Ne čisto dobesedno, ampak zdaj so dohtarji res najbolj aktualni v mojih sanjah, saj o njih berem v časopisih, gledam po televiziji, nato pa jih še v živo srečujem v bolnicah.
Že v prejšnjem sporočilu sem zapisala svoje izkušnje z Urgenco, danes pa ni Urgenca ta, ki jo imam na tapeti, ampak travmatološki oddelek Kliničnega centra.
Naj grem s tole zgodbico malce nazaj v preteklost. Moj oče je bil vedno športen in fit in do svojega 60-tega leta ni imel kakšnih večjih težav razen gripe ali prehlada. Potem pa kar naenkrat …. predvidevamo, da ima vse skupaj opraviti s stresom, kajti njegove težave so se začele, ko je podjetje, kjer je delal od svojega prvega dne zaposlitve, odšlo pa-pa. Zgodil se je stečaj in oče je bil včeraj še VD direktor, naslednji dan pa še ena brezposelna oseba.
Nobena juha se ne poje tako vroča in tudi naš oče je kmalu našel službo in tam preživel še nekaj delavnih let. Pa ga nekega zelo vročega dne …mislim da kakšnih 8 let nazaj …pripelje njegov službeni kolega in pove, da se z njim nekaj čudnega dogaja. Odšel je na službeno pot nekam v nek kraj na drugem koncu Slovenije in se po eni uri vrnil ves bled in odsoten z vprašanjem kam je bil sploh namenjen. Utrujen je, smo sklepali in ga pospremili spat sredi najlepšega dela popoldneva.
Na dogodek bi skoraj pozabili, če ne bi nekaj mesecev kasneje sredi smučanja v Flachau-u v Avstriji med preprostim pogovorom ob kavici s Tomažem in mano, moj oče odtaval “drugam”. Z mislimi in besedami, s telesom je bil povsem v najini družbi, misli pa so odšle kdove kam. Ko sva nekaj minut zatem z očetom sedela na sedežnici in je vsako minuto ponavljal praktično isto zgodbo:” Kje pa smo? Stavil bi, da smo v Kranjski gori …”, sem se zanj močno ustrašila. Naslednji trenutek smo odšli domov in ga odpeljali na urgenco. Izgledalo je, kot da bi v njegovi glavi nekdo izbrisal disk s podatki zadnjih 4 let. Grozljivo je bilo poslušati povsem prisebnega očeta, ki pa v tistem trenutku enostavno ni vedel niti tega, da ima že 4 leta starega vnuka.
Od takrat naprej so se podobne stvari dogajale manj ali bolj pogosto. Oče je doživljal podobne mentalne odklope, telesno pa je ostal povsem “normalen”. Preiskovali in raziskovali so zadeve in odkrivali razna povišanja nekih delcev v krvi, vse skupaj pa je rezultiralo le v predčasno upokojitev, ki pa je itak bila že nekje na poti.
Neke noči me zbudi zvok telefona in paničen glas moje mame, češ da oče brca, opleta z rokami iz ust pa mu teče pena. Kličemo rešilca in pade ugotovitev, da je imel epileptičen napad. Ti so se kasneje začeli ponavljati in vsi skupaj smo se nanje navadili in skupaj z zdravniki prišli do ugotovitve, da je prišlo do neke poškodbe možgan. Kako, zakaj, kdaj ….tega pač ne ve nihče.
Mesec nazaj pa napad ni bil epileptičen, čeprav je najprej moja mama mislila tako. Oče je sredi noči mahal in mojo mamo grabil za lase in jo vlekel, vendar se tokrat ni jezil, ker bi mu slabo zlikala srajco :), ampak se je boril za zrak, saj ga je udarila kap. Naslednje jutro se zbudi krvavih oči, s povešenim očesom in delom ust. Pove, da je tako prehlajen, da ne more ničesar požirati. Å e sreča, da obstajajo ljudje, ki razpoznajo simptome kapi in so nas poslali na urgenco.
Tam tipično čakanje, nato pa nevrološka klinika. In tam? Razne raziskave vendar nič novega. Očetu je odmrl del požiralnika, hrano mu je potrebno sekljati, pazljivi moramo biti, ko dobi napad, saj ima sedaj težave pri požiranju in bi se lahko zadušil. Pa odpustnica in domov.
Tokrat pa ….. ne vem točno kaj … mati me kliče sredi dneva v službo in pove, da je oče krvav po glavi in ne odgovarja prav logično in prisebno. Neka je padel, vendar on ne ve kam, ne kdaj, ne kako. Na moj odgovor naj kliče rešilca začne razlagati, da oče ne želi v bolnico.
Kljub mojemu vztrajanju in celo povišanemu tonu pogovora, se mati odloči, da bo raje reševala stvari po svoje. Očeta namesti v dnevno sobo, sama pa odide za 5 minut v lekarno po gaze in nasvet kaj narediti. Ko se je vrnila, je oče ležal na tleh v kuhinji, okrog njegove glave mlaka krvi, pod njegovimi nogami pa polomljen stol. No, končno je klicala rešilca.
Od tu naprej pa ponovno zgodba, ki me spravlja v slabo voljo. No, ne čisto cela … rešilec je prišel hitro, osebje izjemno prijazno, očeta so nezavestnega naložili na nosila in ga odpeljali na Urgenco.
In kam od tam? Ima rano na glavi, očitno je padel, naj gre na Travmatološki oddelek. Travma je polna, naj ga dajo na nevrološki, saj tja bolj paše …. ja, ampak treba je pogledati glavo in narediti CT … skratka debata sester, ki jo poslušajo svojci. Očetu so zašili rano na glavi in ga postavili na hodnik. Ni prostora!
Ob njem je bila mama in me o situaciji obveščala po telefonu. Ob 8h zvečer (padel je enkrat popoldne) so ga končno namestili v sobo Travmatološkega oddelka. Kaj se je zgodilo, kaj naprej, ….. tega ni znal mami razložiti nihče. Zdravnikov baje ni bilo več in z mamo se je pogovarjal le izredno prijazni medicinski delavec po imeni Miran. Pridite jutri ob 8h zjutraj in se pogovorite z zdravnikom.
Ob 8h sva midve z materjo v bolnici, pred vrati travmatološkega oddelka. In čakava. Sestra v sprejemni pisarni je rekla tako. Čakava pol ure, čakava tričetrt ure. Mimo naju se sprehajajo zdravniki, sestre, bolničarke ….. nihče niti ne pozdravi, niti ne pogleda … žalostno …še na Å marni gori se pozdravljamo med sabo …
Kaj ni to običaj, da se ljudje, ki se srečujemo na istih hodnikih, pozdravljamo?
Mati gre ponovno vprašat, če je kdo morda pozabil na naju. Ne, niso, le vizita je. In zakaj so nama rekli naj prideva ob 8h? Ali ni vizita nekaj običajnega, kar se dogaja že leta vedno ob istem času? OK, bova še čakali. Pa pride mimo Miran …joj, kako so se zasvetile oči moje mame. Miran je sestrič, bratič ….ali kakor koli se že reče medicinskim sestram v moškem spolu 🙂 , ki očitno svoj poklic opravlja z veseljem in odnosom. Povedal ni nič novega, le njegov način je spremenil vse. Prijazno je povprašal, če se je že pogovorila z zdravnikom in nato rekel, da ja, zdravnik je še na viziti, vendar bo le te kmalu konec in … le še nekaj minut naj potrpi potem pa bo … pa še k očetu bo lahko šla potem pogledat.
Moja mati je bila presrečna. Halo?! Pa saj ni povedal ničesar drugega, kot sestra za okencem! Tako malo je treba, kajne?
In pride zdravnik. Travmatolog. Relativno mlad in očitno neizkušen pri pogovorih s svojci. Takole na hitro: “Z vašim možem je vse v redu, naredili smo CT glave in jaz ga bom jutri odpustil.”
A?????
Mama razlaga nekaj o tem, kako je padel in kako je ona šla s kolesom po gaze …. ajde, mama nehaj, to je travmatolog, skrbi za zlome in podobne stvari in mu je čisto vseeno za tvoje kolo in gazo… poskušam jaz z vprašanji o tem, če bodo pogledali zakaj je do tega prišlo.
“Ja, to mora povedati nevrolog, ki ga bomo poklicali na naš oddelek.”
“Kaj ga ne boste preselili na nevrološko?”
“Ne, ni nujno, saj smo ga oskrbeli in rana se celi.”
“In njegova poškodba glave?”
“Saj sem vam že povedal, ni poškodbe glave … smo naredili CT”
“In koliko šivov ima?”
“Je to sploh važno? Rana se celi in je v redu. Pridite jutri spet, vam bo nevrolog kaj več povedal.”
“Jutri” je bilo včeraj in nevrologa ni bilo. Sploh. Isti zdravnik je povedal še krajšo zgodbo in zaključil, da ga bo on odpustil iz oddelka.
Čakajte, oče je padel 2x po tleh, si poškodoval glavo, v glavi ima šive, na srečo ni dobil pretresa možganov ali kakšnih resnejših poškodb, v bolnico so ga pripeljali nezavestnega, v roke so mu natrpali kup cevk in zaradi možnosti oživljanja, sneli uro, poročni prstan in celo zobno protezo, ki je do sedaj še nikoli ni snel …..sedaj pa ga boste kar odpustili, ker se vaša rana celi????!!!!
In jutri, ko bo spet padel skupaj naj ga ponovno pripeljem na travmatološko, kjer ga bodo ponovno zakrpali in opravili tisti del, ki ga mora tisti oddelek pač opraviti?!
