Kategorija: jezna sem

Objavljeno dne

Baje sem zaje..na

Grrrrrr! Danes se nam je v podjetju SPET zgodila neljuba napaka. O tem bom kdaj drugič, moram še razmisliti kako odreagirati, kaj narediti in kdaj biti tiho.

Sem absolutna zagovornica napak, kajti kdor dela greši in več ko delaš, večja je možnost napak in bolj, ko si ambiciozen in recimo temu predrzen pri svojem delu, več bo storjenih napak. Jasno in popolnoma sprejemljivo.

Zamislila sem se nad mojo reakcijo na napake. Ne reagiram impulzivno, se ne derem, ne žugam, pravzaprav sem prav prijazna ob takšnih trenutkih. Ampak poznavalci pravijo, da sem na splošno precej zaje..na. No, jaz sicer o sebi nisem nikoli razmišljala tako, ampak tisti, ki to pravijo, bodo že vedeli 😉

Največ dam na mnenje Jake, ki nemalokrat omeni, da ga “stalno kritiziram”. To je baje omenil celo na intervjuju za Sobotno ragljo (Jakov komentar je nekje na 36 minuti posnetka), ko ga je Žiga spraševal glede mojih komentarjev na njegov blog ….. in nato ….hvala, Žiga 🙂 to preden je šlo v javnost pobrisal 😉
Baje ga samo kritiziram in nikoli ne pohvalim. Uf! To ni res, kajti pohvale, objemi, ponos, veselje so v naši hiši stalno prisotni, verjamem pa, da ravno v takšnem razmerju kritika (ki sploh ni mišljena, kot kritika) toliko bolj boli. Kaj npr. je Jaka smatral za kritiko?

  • Ko je marca 2007 odprl svoj novi blog, se je bal, da je premlad in da mu sistem ne bo dovolil registracije, zato se je pri vnosu letnice rojstva postaral za eno leto. Tega ne bi niti opazila, če ne bi ob opisovanju samega sebe tej “laži” sledil in napisal, da je dvanajstletni fant …… Moja kritika je bila takrat morda le napačno usmerjena, kajti zapisala sem jo pod komentar, da je on pač enajstletni in ne dvanajstletni fant. Priznam krivdo, (pre)hitro sodim in (pre)hitro odreagiram.
  • enega prvih postov je pisal brez velikih začetnic in brez presledkov za piko ali vejico. Komentar takrat ni šel na blog, ampak direktno njemu. Najbrž preveč direktno, brez olepševanj in zavijanj v celofan. Enostavno sem mu rekla, da sem predvidevala, da zna ločila in veliko začetnico že dovolj učinkovito uporabljati in da to ni le za kontrolke v šoli, temveč se lahko uporablja tudi na blogu. Spet so udarila moja visoka merila! Že tako piše dovolj zrelo in lepo, ampak jaz bi še več in še bolje 🙂
  • naslednja kritika je letela na njegov post, ki je bil sestavljen iz tisoč besedic blog. Vsak njegov prispevek sem res z veseljem prebirala in ga glasno brala Tomažu in ga sproti tudi na vsa usta hvalila, ko pa sem naletela na tega, sem izustila le en velik razočaran:”Kaaaaj pa je tooooo?!” Potem je k mojemu mnenju pritegnil še Tomaž in Jaki, ki se mu je zdela ideja kreativna in domiselna so se potočile solze, ki jih je pospremil s komentarjem, da ga samo kritiziram. Spet prehitra sodba ….ja, saj je še otrok in včasih so tudi takšne “neumne” ideje lahko kreativne.

Od tam dalje sem bistveno bolj previdna glede svojih “Asa!” komentarjev in zadevo raje parkrat premislim in razdelam. Pa vendar mi še kdaj uide kakšna kritika za katero nisem vprašana. In tako me Jaka uči tudi zadev, ki jih potrebujem v svoji službi.

Objavljeno dne

Kličemo koga?!

…. Naravne sile?! Saj res nimam prav nič proti Damjani Golavšek, čisto, čisto nič, ampak tole včeraj na Slovenski popevki, halo?!

Saj sem že pisala, da rada poslušam Ota Pestnerja, torej je logično, da me vase potegne tudi nostalgija Slovenske popevke. Če pa povem čisto po pravici sem Slovensko popevko 2007 gledala predvsem zaradi Alenke Godec. Alenka ni ravno moja prijateljica, s tem bi se težko pohvalila 🙂 , je pa prijateljica od moje prijateljice in to je skoraj to, a ne?

Alenko Godec sem rada poslušala že davno nazaj …. davno ?? …hmja, kaj pa naj rečem, če sva pa obe z Alenko tista generacija, ki je letos že kar precej 40+  🙂 , ampak prav posebno se mi je usedla v srce, ko sem jo spoznala tudi osebno. Zabavna, odkritosrčna, direktna …. in predvsem z enkratnim glasom. Seveda s krasno frizuro, a ne Babzy? 🙂 To moram zapisati, da Alenke ne bi poznala, če nama krasnih frizur ne bi pripravljala Alenkina dobra prijateljica Barbara, ampak o Barbari kaj več kdaj drugič, tokrat sem mislila zapisati kaj o Naravnih silah, ki jih kliče Damjana Golavšek.

Saj nisem nek glasbeni strokovnjak in kot sem že zapisala, nimam prav nič proti Damjani Golavšek in kot sem tudi že zapisala, navijam vedno za Alenko Godec, pa vendar tale komad, ki je zmagal na letošnji Slovenski popevki! Oprostite, kaj pa je to? Kam pa se je izgubil refren? Je to kakšna pesmica, ki jo je Damjana povzela po otroških igricah? Ali pa sta z njenim Čarlijem obiskala Indijance in se navdušila nad njihovimi tradicionalnimi plesi in vzporednim klicanjem dežja?

In kaj je pri tej pesmi tako očaralo sodnike? Besedilo, ki je kratko in nekomplicirano in so si ga zlahka zapomnili? Oprostite, vse razumem in skoraj nikoli ni zmagovalka tista pesem, ki jo jaz favoriziram … aja, saj Alenka pač ne more vedno zmagati 🙂 …. ampak ni pa se mi še zgodilo, da zmaga tista pesem, ki mi je najmanj všeč.

Ja, no za vse je enkrat prvič 🙂

Objavljeno dne

Danes so me jezili Hrvatje

In sedaj poskusimo, če ima moja beseda res moč in bomo jutri v novicah slišali, da so Hrvatje odstopili 🙂

Saj priznam, da sem zmedena in včasih preveč površna in da je krivda za današnje muke predvsem moja, ampak tako, kot me je Bog kaznoval danes, si res nisem zaslužila. 🙁

Te dni imamo norijo, res norijo. Poleg tega, da je za vse mame, ki imamo šoloobvezne otroke september res eden najljubših mesecev, saj je treba otroke navajati na ponoven red, jih metati iz postelje, brcati v tazadnjo, ko se nikakor ne spravijo v šolo (upam, da me ne bo kdo prijavil sociali ..kajti tole z brcanjem je zgolj metaforično 🙂 ), zraven pa usklajevati vse urnike in krožke, na katere mulci letos načeloma pa ne bi več hodili, ker so itak lani mislili, da je klavir strašno zabavna stvar, ampak letos bi pa oni raje bobne … !!#@# .

In poleg veselega septembra imamo pri nas v firmi sploh zabavno.

Ravno sem bila v Berlinu in sploh še nisem uspela zaključiti tega projekta, že drvim v nove. V ponedeljek se začne eden največjih cirkusov, ki jih pripravlja naša firma. No, ni ravno cirkus, je le precej obsežen in zahteven projekt. Namreč naša pisarna je tokrat organizator enotedenskega mednarodnega seminarja, ki se bo odvijal v Portorožu. Gostili bomo okrog 1200 gostov iz 15ih različnih držav, simultano prevajali v vse te jezike, organizirali večerje, igre, izlete, spanje … imeli hkrati z njimi tukaj lastnika našega podjetja, ki je navajen precej dobrega servisa … zanj organizirati oh in sploh in še več …od predsedniškega apartmaja, masaž, posebnih juhic, sveže stisnjenih naravnih sokov, do privatnega letala, ki ga bo popeljalo iz Portoroža v Frankfurt in od tam z rednim letom v Ameriko …. prodajali bomo določene nove artikle, ki jih še vedno “delamo”, koordinirali delo še nekaj tujih pisarn, kajti večina gostov ne govori angleško, zato bo potrebno precej usklajevanja ….. skratka tik pred zdajci je napeto in noro.

No, poleg tega se nam je najavila davčna inšpekcija, ki je na srečo včeraj opravila pregled hitro in efektivno in kot kaže ga bomo enkrat za spremembo tudi hitro in neboleče zaključili.

Danes pa sem odšla še na nujni sestanek v Zagreb, kjer doživljamo travmatično zgodbo, ki se vleče že skoraj leto dni, ko so na našo prireditev v Karlovcu dobesedno vdrli inšpektorji vseh možnih profilov. Dolgo zgodbo bom tokrat skrajšala tako, da povem, da naj bi danes sedli z našim davčnim svetovalcem, našim hrvaškim računovodstvom in hrvaškim odvetnikom ter zapisali ugovor na zapisnik finančne policije, ki je brkljala in rofkala po papirjih več kot leto dni in potem kar nekaj nametala vkup, kar nima ne repa ne glave. Računovodkinja se drži za glavo in pravi, da kaj takšnega v svoji 30letni karieri še ni doživela in da teh ljudi sploh ne razume, davčni svetovalec itak pravi, da je zmeda v državi velika in nihče več ne ve, kako naj se dela pravilno in pošteno, odvetnik pa se le smeji .. … ampak bistvo je, da denar kroži .. saj je vseeno ….inšpektorji napišejo zmeden zapisnik, mi najemamo svetovalce, jih plačujemo, se pritožujemo, leta tečejo in kdo ve kaj bo čez 10 let, ko bo naša pritožba obravnavana.

Ampak to ni tisto, kar me je danes jezilo …tega sem že navajena in rečem le grrr, si mislim okej, učne ure iz financ, davkov, računovodstva in prava … bo že kdaj prišlo prav.

Takole je bilo; danes naj bi imeli ob 12h ta veleumni sestanek. Na sestanek se peljeva moja kolegica iz računovodstva iz Ljubljane in jaz …. seveda zamujava. Res ne vem kaj se dogaja v mesecu septembru, ampak ceste so 2x bolj nabite z avtomobili. Kaj so že prodali vse tiste Twingote, ki so jih tako vneto porivali po vseh reklamah? Tik pred mejo potegnem iz torbice svojo oooooogromno denarnico, kjer imam vse kartice, zdravniško, vozniško in seveda osebno. Shit, shit, shit! Ponavadi ne preklinjam, ampak to je bil res odličen moment za kaj takšnega.

Včeraj ob 1h popoldne mi je Tomaž zatežil naj mu na mizi v pisarni pustim svojo osebno, ker mora na občino nekaj urediti ..kaj vem kaj …nekaj okrog nekih nepremičnin. OK, vzamem iz denarnice in mu pustim na mizi. Jaz odidem na en sestanek in seveda nasledno sekundo pozabim na osebno. Pozabim!!!! Do trenutka, ko stojiva v koloni pred mejo. Shit! Ura je pol dvanajstih, midve imava nujen sestanek, uni vsi zbrani, čakajo, jaz pa brez osebne. Ne, valjda nimam potnega lista. Ga ne nosim naokrog, ker imam osebno vedno pri sebi. Imam pa osebno od Jake …. ki jo imam tudi vedno pri sebi.
Ej, se nam je to že dogajalo. Jako smo peljali iz Krka, kjer je bil z družino Tomaževega brata. Oni so ostali tam, mi Jako domov … in seveda smo njegove dokumente pozabili tam. Jaka brez vozniške, brez osebne, brez česarkoli, le z milim pogledom in šli smo preko meje.
Naslednjič nekaj let nazaj pa jaz na meji pred Zagrebom … ista meja …. ista zgodba … jaz le z vozniškim in z mano Tomaž s svojo osebno. Mil pogled in ….. Noben problem. Nekaj kun sem plačala, se podpisala v nek zvezek, opazila da so to ta isti dan naredili že trije pred mano, kar kaže na to, da je to rutinski postopek in sva šla skozi. 🙂

In danes? Ne, danes ni bil moj dan. V Sloveniji no problem, greva mimo. Na Hrvaškem grem peš do carine, vzamem vozniško, vzamem vse svoje kartice, ki dokazujejo, da sem resnično Gerčar Saša in vzamem še osebno Jake, ki je ravno tako Gerčar in v hrvaškem jeziku cariniku milo razložim, da imam sestanek v Zagrebu in da sem šele ta trenutek ugotovila, da sem namesto svoje osebne v torbo vtaknila sinovo ….no, takšna zgodba se mi je zdela bolj vredna sočutja 🙂 in da imam svojo vozniško in vse žive druge dokumente, če bi lahko …. Sedeči carinik me gleda milo in on bi, ampak očitno ni pravi čin. Pogleda stoječega carinika in on le odkima. Sedeči pravi:”Pa ima vozaćku!” … jaz kimam in jo že molim naprej. Uni stoječi pa:” Vozi natrag!” A?? Kaj, vozi? Peš sem tam pred njim! A je to bilo mišljeno kao “mala steraj se!” ?! Poskusim ponovno s tem, da imam nujni poslovni sestanek in on še enkrat isti stavek in zraven zamahne z dvema prstoma v znak da sem čista dvojka.

Kar pihala sem od jeze. Medtem, ko sem korakala do avta, sem že sklenila, da ni druge, kot da gre kolegica v Zagreb in da nimava časa za igračkanje in poskuse na drugi meji. Ona je odšla, jaz pa peš nazaj do prve pumpe.

4 ure sem sedela tam in jo čakala. Brez laptopa, brez kakšnih printov, ki bi jih lahko tam obdelovala …celo v sandalcih, zunaj pa mrzlo, kot sredi zime. Jaz, ki sem obremenjena z izgubo vsake minute!! In to sedaj, ko imam itak svetovno frko! 4 ure sem si ogledovala vsakega, ki je vstopil v lokal, če bi ga morda prosila, če me zategne do Ljubljane in si vsakič premislila iz nekega strahu, češ kaj pa če je čudak, ki …. hmja…. se pač staramo 🙂

Ampak, je..mu Hrvate! Ne, ma ne bom posploševala, da mi ne odstopijo jutri vsi Hrvatje. 🙂 Samo je…. hrvaške carinike ….. pa še to ne vse, le tiste na Obrežju. Pa še to ne vse, le une v skrajno levi utici. Pa še to ne oba … uni sedeči je bil čisto OK, uni stoječi pa upam, da čim hitreje odstopi! Bill, please! 🙂

Objavljeno dne

Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉

Objavljeno dne

Danes me jezijo ministri

Ne vem kaj je danes v zraku, ampak nekaj me jezijo tisti, ki naj bi bili ODGOVORNI.

Sama se nikoli ne spotikam ob plače ministrov in prav vseeno mi je, koliko kdo zasluži … mislim celo obratno, kot večina, in sicer, da bi lahko imeli naši politični vrhovi boljše plače. Saj so top of the top, smetana vseh smetan in predvsem najbolj odgovorni za to, kar se dogaja v naši državici.

Najprej me razburi Bručan s svoji mlečno izjavo, da bi odstopil, če bi …mogoče …ampak itak ne bi …. My ass!!

Potem pa izvem … sori bili smo na dopustu v Italiji in malce odrezani od lokalnih informacij 🙁 …. da se je na odseku, ki ga itak vsako jutro milijonkrat prekolnem, ko se znova ravno na najbolj nemogočem vstopu na obvoznico (Bizovik), poskušam agresivno prebiti med dokaj hitro in strnjeno kolono vozil, zgodila tragična nesreča. Sedem mrtvih!

Sem poslušala po radiu jokavi komentar nekoga iz Darsa (žal preslišala ime), ki je seveda s sklonjeno glavo (predvidevam) komentiral, kako žalostna je ta tragedija in kako so oni vse bla, bla, bla in kva, kva, kva in da se res ne da narediti kaj drugega, kot so oni bla, bla, bla in kva, kva, kva …da bi bilo vse drugače, če bi ljudje upoštevali pravila varne vožnje in prometno signalizacijo. A???!!!!

Kaj, ko bi kar ukinili policijo, sodišča, vse ministre in še kakšno nepotrebno navlako? Saj so pravila itak zapisana, ljudje se jih morajo samo še držati in če bo nekdo postrelil ducat nedolžnih ljudi, bo predsednik rekel, da ni prav nič kriv, saj ni bilo kaj narediti ….bi bilo pa vse drugače, če bi ljudje upoštevali 10 božjih zapovedi in zakone naše države?!

Sama sem precej spreten voznik in tudi ena takšnih, ki se pravil varne vožnje ne držim najbolj dosledno. Vendar pa sem v 20+ letih mojih šoferskih izkušenj avto le 3x precej grdo priklopila na tri različna težko betonska cvetlična korita. Ja, hudiča, ne vem kdo jih je med tem, ko sem se jaz sprehajala po mestu, ravno na drugo stran mojega avtomobila in poleg tega porezal vse veje grmičevja, ki bi morda še malce pokukale preko mojega desnega okna. 🙂 Hmja, korita mi res niso usojena …poleg tega je moja vožnja najbrž odnesla življenja le še milijonom muh in drugega mrčesa ….. razen tega pa nič, nada, none … nobenih nesreč, zbijanj ali podobnih manjših ali večjih nezgod na cestah. Res, niti ježka še nisem povozila.

Pa vendar mi je bil zadnje čase priklop na obvoznico iz Bizovika v smeri Vič, Novo Mesto …. prava mala umetnost. Svojega 70-letnega očeta pa z avtom na to področje raje sploh ne spustim, saj bi spodaj tik ob priključitvi na obvoznico, ob STOP znaku, čakal vse do popolnega razredčenja jutranje prometne konice.

Čeprav sem vsak dan znova jamrala in bentila okrog te priključitve in slabe signalizacije, se začuda nesreča ni zgodila zaradi priključitve, ampak zaradi preozke ceste in neumnega zavoja, da ne govorim o neumnosti, ko se moraš med samo cesto na hitro odločiti ali greš na levo ali desno, v Novo mesto ali na morje. Halo?! Pa kaj ti ljudje še nikoli niso vozili po tujih mestih?! Novo mesto je sigurno izredno poznana lokacija vsem Čehom, Poljakom, Romunom ipd, ki potujejo skozi naše mesto. Sama se itak vedno na pamet naučim vsa možna mesta, ki bi jih morda srečala na poti skozi Francijo ali Madžarsko za slučaj, če se bom morala v sekundi odločiti naj grem levo ali desno, not.

In sedaj je itak najbolje, da se vsi izgovarjajo na duhca Casperja …kao če BI ljudje, potem BI nam bila sreča mila…!!!!! Pa kaj ne vedo odgovorni, da pri nas najbrž vsaj 95% voznikov itak redno krši cestno prometna pravila? Ali ne bi gospoda priredila signalizacijo primerno navadam naroda, za katerega skrbi? Če lahko postavijo znak omejitve hitrosti 80/h na predelu obvoznice, ki je ponavadi povsem raven, logičen, enostaven in prevoz tunela ne dela večjih težav tudi 90 letnim babicam, potem naj maksimalno pretiravajo tudi ob signalizaciji in usmerjanju prometa v primerih, kot je ta na ljubljanski obvoznici.

In kaj ima s tem minister? Kaj nima? Tokrat od ministra nisem slišala še nobene na to temo.