In če dam en dan frej, bodo čez 3 leta hoteli 2 itd.
Sem pa tokrat predlagala naj si vzamejo dopust, če so tako zmatrani in če bom delila nagrade, bodo tisti dobili le polovico nagrade in 1 dan dodanega dopusta. Me prav zanima koliko bo takšnih, ki bodo takrat zmatrani??! 😉
Dejansko veliko ljudi na razgovorih kima in si misli, oh kako bo lepo iti za kak vikend službeno kam…ga bomo pili, jedli, spoznali nove ljudi…ampak potem pa šok, treba je delat in to fejst:) Dejstvo je, da bi pač vsak imel raje frej vikend 🙂 Ampak se strinjam s tabo, vsem je bilo povedano, da jih na leto čakajo trije delovni vikendi, tako da se nimajo kaj pritoževat. A jamranje včasih tudi paše:) Kar pa se ekstra dneva počitka tiče…mogoče kot obika nagrade? Samo problem je, ko to potem pozabijo, ker se v denarnici pa nič ne pozna:)
sam imam, ko delam nekje okoli 30 tednov zasedenih…ampak to se bo, upam, popravilo…….ti pa povem po pravici, da sem se sam kar navadil na tele 3 “tvoje” vikende….samo paziti bo treba na to da se ne križajo s počitnicami – morda je tole kot namig!??!
Aja,kako pa kaj “moja esperanto barbara”? lp